Kdo ima čas za pisat?

Standard

Jaz gotovo premalo! Vreme, letni čas in doooolgi dnevi me držijo stran od računalnika. In kaj delam? Večino časa rijem po zemlji in uživam maksimalno. Letos sem poskusila kar nekaj novosti in praktično vse so se super obnesle. Spirala je fenomenalna- vse raste z dvojno hitrostjo!

Fantje pa so se potrudili in mi zvrtali luknje za jagodni stolp. Ni še poln sadik, ampak ima pa polno pozornost mimoidočih. Strouki kar letijo v mojo smer 🙂

Podaljšano dojenje

Standard

Naslovnica na reviji Time je povzročila veliko vročih debat na temo podaljšanega dojenja. Ne članek sam. Slika je bila odločilna. Seveda je provokativna. Kako bi drugače stimulirali prodajo časopisa? Tudi vprašanje: “Ste dovolj mama?” je provokativno. Kot pa se to pogosto dogaja, je tema obravnavana izven konteksta.

Najprej se je potrebno opomniti, da v ZDA dojenje ni družbeno sprejemljivo. To je nekaj, kar se počne doma oz. za zaprtimi vrati. Pri nas smo glede tega precej svobodomiselni. Mamica lahko podoji praktično kjerkoli. Hura! Američani so precej bolj puritanski. Tako jih moti že to, da je zdaj to “neokusno dejanje” na naslovnici, pa še mamica je privlačna, kar jih dodatno zmede. Prsi imajo pač dvojno vlogo: so organ prehranjevanja, imajo pa tudi pomembno funkcijo pri spolni privlačnosti.

Dojenje je v zahodnem svetu postalo vroča tema. Če si to dovolijo, so lahko novopečene mamice izpostavljene kar precejšnjemu pritisku – da naj dojijo in to čim več in čim dlje, da naj dojijo po potrebi (včasih se je temu reklo na zahtevo), da brez dojenja otrok ne bo tako zdrav… Pogosto je tako mamica že na začetku obremenjena, če bo lahko ustrezno poskrbela za svojega otroka oz. ali bo dovolj dobra. Precej neprijetne skrbi za prve dni. Tudi sama sem izkusila to histerijo in ni prijetna. Srečaš znanko, pogleda tvojo malo srečico in sledita vprašanji: “A kej spite?” in še “Pa dojiš?” Pa kaj vas to briga?!

WHO oz. SZO priporoča dojenje do otrokovega drugega leta. Priporočilo temelji predvsem na tem, da bi zagotovili dovolj hrane otrokom tretjega sveta, kjer je pomanjkanje prehrane ali pa je ta neuravnovešena. V zrelem materinem mleku je namreč še vedno dovolj beljakovin, mineralov in nekaj protiteles (seveda le za tiste povzročitelje in alergene, s katerimi je prišla mama v stik in ne kar za vse), kar pomembno pripomore k izboljšanju zdravja teh otrok in s tem k znižanju umrljivosti.

Na srečo v razvitem svetu teh problemov ni (morda le pri veganski prehrani, kjer je materino mleko lahko vir beljakovin). Tu se pojavi drug problem: mame morajo v službo in imajo “sto opravkov”. Dojenje tako omogoča tesen čustven stik otroka z materjo. Govorim o državah, kjer je porodniške le nekaj mesecev (najpogosteje 90 dni) – to je res kratek čas za dojenčka, ki je šele vzpostavil prvi objektni odnos. Odlično obsežno primerjalno tabelo, ki vključuje podatke za večino držav, lahko najdete tukaj. Tako dojenje omogoča navezanost in bližino, kljub pogosti odsotnosti mame. V Sloveniji dobijo mame celo uro odmora med delovnim časom, da lahko dojijo. Bravo!

