Strouk (ang. stroke)

To je termin v TA, ki označuje enoto pozornosti, enoto kontakta, enoto priznanja sočloveka. (V slovenščini angleški glagol to stroke pomeni božati, žal pa nimamo ustreznega samostalnika, zato uporabljamo kar izvirnik.) Kot je izpostavil že Berne, so strouki pomembni za psihološko preživetje, ravno toliko kot sta voda in zrak za fizično.

Ločimo negativne (boleče) in pozitivne (prijetne) strouke, fizične in simbolične, verbalne in neverbalne, pogojne in brezpogojne. Ljudje so lačni stroukov. Seveda imajo raje pozitivne, toda v odsotnosti teh se bodo zadovoljili s katerimikoli. Kar pomeni: raje slišimo pohvalo, toda tudi kritika bo v redu, saj je tako vsaj nekdo opazil, da obstajamo.

Zakaj trpimo? Izraz ekonomija stroukov opisuje naš odnos do dajanja in prejemanja stroukov. Claude Steiner je opisal 5 pravil, ki to opisujejo:
1. Ne daj strouka, tudi če bi ga lahko!   (skrit tudi v pregovoru: “Lastna hvala, cena mala!”)
2. Ne prosi za strouke, kadar jih želiš!  (“Če moram prosit za pohvalo, ni nič vredna.”)
3. Ne sprejmi strouka, tudi če ga želiš!  (“Lepe hlače imaš.” – “Ah, to so ene stare.”)
4. Ne zavrni strouka, ki ga ne želiš ali ti ni všeč! (“Predragi ste!” – “Joj, pa res.”)
5. Ne daj stroukov sebi! (“Upam, da mi bo kdo, če sem dobro opravil.”)

To je seveda 5 omejujočih pravil, ki jih dobimo v primarni družini, toda če si dovolimo ravno nasprotno, zaživimo bolj preprosto in precej bolj zadovoljno življenje!
SI VI DOVOLITE?