Podaljšano dojenje

Standard

Naslovnica na reviji Time je povzročila veliko vročih debat na temo podaljšanega dojenja. Ne članek sam. Slika je bila odločilna. Seveda je provokativna. Kako bi drugače stimulirali prodajo časopisa? Tudi vprašanje: “Ste dovolj mama?” je provokativno. Kot pa se to pogosto dogaja, je tema obravnavana izven konteksta.

Najprej se je potrebno opomniti, da v ZDA dojenje ni družbeno sprejemljivo. To je nekaj, kar se počne doma oz. za zaprtimi vrati. Pri nas smo glede tega precej svobodomiselni. Mamica lahko podoji praktično kjerkoli. Hura! Američani so precej bolj puritanski. Tako jih moti že to, da je zdaj to “neokusno dejanje” na naslovnici, pa še mamica je privlačna, kar jih dodatno zmede. Prsi imajo pač dvojno vlogo: so organ prehranjevanja, imajo pa tudi pomembno funkcijo pri spolni privlačnosti.

Dojenje je v zahodnem svetu postalo vroča tema. Če si to dovolijo, so lahko novopečene mamice izpostavljene kar precejšnjemu pritisku – da naj dojijo in to čim več in čim dlje, da naj dojijo po potrebi (včasih se je temu reklo na zahtevo), da brez dojenja otrok ne bo tako zdrav… Pogosto je tako mamica že na začetku obremenjena, če bo lahko ustrezno poskrbela za svojega otroka oz. ali bo dovolj dobra. Precej neprijetne skrbi za prve dni. Tudi sama sem izkusila to histerijo in ni prijetna. Srečaš znanko, pogleda tvojo malo srečico in sledita vprašanji: “A kej spite?” in še “Pa dojiš?” Pa kaj vas to briga?!

WHO oz. SZO priporoča dojenje do otrokovega drugega leta. Priporočilo temelji predvsem na tem, da bi zagotovili dovolj hrane otrokom tretjega sveta, kjer je pomanjkanje prehrane ali pa je ta neuravnovešena. V zrelem materinem mleku je namreč še vedno dovolj beljakovin, mineralov in nekaj protiteles (seveda le za tiste povzročitelje in alergene, s katerimi je prišla mama v stik in ne kar za vse), kar pomembno pripomore k izboljšanju zdravja teh otrok in s tem k znižanju umrljivosti.

Na srečo v razvitem svetu teh problemov ni (morda le pri veganski prehrani, kjer je materino mleko lahko vir beljakovin). Tu se pojavi drug problem: mame morajo v službo in imajo “sto opravkov”. Dojenje tako omogoča tesen čustven stik otroka z materjo. Govorim o državah, kjer je porodniške le nekaj mesecev (najpogosteje 90 dni) – to je res kratek čas za dojenčka, ki je šele vzpostavil prvi objektni odnos. Odlično obsežno primerjalno tabelo, ki vključuje podatke za večino držav, lahko najdete tukaj. Tako dojenje omogoča navezanost in bližino, kljub pogosti odsotnosti mame. V Sloveniji dobijo mame celo uro odmora med delovnim časom, da lahko dojijo. Bravo!

Eni bolj gorečih zagovornikov podaljšanega dojenja so tisti, ki jim je všeč način vzgoje, ki ga v slovenščini malo nerodno imenujemo »povezano starševstvo«. Utemeljitelja sta dr. William in Martha Sears, starša osmih otrok in avtorja različnih knjig o starševstvu, vzgoji in dojenju. Zagovarjajo tudi skupno spanje, nošenje otroka, pozitivno disciplino… Več o tem na www.attachmentparenting.org  Kot vedno lahko vse njihove principe upoštevate dobesedno (česar niti sami nočejo), lahko pa seveda uporabite zdravo pamet in se zanašate na lastno intuicijo ter se sami odločite, kaj je najbolje za vašega otroka. Žal je vedno dovolj gorečih privržencev, ki zagovarjajo le eno pravo pot in ne dopuščajo odklonov oz. različnosti.

