Na smučanju sem se znašla v grozni vrsti za sedežnico. Z ene strani rinejo vame, z druge mi povozi palico, zadaj mi nekdo zapelje na smučko… in to vse zato, da bodo morda en sedež pred mano! Grdi pogledi ne zaležejo, tudi opozorilo ne. Počasi se začnem spominjati vseh podobnih situacij, ki se niso spremenile v skoraj štiridesetih letih mojega življenja.
Gužva je bila namreč identična tisti iz Kranjske gore leta 1980. In tisti za vstopanje na avtobus iz leta 1988. In tisti za vkrcanje na letalo leta 1995. In tisti za na koncert 2003. In za na tekmo 2010. Skratka ne znamo stati v vrsti in počakati. Zakaj? Je to naš uporniški Otrok, ki ne želi upoštevati pravil? Je to kritični Starš, ki misli, da mora biti on prvi? Vsekakor ni nikjer Odraslega, ki bi mirno stal za drugim Odraslim. Kmalu se zalotim, da tudi sama rinem sina naprej, da ne ne bo zaostal in se bova lahko peljala skupaj. In tako se brezvezno vedenje prenaša iz generacije v generacijo.
Kakšno nasprotje Angležem, ki kot enega narodnih športov negujejo “queueing” ali “stanje v vrsti”. Seveda gre pri njih za drug ekstrem pa vseeno… Ko jih gledaš, opaziš, da nihče ni živčen, vznemirjen, jezen.
Smo mi tega sploh sposobni? Upoštevanje pravil nam nekako ne gre najbolj od rok: razburjamo se, ker ne moremo napačno parkirati, ker ne moremo voziti pijani, ker ne moremo delati na črno, ker ne moremo brezmejno črpati državnih sredstev, ker enostavno ne moremo delati kot bi si želeli, temveč se moramo podrediti… Gre za slovensko mentaliteto, da se avtoritete ne sme upoštevati? Gre za ostanke upiranja sistemu? Ali gre preprosto za nevzgojenost? Bomo kdaj presegli to potrebo po gužvanju? Evolucijsko gledano gre za korak nazaj.
Želim si, da bi lahko izstopili iz vloge uporniškega Otroka in začeli upoštevati pravila in dogovore. Želim si, da bi odrasli in postali vljudni ter spoštljivi. Ta vsakdanja mala tekmovanja na temo: “Kdo bo koga” nam jemljejo energijo, duševni mir in nenazadnje tudi ugled. So popolnoma nepotrebna in jih ne potrebujemo. Si sploh upamo ubogati ali bi naš ego pri tem preveč trpel?
Nočemo biti hlapci, toda postali smo ujetniki starih navad.
psihofiza 
Najbolš je, ko te penzionisti z vozički v hrbet porivajo na blagajni.
V Maxiju je to klasika spolh na tist dan ko so penzije!
Drugač je pa zame to nevzgojenost!
NA smučanju se pa tud jaz urivam, navajena od majhnega, ko smo se tamali skoz guzil, da smo jih čim več prevozil. Sem se ravno zalotila (pred tednom), da to še zmer delam :(.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ostanek starega sistema. Če pravna država ne funkcionira, če tisti ki gredo mimo vrste (pri zdravniku, na občini, skratka povsod) niso sankcionirani, potem je edini način, da prideš na vrsto, da se blazno zagrebeš.
Preberi podoben članek na Financah objavljen kaki dve leti nazaj od jezuita, ko je prišel po nekaj letih smučat nazaj v Slovenijo.
Všeč mi jeVšeč mi je
I ask myself the same … day after day. Na cesti, trgovina (to porivanje z vozom v hrbet je precej annoying), ta teden pa seveda na smučišču … sam, če ne “sodeluješ”, lahko nehaš smučat!?!
Všeč mi jeVšeč mi je
Super tema Tina !
Po 15-ih letih v Londonu doživim kulturni šok od lastne kulture, ko pridem na obisk. Na žalost pa imamo ljudje sposobnost hitrega prilagajanja in takoj padem nazaj v sceno. Itak je verjetno edina rešitev, da se nekega sončnega dne v sebi odločimo, da se bomo dvignili nad to bedo od vrivanja in tudi vzgajali svoje “sončke”, da ne bojo tako nevzgojeni kot sosedova mularija 🙂
Hahaha, tok mi je smešno tole s penzionisti, ki rinejo vozičke v hrbet, si jih kar predstavljam….z želvo v Maxi na dan penziona al kaj ?
Vljudno in (ne)strpno čakam na tvoj naslednji članek.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ni le slovenski šport!
Samo tudi hudo je, če si vzgojen da čakaš v redu in miru in hkrati živiš med “športniki”…
Všeč mi jeVšeč mi je
Tale “slovenski sport” je eden glavnih razlogov zakaj se ne morem odlocit za vrnitev v domovino. Vsakodnevno nesramno obnasanje pusti sledi v psihi celotne druzbe.
Všeč mi jeVšeč mi je