Eni bolj gorečih zagovornikov podaljšanega dojenja so tisti, ki jim je všeč način vzgoje, ki ga v slovenščini malo nerodno imenujemo »povezano starševstvo«. Utemeljitelja sta dr. William in Martha Sears, starša osmih otrok in avtorja različnih knjig o starševstvu, vzgoji in dojenju. Zagovarjajo tudi skupno spanje, nošenje otroka, pozitivno disciplino… Več o tem na www.attachmentparenting.org  Kot vedno lahko vse njihove principe upoštevate dobesedno (česar niti sami nočejo), lahko pa seveda uporabite zdravo pamet in se zanašate na lastno intuicijo ter se sami odločite, kaj je najbolje za vašega otroka. Žal je vedno dovolj gorečih privržencev, ki zagovarjajo le eno pravo pot in ne dopuščajo odklonov oz. različnosti.

Torej… ali je podaljšano dojenje dobro? Mislim, da se ne da odgovoriti z da ali ne. Morda je za nekatere dobro, menim pa, da v našem okolju predvsem ni potrebno. Govorim o dojenju do vstopa v šolo. Če gremo po vrsti: hranil imajo otroci načeloma dovolj. Časa imajo zaenkrat – vsaj v prvem letu – tudi, saj ostajamo pri 12-mesečnem dopustu za nego otroka. Za tolažbo bi pri treh in več letih moral biti dovolj že objem, pogovor in varnost. Saj želimo vzgojiti samostojne ljudi, ki znajo prebroditi težave, mar ne? Gre torej tudi za materino potrebo, da otroka naveže nase. S tem vzgoji pre-socializiranega otroka. Njena odločitev, ne otrokova. Gre morda tudi za njen strah pred zavrnitvijo, morda se boji reči “ne”?

Ne razumem, zakaj je polno primerjav s primati in Eskimi. Saj nismo opice in ne živimo v deželi večnega ledu. Živimo v Evropi in imamo svoja življenja. Ko otrok shodi in začne raziskovati okolico postaja samostojen. Prav je, da upoštevamo njegove potrebe. Če se še želi dojiti super, če se pa odstavi, pa tudi prav. Če pri dveh letih dobi bratca ali sestrico in se na ta račun doji še dve leti (temu rečemo dojenje v tandemu), tudi OK, če mamica to zmore. Ni pa v redu, da bi petletnik prosil za dojko vsakič, ko je v stiski. Seveda pa jokajočega malčka najhitreje potolaži prav dojka. Ponovno, vzgajajmo samostojne posameznike, ki bodo čustveno inteligentni. Tukaj se bo zagotovo oglasil nekdo, ki bo izpostavljal nadarjenost in uspešnost dolgo dojenih otrok. Prav. Toda tudi tisti, ki so bili na flaški, delajo na Harvardu in vodijo države. Tako se mi te zgodbe ne zdijo relevantne.

Skratka: podaljšano dojenje ni za vsakega otroka, niti ni za vsako mamo. Nenazadnje skrbeti za dojenčka, spati s stalnimi zbujanji in med prerivanjem, skrbeti za dom, proizvajati mleko (kar telo kar obremeni in če se mama ne prehranjuje redno, načne njene zaloge – v prvi vrsti kosti)… vse to ni šala. Koliko časa ostane še za to, da je preprosto ženska? Ne verjamem v ženske, ki so se popolnoma predale vlogi matere. Mislim, da so s tem zanikale pomemben del sebe in pozabile, da bodo otrokom s tem privzgojile napačno sliko starševstva in življenja posameznika. Verjamem v sprejemanje sebe, v sprejemanje otrokovih potreb in potreb družine. Enoletno dojenje, podaljšano dojenje, stekleničke, vozički, slingi, posteljice, družinske postelje… vse je dobro, dokler so vsi družinski člani s tem zadovoljni. Zakaj je potrebno obsojati drugačne od sebe?

 

Samo ena je mama

Standard

Mama – vsi vemo, kdo je in vsi jo imamo. Nekoč je bila dekle s svojimi sanjami, željami in odločitvami. Potem je spoznala nekoga s katerim, si je želela ustvariti družino. Dobila je otroka. In vse se je spremenilo.

