Moja dežela

Standard

Že nekaj časa razmišljam o vzdušju v Sloveniji. Pa ne govorim o tistem, ki ga začutijo turisti – govorim o tistem, v katerem živimo državljani.

Zniževanje plač, višanje davkov, ukinjanje delovnih mest, odvzem socialnih ugodnosti/dodatkov, upad kupne moči… Vse to prispeva k temu, da posameznik vedno težje živi in je vedno bolj nezadovoljen. Kar je začetek začaranega kroga: nezadovoljen človek ne bo dobro delal, vnašal bo slabo energijo v svojo okolico, s tem bo oddaljil določene ljudi od sebe, še bolj bo nezadovoljen in počutil se bo še slabše, se tako tudi obnašal, spet slabše delal… Pa ne verjamem, da gre vse nezadovoljstvo pripisati ravno pomanjkanju denarja. Seveda je lažje živeti, če so računi plačani, želodci polni in otroci oblečeni. Toda govorim o spoštovanju posameznika. Če človek ni spoštovan, ne bo dobival ustreznih dražljajev, da bi lahko uspeval. Tudi rože ne rastejo brez vode. Kot sem že pisala v stroukih potrebuje človek za psihično dobro počutje dovolj pozitivnih stroukov. V privatnem življenju zanje poskrbimo sami. Kaj pa v naši deželi?

Kdo nas hvali? Kdo nas ima rad? Politiki naj bi skrbeli, da nam bo bolje. Srčno upam, da bodo njihovi ukrepi vsaj učinkoviti, ker prijetni zagotovo niso. Ko sem gledala film Orkester, sicer film o Plavom orkestru, toda poln posnetkov in vtisov iz Jugoslavije, mi je v oči padlo to, kako nas je Tito hvalil.  Na ves glas je povedal, da je “naša mladina steber naroda”, da je “vsak narod, ki ima takšne delavce lahko samo ponosen nase”… Morda se zdi malenkostno, celo nepristno in upam, da me ne boste razumeli izven konteksta – toda bili smo pohvaljeni. Bili smo cenjeni. Bili smo pomembni. Dobili smo obilo stroukov. Kaj pa danes? Danes pa  je mladina grozna in nevzgojena. Delavci so leni in nezainteresirani. Politiki so pokvarjeni in manipulativni. Sodstvo ne dela. Tajkuni kradejo. Država je polna korupcije. Levi so pokvarjeni in desni so pokvarjeni. Je sploh še kaj dobrega? Smo mi še OK? Sploh še znamo prepoznati kvaliteto? Zanmo videti kaj pozitivnega? Znamo prepoznati dobro misel pri nasprotniku? Koga sploh še zanima kvaliteta? Pri toliko gneva in jeze kot ju zadnje čase vidim in berem med ljudmi, kdo si bo sploh še želel živeti tu? Kdo bo ostal, da bo zaničevan?

”Ko ne koristimo drugim največ škode povzročamo sami sebi. Ne rastemo, se ne prilagajamo, ne živimo, ampak životarimo.” Irena Kafol

Vedno bolj se izpostavlja, da se država deli na pol. Zdi se mi podobna  skreganima zakoncema, ki vsak gonita svojo in si ne prisluhneta. Ujeta v preteklost ponavljata svoja stališča. Oba imata prav in oba se motita. Napredka pri tem ni. Kako bi le bil? Saj nihče ne govori o spremembi. Zakaj ne? Kdaj pa stvari spreminjamo? Večinoma takrat, ko nam ni dobro. Seveda, če je nekaj v redu, zakaj bi to spreminjali? In če je nekaj srednje, ampak še kar gre, bomo tudi vztrajali dokler gre. Sprememba se zgodi, ko stvari postanejo tako slabe, da ne gre več naprej. Nismo še tam?

“Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša bosta last!”

 

 

Advertisements

9 thoughts on “Moja dežela

  1. Hm, glede Tita – če imaš svoj otok, ladjo in par deset vikendov (aja, in vse ti plačujejo držaljani, ki grejo v zapor ali pa vsaj izgubijo službo, čim si drznejo malo bolj naglas podvomiti v tvojo božansko enkratnost), potem se najbrž počutiš še kar dobro in varno in si lažje na tak način prijazen in ‘velikodušen’. Vem, da je bilo mišljeno izven konteksta, ampak velik del razlogov, da smo po 20 letih tam kjer smo, izvira iz tega, kaj je bilo pred tem. (Tudi to ni mišljeno politikantsko).

