Uglašenost s seboj

Standardno

Bila sem na razstavi Metke Kraševec v Moderni galeriji in imela srečo, da nas je po razstavljenih slikah popeljala avtorica sama.  Retrospektiva vseh njenih del je odlična (čeprav gospa sama ni tako navdušena nad retrospektivo- se ji zdi, da je to že obračun z življenskim ustvarjanjem.) Lahko si jo še ogledate do 29. aprila v Moderni galeriji.

Tako nas je slikarka sprva kronološko popeljala čez svoje ustvarjanje. Ker to ni umetnostni blog, se ne bom poglabljala v slike. Bolj me je impresionirala njena povezanost s svojim notranjim doživljanjem in kako si “dovoli” čutiti drugače. Zato se bom osredotočila predvsem na te njene odločitve, ki so botrovale temu, da je našla in negovala svoj slog, svoj izraz. Menim, da je zato potrebna precejšnja uglašenost s svojo persono in veliko odločitev iz Odraslega.

»Uvrščali so me sem in tja, v glavnem pa niso vedeli, kaj z menoj početi. Vedno sem bila outsider in nekakšna motnja v sistemu«, pravi g.Krašovec.

Kot študentka je namreč želela je slikati abstraktno. Celo trdno odločena je bila. Imela je rada modro barvo in velika platna so bila sprva polna te barve. Potem pa je na sprehodu odkrila večerno rdečo, prišla domov in modro platno prebarvala v to “novo” barvo. To je bila ena od tistih odločitev, ki spremenijo tok življenja. Seveda pa si mora posameznik takšno odločitev dovoliti. Dovoliti si mora spremembo. Dovoliti si mora, da začuti strah pred neznanim in ga sprejeti kot del te spremembe. Strah ni vedno slab- sili nas k večji pozornosti, napolni nas z adrenalinom in boljšo odzivnostjo ter nas tako bolje opremi za neznano. Na spremembo smo tako dobro pripravljeni. Veliko ljudi se boji spreminjanja, saj dvomijo v svoje sposobnosti in se bojijo neuspeha. Ne zavedajo se, da so ravno takrat najbolj pripravljeni za spreminjanje. Poleg dovoljenja za spremembo je treba torej tudi prepoznati in izkoristiti priložnost. Pa nazaj k g. Krašovec…

Ko se je rdeča izpela, je bila prazna. Ni vedela, kaj bi. Vzela je papir, svinčnike, barvice, akvarela in samo slikala. Karkoli je prišlo ven. Včerajšnje najboljše risbe so stimulirale jutrišnje nove. Kot nekakšen stream of consciousness. Faza je trajala nekaj let… Včeš mi je bilo, da se ni te praznine ustrašila. Vzela jo je kot dejstvo. Ni dovolila, da spodkoplje njeno samozavest. Imamo dobra obdobja in slabša obdobja. V slabih obdobjih pa še ne pomeni, da smo slabi tudi mi. Na potovanju je prepoznala novo priložnost za spremembo in začela je s slikanjem portretov.

Najbolj me je impresionirala zgodba o sliki dveh žensk: želela je narisati dve enaki ženski. Ni in ni šlo. Bolj kot se je trudila, bolj ju je razlikovala. Nekaj časa se je upirala temu dejstvu, nato pa ga je sprejela. Ko je prepustila čopiču prosto pot je bila slika hitro dokončana. “Če se s sliko predolgo ukvarjaš se skvari, če premalo vložiš pa ne zaživi.” Se pravi v TA terminologiji, ravno pravšnji odmerek gonil Delaj! ali Poskusi!, toda tudi dovoljenje za Čuti! in Lahko uspeš! Posebno pozornost namreč zahteva prav to: pravšnji odmerek. “Slovenska bolezen” je namreč ravno pretiravanje z delom, strnjeno v pregovor: “Kdor ne dela, naj ne jé!” Dobro je vztrajati, toda dobro je tudi znati nehati. Slednje je pri nas pogosto opredeljeno kot neuspeh :“Nisi se dovolj potrudil. Če bi res delal, bi ti uspelo!” To seveda ni res. Zakaj bi silil z glavo skozi zid?

Dela z akrilom, iz pikici, počasi. Zakaj ne z oljem? Tudi čas podari sliki nekaj svojega. (Nobenega sledu o gonilu Pohiti!)