Kdo je dobra mama? Dobra mama je zadovoljna mama. Zadovoljna, da ima dom in družino. Zadovoljna z izzivi, ki jih nudi vsakdan. Prepričana v svoje dobre namene in pomirjena s svojimi napakami. Ja, z napakami. Mame delajo napake, niso vsemogočne. Veliko ljudi jih potem celo življenje obtožuje za to, kakšni so. Mogoče je res mama kriva za kakšno vašo težavo, toda rešitev težave je še vedno vaša odgovornost. Kadar tega človek ne razume, lahko večji del življenja preživi v obtoževanju, razočaranju in žalosti.

Vsak ima svoja pričakovanja, kakšna naj bo. Vključno z mamo. Naj bo dobra, prijazna, marljiva, dobrosrčna, natančna, redoljubna, iskrena, spretna, iznajdljiva… Uf, saj sem utrujena že samo od naštevanja. Skratka: zahteve so visoke in pričakovanja različna. Z rojstvom otroka se soočimo s spremembami. Nekatere so prijetne, nekatere ne. Začne se boj z utrujenostjo, z neprespanostjo, s pomanjkanjem časa, z dvomi… Stremenje k popolnosti je utrudljiva stvar. Toda zakaj biti popoln? Je “popolna mama” res tisto, kar vaš otrok potrebuje? Koga vzgajamo: navidezno srečne in popolne ljudi ali samostojne posameznike, ki se imajo radi? “Popolna mama” daje popolnoma napačno sporočilo: da ni prostora za napake, da se je potrebno popolnoma posvetiti materinstvu in drugim ljudem. To je za otroka zelo naporno. Mar ne bilo bolje, da vidi mamo kot resnično osebo, ki ima tudi svoje potrebe in želje ter živi tudi zase? Kako pa to izgleda v praksi?

Otroku lahko pokažete, kako se počutite. Otrok sicer ni odgovoren za vaša čustva, toda pomembno je, da razume, da jih imate. Da ste lahko jezni, žalostni, prizadeti, utrujeni, pa seveda veseli, zadovoljni, spočiti, nabiti z energijo. To mu pomaga, da lahko ta čustva prepozna tudi pri sebi in drugih. S tem postane čustveno občutljiv za sočloveka. Zato je tudi tako pomembna uglašenost mame z dojenčkom. Že od začetka njegovega življenja je dobro, da mama pri otroku prepoznava posamezna stanja in mu jih pomaga predelati.

Tako zaspanemu dojenčku lahko rečemo: “O, kako zehaš! Vidim, da si zaspan. Pridi, se boš malo ulegel, da si spočiješ.” (Mama prepozna otrokovo utrujenost in mu ponudi počitek.) Slabo pa bi bilo: “Zdaj si se pa nadihal zraka in pojedel. Čas je, da greš spat.” (Mama se ravna po urniku, ki si ga je zamislila. Ni pa nujno, da se otrok zares tako počuti.)

Seveda se lahko zmotimo. Zaradi tega ne bo konec sveta. Konec koncev pride na svet bitje, ki ga še ne poznamo. Ko pa se razvija, ga spoznavamo. In ko že mislimo, da nekaj vemo, se spremeni. Z razvojem se namreč spreminjajo tudi njegove potrebe. Prav je da imamo to v mislih. Včasih nam seveda ni všeč, kaj potrebuje. Zlahka se navadimo, da spi na primer dvakrat na dan. In ko nenadoma tega ne potrebuje več, to seveda zahteva tudi prilagoditev našega urnika. Kar včasih ni prijetno. Ravno ste se navadili na nek ritem in si splanirali dan, nato pa se “vse podre”.

Včasih mame niso javno govorile o tem, da jih to lahko jezi ali frustrira. Na srečo danes ni več tako. Ta tema ni več tabu in mamice lahko na različne izražajo svoje misli, brez da bi jih kdo obtoževal zaradi tega. Še več! Kar nekaj jih je z odkritim pisanjem bloga na to temo doseglo izreden uspeh.

Poleg svobodnega izražanja misli, pa so se s časom spremenile tudi vloge mame. Včasih je bilo njeno mesto predvsem doma: gospodinjila je in vzgajala otroke. Že nekaj časa ni več tako. Zdaj je mama, partnerka, delavka, ljubica, prijateljica, hči, gospodinja… predvsem pa človek in ženska.

