Gužvanje- slovenski šport?

Standard

Na smučanju sem se znašla v grozni vrsti za sedežnico. Z ene strani rinejo vame, z druge mi povozi palico, zadaj mi nekdo zapelje na smučko… in to vse zato, da bodo morda en sedež pred mano! Grdi pogledi ne zaležejo, tudi opozorilo ne. Počasi se začnem spominjati vseh podobnih situacij, ki se niso spremenile v skoraj štiridesetih letih mojega življenja.
Gužva je bila namreč identična tisti iz Kranjske gore leta 1980. In tisti za vstopanje na avtobus iz leta 1988. In tisti za vkrcanje na letalo leta 1995. In tisti za na koncert 2003. In za na tekmo 2010. Skratka ne znamo stati v vrsti in počakati. Zakaj? Je to naš uporniški Otrok, ki ne želi upoštevati pravil? Je to kritični Starš, ki misli, da mora biti on prvi? Vsekakor ni nikjer Odraslega, ki bi mirno stal za drugim Odraslim. Kmalu se zalotim, da tudi sama rinem sina naprej, da ne ne bo zaostal in se bova lahko peljala skupaj. In tako se brezvezno vedenje prenaša iz generacije v generacijo.
Kakšno nasprotje Angležem, ki kot enega narodnih športov negujejo “queueing” ali “stanje v vrsti”. Seveda gre pri njih za drug ekstrem pa vseeno… Ko jih gledaš, opaziš, da nihče ni živčen, vznemirjen, jezen.

Smo mi tega sploh sposobni? Upoštevanje pravil nam nekako ne gre najbolj od rok: razburjamo se, ker ne moremo napačno parkirati, ker ne moremo voziti pijani, ker ne moremo delati na črno, ker ne moremo brezmejno črpati državnih sredstev, ker enostavno ne moremo delati kot bi si želeli, temveč se moramo podrediti… Gre za slovensko mentaliteto, da se avtoritete ne sme upoštevati? Gre za ostanke upiranja sistemu? Ali gre preprosto za nevzgojenost? Bomo kdaj presegli to potrebo po gužvanju? Evolucijsko gledano gre za korak nazaj.


Želim si, da bi lahko izstopili iz vloge uporniškega Otroka in začeli upoštevati pravila in dogovore. Želim si, da bi odrasli in postali vljudni ter spoštljivi. Ta vsakdanja mala tekmovanja na temo: “Kdo bo koga” nam jemljejo energijo, duševni mir in nenazadnje tudi ugled. So popolnoma nepotrebna in jih ne potrebujemo. Si sploh upamo ubogati ali bi naš ego pri tem preveč trpel?

Nočemo biti hlapci, toda postali smo ujetniki starih navad.

Ego stanja

Standard

Sprva sem želela govoriti o učinkoviti komunikaciji, toda pri pisanju sem ugotovila, da je brez znanja o konceptu ego stanj to zapletena naloga. In zakaj bi komplicirala po nepotrebnem? Tako se bom v današnjem postu posvetila ego stanjem in osnovnim transakcijam, naslednjič pa bolj kompleksnim transakcijam in načinom, kako  komunicirati brez zapletov.

Osebnost lahko razdelimo na tri ego stanja: Starša, Odraslega in Otroka – pri risanju sheme sicer uporabljamo tudi izraz Dete, ker ponavadi uporabljamo kratice in je Dete bolj praktično (saj je O že Odrasel)- SOD. V angleščini se to imenuje model PAC = Parent, Adult, Child.

Kadar se obnašamo, razmišljamo in čutimo kot takrat, ko smo bili majhni, pravimo, da smo v ego stanju Otroka. Kadar se obnašamo, razmišljamo in čutimo na način, ki smo ga prevzeli od svojih staršev ali starševskih figur, pravimo, da smo v ego stanju Starša. In kadar se obnašamo, razmišljajmo in čutimo na način, ki je neposreden odgovor na situacijo tukaj in zdaj ter pri tem uporabljamo vse odrasle spretnosti, pravimo, da smo v ego stanju Odraslega.

V TA (transakcijski analizi) enostavno rečemo, da smo v Staršu, Odraslem ali Otroku. Ego stanja ponazorimo s tremi enakimi krogi.