Torej… ali je podaljšano dojenje dobro? Mislim, da se ne da odgovoriti z da ali ne. Morda je za nekatere dobro, menim pa, da v našem okolju predvsem ni potrebno. Govorim o dojenju do vstopa v šolo. Če gremo po vrsti: hranil imajo otroci načeloma dovolj. Časa imajo zaenkrat – vsaj v prvem letu – tudi, saj ostajamo pri 12-mesečnem dopustu za nego otroka. Za tolažbo bi pri treh in več letih moral biti dovolj že objem, pogovor in varnost. Saj želimo vzgojiti samostojne ljudi, ki znajo prebroditi težave, mar ne? Gre torej tudi za materino potrebo, da otroka naveže nase. S tem vzgoji pre-socializiranega otroka. Njena odločitev, ne otrokova. Gre morda tudi za njen strah pred zavrnitvijo, morda se boji reči “ne”?

Ne razumem, zakaj je polno primerjav s primati in Eskimi. Saj nismo opice in ne živimo v deželi večnega ledu. Živimo v Evropi in imamo svoja življenja. Ko otrok shodi in začne raziskovati okolico postaja samostojen. Prav je, da upoštevamo njegove potrebe. Če se še želi dojiti super, če se pa odstavi, pa tudi prav. Če pri dveh letih dobi bratca ali sestrico in se na ta račun doji še dve leti (temu rečemo dojenje v tandemu), tudi OK, če mamica to zmore. Ni pa v redu, da bi petletnik prosil za dojko vsakič, ko je v stiski. Seveda pa jokajočega malčka najhitreje potolaži prav dojka. Ponovno, vzgajajmo samostojne posameznike, ki bodo čustveno inteligentni. Tukaj se bo zagotovo oglasil nekdo, ki bo izpostavljal nadarjenost in uspešnost dolgo dojenih otrok. Prav. Toda tudi tisti, ki so bili na flaški, delajo na Harvardu in vodijo države. Tako se mi te zgodbe ne zdijo relevantne.

Skratka: podaljšano dojenje ni za vsakega otroka, niti ni za vsako mamo. Nenazadnje skrbeti za dojenčka, spati s stalnimi zbujanji in med prerivanjem, skrbeti za dom, proizvajati mleko (kar telo kar obremeni in če se mama ne prehranjuje redno, načne njene zaloge – v prvi vrsti kosti)… vse to ni šala. Koliko časa ostane še za to, da je preprosto ženska? Ne verjamem v ženske, ki so se popolnoma predale vlogi matere. Mislim, da so s tem zanikale pomemben del sebe in pozabile, da bodo otrokom s tem privzgojile napačno sliko starševstva in življenja posameznika. Verjamem v sprejemanje sebe, v sprejemanje otrokovih potreb in potreb družine. Enoletno dojenje, podaljšano dojenje, stekleničke, vozički, slingi, posteljice, družinske postelje… vse je dobro, dokler so vsi družinski člani s tem zadovoljni. Zakaj je potrebno obsojati drugačne od sebe?

 

Advertisements

2 thoughts on “Podaljšano dojenje

  1. Live and let live – pozabljeni moto 21. stoletja. Sto ljudi, sto čudi. Vsi drugačni, vsi enakopravni. Ponoreli kristjani, blazni muslimani, netolerantni ateisti, še budisti so postali nasilni. Družba si dovoljuje poseg v družino, vse v imenu skrbi za otroka. Zadnji referendum o družini je tudi postal velika tema zaradi pristojnosti CSD.

    Problem je, da vse sodimo iz lastne perspektive, brez trohice pomisleka o željah, potrebah in navadah drugih.

    Mene je oče vzgajal s palico, učitelj za telovadbo je bil glavna avtoriteta na šoli, ker je znal narediti red, tudi s silo. Danes te zato čaka zapor (in fotra in prfoksa).

    Živimo v družbi, ki je centrirana okoli otrok (vedno pogosteje edinca). Cilj je kao brezskrbno otroštvo. Vzgajamo pa čustvene invalide brez kančka samozavesti in samostojnosti, ki odpovejo pri prvi oviri.

    Da se vrnem k temi in ‘všečkam’ tvoj post: strinjam se, da naj vsak sam presodi kaj je najbolje zanj in za njegovega otroka. ‘Strokovnjake’ pa nekam poslat. Al’ pa na gobec 😉

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s