(Ne)navadne družine: Kdaj je konec?

Standard
Spoznali ste človeka in z njim želeli ostati do konca življenja. Začeli ste graditi skupno prihodnost, delati načrte. Nato ste dobili otroka in stvari so se spremenile.

Vseeno pa v vezah včasih nismo srečni. Kadar čutimo nekaj v odnosu, potem se nam zdi, da je vredno vlagati vanj in če ob tem zaznamo, da nekaj lahko dobimo nazaj, ocenimo to kot »da se splača«. Če pa nič ne dobimo in je to samo nekaj, kar nas žalosti, potem je dobro iz tega izstopiti pravočasno, da nismo huje poškodovani. Kadar nič ne dobimo ali dobimo ravno nasprotno od tega, kar pričakujemo in si želimo, je dobro izstopiti. Če pa je v tem zakonu nekaj, kar je vredno oziroma čutite, da lahko dobite, a tega ne znate sami urediti, potem je dobro poiskati pomoč. Monotonija, rutina, stres in premalo časa so pogoste ovire na poti do kakovostnega odnosa, v katerem bi bila oba partnerja zadovoljna. To so stvari, na katere lahko vplivate, zato ne dovolite, da vam uničijo vezo.

Ko so posredi tudi otroci, je vse težje, ker se ljudje pogosto odločajo v dobro otroka in ne v dobro lastnega ega. Kar je pogosto povsem zgrešeno, saj ima otrok raje starše, ki so narazen in dobro komunicirajo, kot pa starše, ki so skupaj in stalno v sporih ter v napetem družinskem vzdušju.

image

Ali lahko otrok reši zakon?

Sam po sebi ne. Toda v dinamiko odnosa ponovno vnese skupno točko, razlog za veselje in razlog za večji trud. Brez slednjega namreč ni verjetno, da bi se odnos popravil. Pomembno pa je, da to ugotovita oba in oba na tem tudi delata. Če je ta ugotovitev enostranska, je tudi rezultat samo enostranski. Pomembno je ločiti starševstvo od partnerstva. Oba terjata veliko truda, vlaganja, potrpljenja in zaupanja. Ne pozabite, da lahko preveč predano starševstvo ovira kakovostno partnerstvo! Vsekakor se ne odločite za otroka, dokler niste prepričani v glavne odlike veze.

Tudi ko niste več v vezi, ostanete starši!

Če ne zmorete nadzorovati svoje jeze in/ali drugih čustev, lahko to pusti vedenjske in čustvene posledice na otroku. Čim prej poiščite pomoč terapevta ali svetovalca, ki vam bo pomagal razdelati konflikte na ustrezen način. Se pravi na način, ki omogoča nadaljnjo komunikacijo, ki je nujno potrebna zaradi skrbi za otroka. Glede obiskov oziroma časa z otrokom se z bivšim partnerjem natančno dogovorita o časovnih obdobjih, prevozih, izmenjavi informacij ipd., saj se s tem izognete morebitnim novim vzrokom za prepir. Dogovorjenega se tudi držite.
Nekaj pogostih razlogov za prekinitev veze:

  • partner vas ne spoštuje
  • partner z vami ne deli skrbi in čustev
  • partner se odmika
  • noben od partnerjev ni pripravljen spremeniti svojega vedenja
  • partnerjeva fizična in verbalna agresivnost
  • slaba spolnost
  • nerazumevanje
  • odsotnost partnerjeve podpore
  • ljubezen med partnerjema usahne
  • nov partner

Zakaj ni dobro vztrajati v takšni vezi:

  • da ne bi bili sami
  • zaradi otroka
  • zaradi sramote,
  • ker imata skupne naložbe
  • ker nimate možnosti za selitev
  • ker vas partner ne pusti stran

Kako se obnašati do otrok ob prekinitvi partnerske zveze:

  • Ne lažite svojim otrokom. Otroci dojemajo vaša čustva precej bolje kot marsikateri odrasli. Vaša naloga je, da jim interpretirate stvari na njim razumljiv način. Če tega ne storite, bodo ponotranjili neke svoje infantilne razlage, ki jim lahko škodijo celo življenje.
  • Pomagajte jim izraziti čustva. Preverite, kaj čutijo, pomagajte jim to izraziti. Za pomoč vam je lahko tudi knjiga, film, igra, … Pomembno je, da jim na ustrezen način razložite, da gre za situacijo med mamo in očetom in da se čustva do njih niso spremenila.
  • Pogovor začnite vi. Ne čakajte, da bodo oni prišli do vas. Povabite jih v pogovor, ne puščajte jih v vlogi opazovalca, saj so del družine, ki se spreminja, in so precej slabše pripravljeni na spremembo kot vi.
  • Nudite jim pomoč in oporo. Predvsem v smislu dovoljenja, da smejo biti žalostni in prestrašeni. Povejte jim, da se bodo stvari umirile, da ne bo vedno tako. Razbremenite jih krivde za prekinitev veze in jim povejte, kako jih imata rada.
  • Ne blatite partnerja pred otroki. Otrok ima rad oba starša in ga takšna sporočila zelo zmedejo. Lahko pa celo dosežete nasprotno od želenega, saj vas bo ocenil kot lažnivo osebo in bo na vas jezen. Pustite mu, da si izdela svoje mnenje in se z njim pogovarjajte predvsem o čustvih, ki jih čuti ob tem.
  • Ne prepirajte se pred otroki. To je najverjetneje eno najbolj pogostih navodil vsem staršem. Otroci so ob kričanju in zmerjanju prestrašeni, zmedeni, žalostni, .. . Poleg tega boste s svojim početjem služili kot zgled za njihovo reševanje konfliktov v prihodnosti. Si tega želite?
Vprašanje:
»Kje je meja, da v zvezi ali pa v zakonu ne gre več naprej? Do kje iti, do kje vztrajati, … Mene potrpljenje resnično počasi mineva in še sama ne vem, kako naprej ali pa nazaj!«    Anonimna (vir: http://www.ringaraja.net)
Odgovor:
Spoštovani,
vaše vprašanje je precej splošno in zaradi tega zelo obsežno. Najverjetneje ste se znašli na razpotju, ki je odločilno za obstoj veze. Brez potrpljenja, za katerega pa ste omenili, da vas mineva, boste težko našli pravo pot iz te zagate. Prvi korak za vas je vsekakor ocena vaših želja – kaj pričakujete od veze, kaj pričakujete od moža in koliko ste pripravljeni delati na sebi, se pravi na lastnem obnašanju in prepričanjih, da bi vezo izboljšali. Partnerja boste namreč težko spremenili. Lahko pa mu izrazite svoja čustva in pričakovanja ter poslušate še njegovo stran zgodbe. Če se bo pogovoru izmikal, mu to napišite v pismu. V vaših besedah sem začutila precejšno stisko, predvsem zaradi nemoči. Menim, da je to primeren čas za vas, da se oglasite pri terapevtu ali svetovalcu – lahko seveda tudi skupaj z možem. Ne čakajte predolgo. Pari prepogosto pridejo v fazo »ali se da še kaj rešiti«. Če čutite, da v zakonu lahko še kaj pridobite in se veza lahko še razvija, potem ukrepajte zdaj in ne pustite, da se situacija preveč zaostri. Morda se bo na začetku zdelo, da vi vlagate več kot mož, toda brez skrbi. Na koncu se vse to poravna.

Srečno!                                                                                                          

Tina Bončina, dr.med

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Junij 2008

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s