 Da bi lahko uspešno komunicirali in imeli zdrave odnose potrebujemo vsa tri ego stanja. Starš nam s svojimi pravili omogoča, da se lahko ustrezno znajdemo v družbi. Odrasel nam omogoča, da se učinkovito spoprimemo z vsakdanjimi težavami. Otrok pa nam omogoči, da smo lahko spontani, razigrani in kreativni. Glede na situacije v katerih smo, tekom dneva večkrat zamenjamo ego stanja. Seveda pa je najbolje, da prevladuje ego stanje Odraslega. Količino časa, ki ga preživimo v posameznem ego stanju lahko ponazorimo z egogramom.

Po funkcionalnem modelu ego stanja še naprej razdelimo. Pri Staršu tako ločimo: negujočega (tisti, ki potolaži, je razumevajoč) in kritičnega (ki okrega, usmerja, postavlja pravila), pri Otroku pa svobodnega (ni omejen s Starševskimi prepovedmi), prilagojenega (uboga) in uporniškega (se upira). Ego stanje Odraslega se ne deli. Kot vedno se razlike najbolje vidi na primerih.

Poglejmo tako neko verjetno vsem znano situacijo:

Meta zamudi, ko je dogovorjena z Gašperjem, da v trgovini s pohištvom pogledata za novo posteljo. Zamudila je, ker je jo je zaparkiral selitveni tovornjak in tega ni mogla javiti Gašperju, ker ji je zmanjkalo baterije na telefonu. Ko pride na dogovorjeno mesto, jo Gašper čaka že pol ure in je besen. Pogovor se začne precej neprijetno:

M: Joj, oprosti! Nisem mogla prej priti! (iz ego stanja Odraslega se ustrezno opraviči)
G: Pa kaj je s tabo?! Čakam te sto let! (kritični Starš jo krega in nagovarja njenega prilagojenega otroka)
M: Ja, grozno sem te pustila čakati, ampak ne zanalašč. (opravičilo iz prilagojenega Otroka. Sledi še razlaga iz Odraslega…) Zaparkiral me je selitveni tovornjak.
G: Pa ne znaš poklicat?! (ponovno kritični Starš)
M1: Razumem, da si jezen. Zmanjkalo mi je baterije, nisem mogla sporočiti. (ostaja v Odraslem, reagira mirno, kar prisili Gašperja, da se počasi umiri…)
G: Veš, kako mi je bilo grozno tu stati. Prav skrbelo me je! (potoži iz Otroka)
M: Oh, ljubček moj! Veš, da ti tega ne bi naredila zanalašč. Čisto nič nisem mogla. Tudi jaz sem bila jezna na selilce. (potolaži iz negujočega Starša in nadaljuje iz Odraslega) Greva zdaj gledati postelje? Boš v redu?
G: Pojdiva. Se bom ob gledanju postelj počasi umiril. (z Odraslim zaključi situacijo)

Kaj pa če Meta ne bi reagirala mirno in odraslo? Situacija bi se začela sicer enako, toda razplet bi izgledal precej drugače:

M: Joj, oprosti! Nisem mogla prej priti! (enako kot prej- opravičilo iz Odraslega)
G: Pa kaj je s tabo?! Čakam te sto let! (kritični Starš jo krega in nagovarja njenega prilagojenega Otroka)
M: Pa kaj se dereš name?! Sploh ne veš, kaj je bilo! (namesto prilagojenega Otroka se odzove kritični Starš, kar vodi v prepir)
G: Kaj me briga, kaj je bilo! Ne moreš me pustiti toliko čakati. A ne znaš niti poklicat!? (še vedno kritični Starš)
M: Nisem te mogla klicati, ker mi je zmanjkalo baterije. Sploh pa si čakal komaj pol ure. Jaz sem te zadnjič več kot eno! Svoje napake pa zmeraj pozabiš! (razloži sicer iz Odraslega, toda nadaljuje s kritičnim Staršem, se ne drži le trenutne situacije, temveč “privleče” na dan stare zamere)
G: Jaz pozabim?! Kaj pa, ko si ti… (prepir se nadaljuje, obtožbe letijo na vse strani)

Analiza ego stanj in analiza transakcij nam lahko pomagata k boljši komunikaciji in odnosom. Če bi analizirali transakcije v zgornjih primerih, bi videli, da so nekatere paralelne, druge se križajo, nekatere imajo skrit pomen. Toda kot rečeno… več o tem naslednjič!