No, s slednjima ima marsikdo težave. Podobo mame v vaši glavi sestavlja več pomembnih ženskih figur iz vašega življenja. Zato se realna ženska s to mentalno podobo ne more primerjati. Zato včasih od mame pričakujemo nemogoče. Zato ste  zaman pričakovali vi in enako bo z vašimi otroki.

Nevede se boste primerjale tudi s svojo mamo. Takrat se spomnite na zgornje besede. Ženska, ki vas je vzgojila, je dala vse od sebe. Gotovo vam ni želela hudega. Nekaj je že morala narediti v redu, da ste zdaj tudi vi mama, mar ne?

Tekst je bil objavljen v reviji Mama in dojenček, april 2012

 

 

(Ne)navadne družine: Kdaj je konec?

Standard
Spoznali ste človeka in z njim želeli ostati do konca življenja. Začeli ste graditi skupno prihodnost, delati načrte. Nato ste dobili otroka in stvari so se spremenile.

Vseeno pa v vezah včasih nismo srečni. Kadar čutimo nekaj v odnosu, potem se nam zdi, da je vredno vlagati vanj in če ob tem zaznamo, da nekaj lahko dobimo nazaj, ocenimo to kot »da se splača«. Če pa nič ne dobimo in je to samo nekaj, kar nas žalosti, potem je dobro iz tega izstopiti pravočasno, da nismo huje poškodovani. Kadar nič ne dobimo ali dobimo ravno nasprotno od tega, kar pričakujemo in si želimo, je dobro izstopiti. Če pa je v tem zakonu nekaj, kar je vredno oziroma čutite, da lahko dobite, a tega ne znate sami urediti, potem je dobro poiskati pomoč. Monotonija, rutina, stres in premalo časa so pogoste ovire na poti do kakovostnega odnosa, v katerem bi bila oba partnerja zadovoljna. To so stvari, na katere lahko vplivate, zato ne dovolite, da vam uničijo vezo.

Ko so posredi tudi otroci, je vse težje, ker se ljudje pogosto odločajo v dobro otroka in ne v dobro lastnega ega. Kar je pogosto povsem zgrešeno, saj ima otrok raje starše, ki so narazen in dobro komunicirajo, kot pa starše, ki so skupaj in stalno v sporih ter v napetem družinskem vzdušju.

image

Ali lahko otrok reši zakon?

Sam po sebi ne. Toda v dinamiko odnosa ponovno vnese skupno točko, razlog za veselje in razlog za večji trud. Brez slednjega namreč ni verjetno, da bi se odnos popravil. Pomembno pa je, da to ugotovita oba in oba na tem tudi delata. Če je ta ugotovitev enostranska, je tudi rezultat samo enostranski. Pomembno je ločiti starševstvo od partnerstva. Oba terjata veliko truda, vlaganja, potrpljenja in zaupanja. Ne pozabite, da lahko preveč predano starševstvo ovira kakovostno partnerstvo! Vsekakor se ne odločite za otroka, dokler niste prepričani v glavne odlike veze.

Tudi ko niste več v vezi, ostanete starši!

Če ne zmorete nadzorovati svoje jeze in/ali drugih čustev, lahko to pusti vedenjske in čustvene posledice na otroku. Čim prej poiščite pomoč terapevta ali svetovalca, ki vam bo pomagal razdelati konflikte na ustrezen način. Se pravi na način, ki omogoča nadaljnjo komunikacijo, ki je nujno potrebna zaradi skrbi za otroka. Glede obiskov oziroma časa z otrokom se z bivšim partnerjem natančno dogovorita o časovnih obdobjih, prevozih, izmenjavi informacij ipd., saj se s tem izognete morebitnim novim vzrokom za prepir. Dogovorjenega se tudi držite.
Nekaj pogostih razlogov za prekinitev veze:

  • partner vas ne spoštuje
  • partner z vami ne deli skrbi in čustev
  • partner se odmika
  • noben od partnerjev ni pripravljen spremeniti svojega vedenja
  • partnerjeva fizična in verbalna agresivnost
  • slaba spolnost
  • nerazumevanje
  • odsotnost partnerjeve podpore
  • ljubezen med partnerjema usahne
  • nov partner