    Všeč mi je

  2. Ja, Tine, kot ste sami že ugotovili, ste šli ven iz konteksta. To ni tekst o zlorabi položaja. In ja, stare zamere nas držijo v preteklosti. Vse to ne spremeni dejstva, da smo črnogledi in da samo kritiziramo. Dokler ne bomo sposobni ceniti pozitivnih stvari in jih negovati, ne bo bolje…

    Všeč mi je

    • Ja, s tem o cenjenju in negovanju pozitivnega se seveda lahko samo strinjam, ampak to je rečeno zelo splošno. Glavni problem je po mojem brezbrižnost – in to ne toliko danes, ampak bolj takrat, ko so bili položeni temelji za današnje probleme.(Pri tem mislim tako na materijalno stisko kot na medčloveške odnose). Takrat je pač relativna večina ljudi (seveda ne vsi, ampak recimo srednji razred) živela bolje, kot bi ‘smela’, torej kot je realno ustvarjala. S stisko – kot se jim je reklo – poražencev tranzicije pa se ni kaj dosti obremenjevala.
      Zato glede Tita samo še to – ravno zaradi tega vidika osnovne empatije do sočloveka mislim, da ga res s težavo lahko omenjamo v kakršnemkoli drugačnem kontekstu, kot na čisto intimni ravni, torej ravni osebnih spominov. Kako drugače pa res ne, ne glede na to kako lepi so že ti spomini (sicer izpade nekako v smislu: “Joj, včasih je bilo pa res super, ker sem imel službo, kar nekaj prostega časa in dovolj denarja, to, kako se je godilo tistim, ki so si upali misliti s svojo glavo, me pa ne briga in mi s tem ne težit.”). To je bilo vse, kar sem želel reči.

      Všeč mi je

  3. Hm, ponovno ste šli iz konteksta- to ni tekst o Titu. Pravzaprav sem se pred objavo bala, da se bo kdo obregnil, da gre za jugonostalgijo. Ker ne gre. Gre za preprosto primerjavo odnosa do pozitivnih stvari, ki jih imamo ali sem nam dogajajo. Poskušali ste speljati debato na Tita- v transakcijski analizi temu rečemo, da ste vrgli trnek za igro- v tem primeru za igro ”No, pa ti bom dokazal, da nimaš prav”. Jaz se igram izogibam, saj so nesmiselen način komunikacije. Poznamo dva načina za to: prvi je, da se umaknemo in ne igramo, drugi je, da igro razkrinkamo. No to sem zdaj naredila. Če bi se želeli pogovarjati o temu, kaj vse je naredil Tito, bova morala to narediti drugače.

    Všeč mi je

    • Hm, mogoče gre samo za to, da se vi ukvarjate s psihologijo in tako verjetno tudi družbeno realnost dojemate bolj skozi intimno-medčloveški vidik, jaz pa recimo bolj z družbeno realnostjo iz pravno-etičnega vidika. Tako sem se jaz obregnil ob Tita, ker je iz mojega vidika – zlasti ker se njegov kult v Sloveniji zelo nekritično ponovno obuja – res lahko samo negativen. Zato se tudi redko zmorem upreti skušnjavi, da ne bi protestiral, če ga kadarkoli vidim omenjanega v takšnemle nedolžnem kontekstu. Kajti – konec koncev njegove človeške topline ne bi nikoli spoznali, če ne bi prej postal absolutni vodja (pri čemer pa ni izhajal ravno iz človeške topline). To je pač kronološko dejstvo, tako da se s tem po mojem vseeno morate strinjati.
      Na drugi strani pa ste vi kot psihologinja v mojem pomisleku pač prepoznali predvsem nekakšno metanje trneka, oziroma željo po dokazovanju svojega prav. In ja, moram priznati, da res tako izgleda; ne vem pa, če lahko rečem da imate prav, ker moj intimni vzgib res ni bil tak. (Vsaj zdi se mi – zdaj sem namreč v določenih dvomih:-)

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s