Starševske prepovedi

Standard

Med odraščanjem od staršev dobivamo sporočila, ki so podlaga za “pravila” po katerih živimo. Nekatera opisujejo, kaj lahko počnemo – to so dovoljenja, nekatera pa česa ne smemo  – to so prepovedi.
Seveda so bolj omejujoče slednje, zato jih bom podrobneje predstavila.

Starševske prepovedi so sporočila razočaranja, frustacij, tesnobe in jeze, ki lahko izvirajo iz določene starševske boleče vsebine in jih prejmemo večinoma od rojstva do 7. leta. Pogosto gre za preprosto ljubosumje starša do otroka. Na podlagi te prepovedi (sporočila) bo otrok dosegel neko odločitev.  Prepovedi so lahko izražene neposredno, sporočene z vzgledom, podkrepljene s strouki za določena vedenja, lahko pa gre tudi za otrokove narobne interpretacije določenih dogodkov ali fantazij.
Nasprotna od prepovedi so dovoljenja, ki pa ne povzročajo večjih težav, zato se tokrat posvečam predvsem prvim.

Poznamo 12 glavnih prepovedi oziroma dovoljenj. Danes poglejmo eno izmed njih:

Ne smeš uspeti!
To sporočilo lahko posredujejo starši, ki ne znajo prenesti uspeha. Lahko ga posredujejo tudi sorojenci, ki uspeh zaničujejo. Lahko pa tudi učitelj, ki ima v razredu svojega favoriziranega učenca. Otroci tako lahko doma pogosto slišijo “Misliš, da si boljši od nas, kaj ne!? Boljši od tvoje lastne družine?” Oče lahko na primer meče na koš s sinom, in ko ta začne zmagovati, oče jezno prekine igro in oddide. S tem sporoča: “Ne smeš biti boljši kot jaz.”
Podobno sporočilo ima tudi pretirana težnja po popolnosti: “Ničesar ne narediš zares dobro!” Ali pa v primeru, ko otrok naredi nekaj po svoje in izpade sicer super, toda starš si je zamislil stvar popolnoma drugače: “Pa kaj je narobe s tabo!?” Tako bo otrok začel razmišljati v okvirih: “Ne smem tega…”, s čimer bo njegov uspeh takoj postavljen pod vprašaj. Tudi pretirano kritiziranje ne-odličnih ocen povzroči podoben učinek, saj otrok lahko zaključi: “Nisem popoln, zato ne morem uspeti.”

Ti ljudje značilno kot odrasli skoraj dosežejo svoj cilj, nato pa v zadnji minuti naredijo nekaj, kar jim spodnese zaupanje vase in jim prepreči, da bi dosegli svoj cilj. Tako ne zaključijo študija, čeprav jim manjkata dva izpita in diploma. So vedno pomočniki direktorja, nikoli vodilni v podjetju. Na tekmovanju so vedno drugi ali pa briljirajo med kvalifikacijami, nato pa izpadejo “po neumnosti” (zakaj se ob tem vedno spomnim na slovensko košarkarsko reprezentanco?)

Pogosta zgodba, ki se konča s takšno prepovedjo, je tudi zgodba o finančnem vzponu: starš iz revne družine se zaposli že med srednjo šolo, ki je zato nikoli ne konča. S trdim delom in predanostjo ustvari svoje podjetje, ki je zelo uspešno. Z zasluženim denarjem izšola svoje otroke v najboljših šolah. Hči pokaže veliko nadarjenost. Ko se izkaže, da bi ga lahko v poslih presegla, postane njegovo ego stanje Otroka nanjo ljubosumno. Čeprav jo verbalno še naprej vzpodbuja, pa neverbalno sporoča, da “Ne sme uspeti!” Hči bo tako na enem od zadnjih izpitov zmrznila ali bo “pozabila” oddati seminar pravočasno ali pa bo preprosto zbolela.