“Ne morem ustvarjati z drugimi v sobi. Niti svojih slik nimam, ker me motijo.” Ponovno – uglašenost s seboj. Ne boji se samote. To ni osamljenost. Gre za stik s svojim notranjim doživljanjem. Za zunanjo tišino, ki je potrebna, da sliši svoj notranji glas.

Uživala sem na razstavi. Uživala sem v kulturi.

Advertisements

Psihopat?

Standardno

S pojmom psihopat pogovorno označimo posameznika, ki ima disocialno osebnostno motnjo. Izraz je sicer udomačen, toda slabšalen in nenatančen – včasih je celo opisoval vse osebnostne motnje, kar je na nek način logično, saj beseda pravzaprav točno to opiše: “bolan um” (gr. psyche = um, duša, pathos = bolezen).

Na splošno osebnostne motnje (OM) niso ozdravljive. Le redko kateri posameznik z disocialno OM poišče pomoč pri psihiatru. Večinoma so ti ljudje v kazenskih ali prevzgojnih ustanovah. Toda ne vsi. Čeprav si večina ljudi pod pojmom psihopat takoj predstavlja serijskega morilca, požigalca ali posiljevalca, pa v realnosti situacija ni vedno takšna. Lahko so navidez običajni ljudje.

Zaradi nekaterih osebnostnih lastnosti odstopajo od povprečja in te večinoma niso prijetne za druge, ob tem pa so precej inteligentni (pogosto celo nadpovprečno) in zlahka vzpostavljajo stike z ljudmi, saj znajo biti očarljivi. Tako ne pridejo vedno navzkriž z zakonom, temveč celo lahko dosežejo pomembne in cenjene pozicije v družbi (politiki, vojaške osebnosti, igralci, pisatelji…) Ljudje jih lahko dojemajo kot simpatične, šarmantne, impresivne, pustijo lahko kar močan vtis na posameznika, saj izžarevajo precejšnjo samozavest.

Po drugi strani pa je res je, da so egocentrični, impulzivni, brez sramu, brezčutni, nimajo občutka krivde, ne čutijo tesnobe, niti empatije… Zelo pomembni pomanjkljivosti, ki močno vplivata na njihovo življenje, pa sta: nesposobnost učiti se iz lastnih izkušenj in nesposobnost vzdržati v trajnejšem čustvenem odnosu. Tako čez čas ljudje uvidijo (ali pa ne), da so neodgovorni, rušilno nastrojeni, brezvestni.

Za oceno psihopatije najpogosteje uporabljamo lestvico, ki jo je sestavil kanadski psiholog Robert D. Hare: PCL-R (Hare Psychopathy Checklist-Revised). Pri tem ocenjujemo posamezno lastnost z 0, 1 ali 2. Končna ocena pomaga pri oceni verjetnosti ponovnega kaznivega dejanja ali možnosti rehabilitacije. Lastnosti je razdelil v dve skupini: osebne oz. čustvene lastnosti in antisocialne oz. lastnosti življenskega sloga.

osebnostne ali čustvene lastnosti 

  • očarljiva uglajenost
  • poveličevanje samega sebe
  • patološko laganje
  • pretkanost, manipulativnost
  • odsotnost obžalovanja in krivde
  • plitko čustvovanje
  • brezčutnost, nezmožnost empatije
  • nezmožnost prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja

antisocialne lastnosti / značilnosti življenskega sloga

  • potreba po stimulaciji, slabo prenašanje dolgčasa
  • parazitski način življenja
  • šibka kontrola vedenja
  • spolna promiskuitetnost
  • odsotnost realističnih, dolgoročnih ciljev
  • impulzivnost
  • neodgovornost
  • zgodnje vedenjske težave
  • prestopki v mladostniškem obdobju
  • (pri obsojenih) kršitev pogojnega izpusta
  • številna kratkotrajna ljubezenska razmerja
  • kriminalna raznovrstnost

Več o Hare-ovi lestvici pa preberite na Wikipediji.

Nekatere od OM oziroma vedenj in vzorcev poveznih s tem, se pokažejo že zgodaj v posameznikovem razvoju, medtem ko so druga pridobljena kasneje v življenju. So globoko zakoreninjene in se kažejo kot neupogljivi odzivi na širok spekter medosebnih in družbenih razmer. Predstavljajo značilne odklone od načina, kako povprečen posameznik v dani kulturi zaznava, misli, čuti in zlasti, kako se povezuje z drugimi.