Zakaj ni dobro vztrajati v takšni vezi:

  • da ne bi bili sami
  • zaradi otroka
  • zaradi sramote,
  • ker imata skupne naložbe
  • ker nimate možnosti za selitev
  • ker vas partner ne pusti stran

Kako se obnašati do otrok ob prekinitvi partnerske zveze:

  • Ne lažite svojim otrokom. Otroci dojemajo vaša čustva precej bolje kot marsikateri odrasli. Vaša naloga je, da jim interpretirate stvari na njim razumljiv način. Če tega ne storite, bodo ponotranjili neke svoje infantilne razlage, ki jim lahko škodijo celo življenje.
  • Pomagajte jim izraziti čustva. Preverite, kaj čutijo, pomagajte jim to izraziti. Za pomoč vam je lahko tudi knjiga, film, igra, … Pomembno je, da jim na ustrezen način razložite, da gre za situacijo med mamo in očetom in da se čustva do njih niso spremenila.
  • Pogovor začnite vi. Ne čakajte, da bodo oni prišli do vas. Povabite jih v pogovor, ne puščajte jih v vlogi opazovalca, saj so del družine, ki se spreminja, in so precej slabše pripravljeni na spremembo kot vi.
  • Nudite jim pomoč in oporo. Predvsem v smislu dovoljenja, da smejo biti žalostni in prestrašeni. Povejte jim, da se bodo stvari umirile, da ne bo vedno tako. Razbremenite jih krivde za prekinitev veze in jim povejte, kako jih imata rada.
  • Ne blatite partnerja pred otroki. Otrok ima rad oba starša in ga takšna sporočila zelo zmedejo. Lahko pa celo dosežete nasprotno od želenega, saj vas bo ocenil kot lažnivo osebo in bo na vas jezen. Pustite mu, da si izdela svoje mnenje in se z njim pogovarjajte predvsem o čustvih, ki jih čuti ob tem.
  • Ne prepirajte se pred otroki. To je najverjetneje eno najbolj pogostih navodil vsem staršem. Otroci so ob kričanju in zmerjanju prestrašeni, zmedeni, žalostni, .. . Poleg tega boste s svojim početjem služili kot zgled za njihovo reševanje konfliktov v prihodnosti. Si tega želite?
Vprašanje:
»Kje je meja, da v zvezi ali pa v zakonu ne gre več naprej? Do kje iti, do kje vztrajati, … Mene potrpljenje resnično počasi mineva in še sama ne vem, kako naprej ali pa nazaj!«    Anonimna (vir: http://www.ringaraja.net)
Odgovor:
Spoštovani,
vaše vprašanje je precej splošno in zaradi tega zelo obsežno. Najverjetneje ste se znašli na razpotju, ki je odločilno za obstoj veze. Brez potrpljenja, za katerega pa ste omenili, da vas mineva, boste težko našli pravo pot iz te zagate. Prvi korak za vas je vsekakor ocena vaših želja – kaj pričakujete od veze, kaj pričakujete od moža in koliko ste pripravljeni delati na sebi, se pravi na lastnem obnašanju in prepričanjih, da bi vezo izboljšali. Partnerja boste namreč težko spremenili. Lahko pa mu izrazite svoja čustva in pričakovanja ter poslušate še njegovo stran zgodbe. Če se bo pogovoru izmikal, mu to napišite v pismu. V vaših besedah sem začutila precejšno stisko, predvsem zaradi nemoči. Menim, da je to primeren čas za vas, da se oglasite pri terapevtu ali svetovalcu – lahko seveda tudi skupaj z možem. Ne čakajte predolgo. Pari prepogosto pridejo v fazo »ali se da še kaj rešiti«. Če čutite, da v zakonu lahko še kaj pridobite in se veza lahko še razvija, potem ukrepajte zdaj in ne pustite, da se situacija preveč zaostri. Morda se bo na začetku zdelo, da vi vlagate več kot mož, toda brez skrbi. Na koncu se vse to poravna.

Srečno!                                                                                                          

Tina Bončina, dr.med

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Junij 2008