Pomembno je, da se zavedamo, da starš otroka ne prisili, da sprejme prepoved. Otrok se to sam odloči, zato mora tudi sam odločitev spremeniti. To je eden izmed ciljev terapije: prepoznati prepoved in jo spremeniti v dovoljenje. Zadeva se zakomplicira, kadar so prepovedi prepletene ali pogojene z gonili. Ob pomoči terapevta pa seveda lahko predelate tudi to.

Strouki – 2.del

Standard

Kot obljubljeno še nekaj o stroukih. Najprej nekaj delitev:

verbalni– tisti, ki jih izrečemo (“Živjo sosed!” ”Dober dan!”)
neverbalni– izraženi z mimiko, gibi glave ali rok, tudi telesa (sosedu pokimaš v pozdrav in on pokima nazaj)

pogojni– tisti, ki opisujejo, kaj počnemo
brezpogojni– tisti, ki opisujejo, kakšni smo

Slednje delimo še na negativne in pozitivne, tako da dobimo štiri kategorije:
pozitivni pogojni:  ”Tole si pa odlično naredil!” (pohvala dejanja)
pozitivni brezpogojni: “Ti si lepa!” (pohvala človeka)
negativni pogojni: “Ni mi všeč tvoje kričanje.” (kritika dejanja)
negativni brezpogojni: “Ti si butec!” (kritika človeka)

Ločevanje teh štirih je za posameznika zelo pomembno, še posebno za otroka, saj si s pomočjo teh sporočil učimo o svetu okoli nas.

Vedno učinkovit trikotnik pri vzgoji je: spodbujanje s pozitivnimi pogojnimi in brezpogojnimi strouki in omejevanje z negativnimi pogojnimi oz. pohvalimo človeka in pohvalimo ali kritiziramo njegova dejanja. Negativnih brezpogojnih se izogibamo, ker so žaljivi, boleči in razen blatenja nimajo drugega smisla.

Discount (diskaunt) je še en izraz, ki ga moramo poznati- to je nerealno sporočilo oziroma sporočilo, ki popači realnost. Ravno tako jih delimo na pogojne in brezpogojne, toda moramo jih ločiti od stroukov:
– negativni pogojni strouk: “To si slabo naredil.”
discount: “Nesposoben si!”
– negativni pogojni strouk: ”To kar počneš, me spravlja v slabo voljo.”
discount: “Ti me spravljaš v slabo voljo.”
– negativni brezpogojni strouk: “Ne maram te.”
discount: “Ti si prasec!” (skrajno neprimeren način komunikacije!)
– pozitivni pog. in brezpog. strouk: “Kako lepo si to narisala, lepotička moja!”
discount: “To je pa najlepša slika na svetu in ti si najlepša punčka v vesolju!”

Filter za strouke
Če dobimo strouk, ki se ne sklada z našo predstavo o tem, kakšnega naj bi dobili, ga ignoriramo ali omalovažujemo: “Krasno frizuro imaš!” “Ah, ja čas je, da si lase operem.”

Naslednje tri sem priredila po dr. Zoranu Milivojeviću:
Muzej stroukov
(tudi “Banka stroukov”) V spominu imamo shranjenih kar nekaj pomembnih stroukov, ki smo jih dobili od nam pomembnih ljudi v določenih situacijah. Kadar se spomnimo na pozitivne strouke, si okrepimo pozitivne občutek o sebi in se spomnimo, da smo nekoč nekaj že dosegli. To je še posebej koristno v stresnih situacijah ali kadar smo sami in nam primanjkuje zunanjih stroukov.
npr. športnik med tekmovanjem “sliši” svojega trenerja, kako ga vzpodbuja

Samostroukiranje in samonagrajevanje
Kadar se nekdo sam pohvali, poboža ali nagradi, je to samostroukiranje. Vse to seveda vključuje, da si dovoliš občutiti zadovoljstvo po opravljenem delu. Brez sposobnosti, da se pohvališ, ne moreš polno uživati življenja. To ne pomeni, da ti strouki drugih ljudi niso OK, pomeni le, da od njih nisi odvisen.
npr. po opravljenem izpitu si privoščiš masažo ali večerjo ali žur…

Domišljijski strouk
V mislih si predstavljaš, kako dobivaš strouke za delo, ki ga boš šele opravil. Ta način je tudi močna motivacija, ki ti daje energijo za akcijo.
npr. kako se bo žena zahvalila, ker si ji pripravil intimno večerjo

Vse napisano lahko ostane le teorija, lahko pa jo spremenimo v prakso. Slovenci kot narod nismo radodarni s pohvalami, kar se odraža tudi na naših otrocih in v naši družbi. Lahko to spremenimo? Lahko!