Kaj torej narediti s temi posamezniki? Kot rečeno zdravljenje disocialne osebnostne motnje ni preveč uspešno. Sporna je tudi nastanitev takšnih oseb v psihiatrične ustanove, saj so lahko moteči za ostale paciente in ogrozijo napredek številnih drugih hospitaliziranih. Tisti, ki pridejo v zapore, večinoma odslužijo kazen, toda “ven” ne pridejo prevzgojeni ali rehabilitirani (kar je sicer namen naših zaporov), zato večinoma ponovijo svoje grozote. Pravega načina za obravnavo takšnih ljudi še nismo našli…

Moja dežela

Standardno

Že nekaj časa razmišljam o vzdušju v Sloveniji. Pa ne govorim o tistem, ki ga začutijo turisti – govorim o tistem, v katerem živimo državljani.

Zniževanje plač, višanje davkov, ukinjanje delovnih mest, odvzem socialnih ugodnosti/dodatkov, upad kupne moči… Vse to prispeva k temu, da posameznik vedno težje živi in je vedno bolj nezadovoljen. Kar je začetek začaranega kroga: nezadovoljen človek ne bo dobro delal, vnašal bo slabo energijo v svojo okolico, s tem bo oddaljil določene ljudi od sebe, še bolj bo nezadovoljen in počutil se bo še slabše, se tako tudi obnašal, spet slabše delal… Pa ne verjamem, da gre vse nezadovoljstvo pripisati ravno pomanjkanju denarja. Seveda je lažje živeti, če so računi plačani, želodci polni in otroci oblečeni. Toda govorim o spoštovanju posameznika. Če človek ni spoštovan, ne bo dobival ustreznih dražljajev, da bi lahko uspeval. Tudi rože ne rastejo brez vode. Kot sem že pisala v stroukih potrebuje človek za psihično dobro počutje dovolj pozitivnih stroukov. V privatnem življenju zanje poskrbimo sami. Kaj pa v naši deželi?

Kdo nas hvali? Kdo nas ima rad? Politiki naj bi skrbeli, da nam bo bolje. Srčno upam, da bodo njihovi ukrepi vsaj učinkoviti, ker prijetni zagotovo niso. Ko sem gledala film Orkester, sicer film o Plavom orkestru, toda poln posnetkov in vtisov iz Jugoslavije, mi je v oči padlo to, kako nas je Tito hvalil.  Na ves glas je povedal, da je “naša mladina steber naroda”, da je “vsak narod, ki ima takšne delavce lahko samo ponosen nase”… Morda se zdi malenkostno, celo nepristno in upam, da me ne boste razumeli izven konteksta – toda bili smo pohvaljeni. Bili smo cenjeni. Bili smo pomembni. Dobili smo obilo stroukov. Kaj pa danes? Danes pa  je mladina grozna in nevzgojena. Delavci so leni in nezainteresirani. Politiki so pokvarjeni in manipulativni. Sodstvo ne dela. Tajkuni kradejo. Država je polna korupcije. Levi so pokvarjeni in desni so pokvarjeni. Je sploh še kaj dobrega? Smo mi še OK? Sploh še znamo prepoznati kvaliteto? Zanmo videti kaj pozitivnega? Znamo prepoznati dobro misel pri nasprotniku? Koga sploh še zanima kvaliteta? Pri toliko gneva in jeze kot ju zadnje čase vidim in berem med ljudmi, kdo si bo sploh še želel živeti tu? Kdo bo ostal, da bo zaničevan?

”Ko ne koristimo drugim največ škode povzročamo sami sebi. Ne rastemo, se ne prilagajamo, ne živimo, ampak životarimo.” Irena Kafol

Vedno bolj se izpostavlja, da se država deli na pol. Zdi se mi podobna  skreganima zakoncema, ki vsak gonita svojo in si ne prisluhneta. Ujeta v preteklost ponavljata svoja stališča. Oba imata prav in oba se motita. Napredka pri tem ni. Kako bi le bil? Saj nihče ne govori o spremembi. Zakaj ne? Kdaj pa stvari spreminjamo? Večinoma takrat, ko nam ni dobro. Seveda, če je nekaj v redu, zakaj bi to spreminjali? In če je nekaj srednje, ampak še kar gre, bomo tudi vztrajali dokler gre. Sprememba se zgodi, ko stvari postanejo tako slabe, da ne gre več naprej. Nismo še tam?

“Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša bosta last!”