Preveč interneta?

Standard


Preživite veliko časa na internetu?  Se ne morete odklopiti? Stalno pritiskate “refresh”? Pregledujete novo prispelo pošto? Berete sveže tvite? Pregledujete FB in se pogovarjate on-line? Vas vse to odvrača, da ne morate zbrano delati?

…pardon, kaj sem že želela napisati? 😉

Ob trenutni poplavi socialnih omrežij in stalnem dotoku svežih novic se človek težko skoncentrira na delo, še posebej, če je računalnik stalno zraven. V nekaterih podjetjih je to tako vplivalo na storilnost, da so dostop do nekaterih strani enostavno zablokirali in tako prisilili delavce, da se posvetijo delu. Tudi posamezniki mi vedno bolj pogosto povejo, da se ob vsej ponudbi razvedrila in informacij, vedno težje osredotočijo. Neka obupana mama je rekla, da jo vsake toliko prime, da bi prerezala žice možu in otrokoma. Je to edina pot?

Če delate za računalnikom in vam delodajalec ni zablokiral dostopa, se boste morali osredotočiti sami. Vedno več ljudi pa ima pri tem težave.

En dan si štopajte čas, ki ga preživite na FB, Twitterju, Skypu, YouTube-u in podobnih omrežjih. (Pri tem lahko uporabite RescueTime, ki vam beleži količino časa, ki ste ga porabili v določen programu ali na internetni strani.)

Presenečeni boste. Je morda tudi za vas čas, da greste off-line?

V ta namen so razvili tudi že programe, ki vam pomagajo narediti prav to: eden najbolj uporabnih je gotovo Freedom – kljub imenu ga lahko uporabljate na PC-ju in Mac-u.  Narejen je tako, da vam do 8 ur prepreči dostop do mreže. Ko se prekinitev enkrat začne, je ne morete ustaviti oziroma morate za kaj takega ugasniti in prižgati računalnik. Morda se slednje ne sliši tako strašno, toda če ste zares sredi dela, to pomeni, da boste morali zapreti kar nekaj oken in programov, da boste to lahko izvedli. Morda se boste zato odločili, da samo še nekaj dokončate in potem ugašate, nato pa se bo izkazalo, da je do konca “zatemnitve” samo še 20 min in se odločili, da to pa zares lahko zdržite.

Drugi uporabni programi so še Anti-Social (za Mac-e), StayFocusd (brezplačen!- Chrome extension), Isolator (za Mac-e), LeechBlock (za Mozzilo)… Sicer pa kar nekaj urejevalnikov teksta (tudi Microsoftov Word) omogoča delo v full-screen načinu oziroma načinu “brez motenja”, v katerem ne slišite opozoril za nov mail, klic, chat, in ne vidite menijev, ki bi vas vabili, da kliknete in pogledate, kaj je novega.

Na splošno pri osredotočanju pomaga nekaj trikov:
✓    Odločite se, kaj boste naredili in si zamislite približen potek. Lahko si tudi razdelite delo na posamezne enote.
✓    Ne odlašajte – prej ko se lotite dela, prej bo narejeno, prej boste zadovoljni.
✓    Lotite se dela strastno in predano – če si želite, da bi bilo nekaj dobro narejeno, težav s fokusom ne boste imeli.
✓    Omejite število odmorov (in cigaret) – čeprav je odmor nujen, pa se je po končani pavzi potrebno ponovno skoncentrirati. Določite si čas dela in čas odmorov, toda tako, da bo realno izvedljivo, sicer se boste obtoževali, da ste vse zamočili.
✓    Uredite si prijeten kotiček za delo – razen kreativnega dela, se vse ostalo lažje naredi za mizo. Pomembna sta tudi primerna luč in svež zrak.
✓    Postavite si znak Ne moti! – preveč telefonov, obiskov sodelavcev, vprašanj tajnice vam zmotijo koncentracijo in po nepotrebnem porabljate dragoceno energijo, da se ponovno osredotočite. Dajte telefon na potihem.
✓    Ugasnite TV – to je pomembno predvsem pri tistih, ki delajo doma.

Kako izbrati psihoterapevta

Standard

Da bi si lahko izbral psihoterapevta, je lažje če veš, kaj je psihoterapija. Ne gre le za odkrit pogovor, ne le za nasvet strokovnjaka, ne le za reševanje problemov. Res je, da se pogovoriš, da dobiš povratne informacije, in da lahko rešuješ probleme, toda gre za proces, ki se zgodi v človeku samem. S svojim terapevtom zgradiš odnos, znotraj katerega lahko rešiš težave, ki te obremenjujejo in ovirajo v življenju. V odnosu si odprt, ranljiv, hkrati pa varen in lahko zaupaš. Vse to zna biti grozno zastrašujoče. Zato je pomembno koga si izbereš.

Izbereš si nekoga, ki ti paše. Pri tem se oziraš na svojo intuicijo, na občutek. Z izbranim terapevtom je lažje delati, če si sproščen (vsaj večino časa), če zaupaš, če pogovor steče… Pa ne gre le za izvajalca temveč tudi za prostor in način izvajanja. Lažje se je odpreti, če se počutiš udobno, varno, toplo, ne razmišljaš ali kdo kaj sliši, veš kje je stranišče, imaš robčke na dosegu roke in podobno.

Nekateri ljudje si radi sami izberejo določen psihoterapevtski pristop. Včasih na podlagi nasveta, ali zaradi priporočil, ali prebranega intervjuja, članka… Seveda – lažje je iti k nekomu, s katerim ima že nekdo dobre izkušnje. Dober psihoterapevt bo na koncu uvodne ure sam podal mnenje o tem ali si na pravem mestu. Je strokoven, miren, ni nadut in bo brez obotavljanja priporočil koga drugega ali predlaga druge možnosti obravnave. Važno je, da terapevt razume tvojo situacijo, prilagodi terapijo tvojim individualnim potrebam in te posluša. Tudi smisel za humor pride prav. Zakaj ne bi pogooglal izbranega človeka?

Pojavile se bodo tudi situacije, ko ti ne bodo všeč, kar ti bo sporočal terapevt – govorim o neprijetnih vsebinah, o napakah, o slabih odločitvah – ti deli so težki, toda takrat se odprejo vrata za nove odločitve in spremembe. Da jih lahko dosežeš, se teh tem ne moreš izogniti. Lahko pa poveš terapevtu, kako neprijetno ti je in ti bo pomagal iti čez to. Če tega ne moreš povedati, odnos ni v redu. Prav tako ni v redu, če je terapevt preveč čustven ali empatičen, preveč hladen ali aroganten, vsiljiv ali direktiven. Toda… ne zamenjaj svojih odporov do terapije z odporom do terapevta. Če nihče ni dovolj dober zate, te nekaj ovira, da bi učinkovito začel s terapijo. To je odlična tema za uvodno uro!

Pomemben je tudi dogovor, ki s terapevtom skleneš. Kaj je cilj terapije, kako ga doseči, kako se bo opazilo, da je dosežen, koliko časa bo približno potrebno za to in podobno. Tudi dogovor o denarju ni nepomemben. Vsota, način in pogoji plačila naj bodo jasni. Nekdo, ki te sili, da takoj skleneš pogodbo, da npr. 12-krat prideš, ima verjetno v mislih predvsem finančni vidik terapije. Za učinkovitost ni odločilna pogostost terminov, temveč odnos in dogajanje na terapiji.

Vse to in še več običajno lahko oceniš že na prvi uri, včasih celo že po telefonskem pogovoru.
Če ti terapevt ne ustreza, si izberi drugega! Brez slabe vesti.

Spremembe so že same po sebi pogosto naporne in ne otežujte si jih z izbiro napačnega človeka!