ZAKAJ SE MORAMO IGRATI?

Standardno

članek je originalno objavljen v reviji Mama in dojenček, junij 2012

Preko igre otroci širijo razumevanje sebe in sveta, ki jih obdaja, ter se učijo komunikacije s sovrstniki in odraslimi. Začne se s »pokanjem frisov« novorojenčku in nadaljuje do sestavljanja zapletenih modelčkov z mladostnikom. Od daleč lahko izgleda kot nekaj preprostega, toda gre za trdo delo: reševanje problemov, razvijanje spretnosti, premagovanje fizičnih meja … Kadar igro usmerja otrok, mu to omogoči, da si sam določa tempo, da sam odkriva, kaj mu je všeč, in se lahko popolnoma in strastno prepusti svoji priljubljeni aktivnosti. Kadar igro usmerjamo starši, igra sicer izgubi na kreativnosti in spontanosti, zato pa pridobi na čustveni zrelosti in širjenju obzorij. Igra pa ne koristi le otroku. Starši lahko skozi igro bolje spoznajo svojega otroka, z njim vzpostavijo dober odnos in se zraven tudi sami razbremenijo. Izredno pomembno je, da se znamo tudi kot odrasle osebe
sprostiti in neobremenjeno zaigrati. Dolgčas? Vedno redkejši pojav pri današnjih otrocih. Urniki so zapolnjeni, dnevi strukturirani. Če želite, da bo otrok iznajdljiv in kreativen, mu pustite, da mu je dolgčas. Šele takrat bo zares vklopil glavo in si izmislil nekaj, kar ga bo razvedrilo. Sicer bo kot odrasel posameznik, brez točno določenega urnika, izgubljen in osamljen.

1. Razvijanje domišljije
Morda je najpomembnejši vidik igre, da razvija domišljijo. V igri postanejo običajni predmeti nekaj povsem novega – kos lesa je nenadoma hiter čoln, brisača postane šotor in palica končno razkrije svoje čarobne sposobnosti. Pri tem bodimo pozorni, da otroku ne pomagamo preveč pri iskanju teh novih funkcij, saj tako razvijamo svojo domišljijo in ne njegove. Kako pomagamo vzpodbujati domišljijo? Vzpodbujajte igro z vsakodnevnimi predmeti (škatle, tulci, vrvi …). Dobre so tudi igrače, ki so uporabne na več načinov (kocke, lončki …).

2. Socialne spretnosti
Predmeti niso edini, ki igrajo različne vloge. Otrok v trenutku preide iz superheroja z nadnaravnimi sposobnostmi v strašnega gusarja. Igre vlog ga učijo vedenja v običajnih vsakodnevnih situacijah. Tako se pri igranju “trgovine” nauči, kako naroči
kruh, katere vrste zelenjave poznamo, zakaj je potrebno čakati v vrsti, dobi predstavo o vrednosti denarja … Vse to seveda pomaga tudi pri obisku prave trgovine, ki je v realnosti lahko precej travmatski. Otroci v igri vlog pogosto preigravajo situacije, ki so jim sicer neprijetne ali jih slabo razumejo. Skozi preigravanje pod odraslim vodstvom lahko močno olajšamo otrokovo stisko in mu pomagamo razvijati ustrezne socialne spretnosti. Prevetrimo njegove infantilne poglede in mu pomagamo, da jih pravilno uvrsti v svojo podobo sveta. Igra vlog je neprecenljiva tudi, kadar v družino prihaja nov član, ki bo seveda pomembno vplival na dinamiko dogajanja v družini. Če bomo že pred rojstvom novega člana “vadili” novo razporeditev pozornosti
v družini, to ne bo več tako velik šok za prvorojenca. Podoben učinek imajo sevedatudi igre o delitve igrač, o obiskih, pregledih pri zdravniku, potovanjih z letalom … Povabite otroka k igranju vlog (pri tem pomagajo imitacije “tapravih” predmetov kot npr. telefon ali kuhinja) – odlična zabava tudi za več oseb.

3. Razvoj besednega zaklada
Seveda brez knjig tu ne gre. Najprej kartonke, nato papir. Vedno več je knjig s fotografijami. Škoda! Ilustracija zaradi svojih neskončnih možnosti abstrakcije precej bolje dopolni tekst. Pri branju se razvija več stvari hkrati – koncentracija, razumevanje, besedni zaklad … Knjige so lahko tudi odlična iztočnica za pogovor. V zadnjem času se veliko govori o pravljicah. Da napeljujejo na nedosegljive ideale, da so preveč krute … Nekateri starši tako grozljive dele kar preskočijo. Nič od tega ne bo škodilo vašemu otroku, če se boste o pravljicah seveda tudi pogovarjali. Zakaj vedno znova prosijo, da jim krute in žalostne dele večkrat preberemo? Ob neprijetnih vsebinah se ne počutijo prijetno, jih je strah – toda z vsakim novim branjem je strah manjši, postaja obvladljiv in s tem neprijetnost izzveni. Tako da je ravno obratno: s preskakovanjem grozljivih delov otroka ne obvarujete, temveč ga prikrajšate za napredek.

4. Risanje in fine motorične spretnosti
Izražanje na neverbalni način je izredno pomembno za malčka, ki sploh še ne pozna dovolj besed, da bi lahko povedal vse, kar se mu je zgodilo ali kar je začutil. Risanje, lepljenje, oblikovanje je tako odličen način za premagovanje teh ovir. Pustimo otroku, da sam najde svojo izrazno pot. Najslabše ga je učiti risati v zgodnjih letih! Dajte mu papir in svinčnik in naj sam najde svoje podobe. Izredno zanimivo je opazovati, kako otroci upodobijo svoja občutja: npr. če z malčkom na sprehodu “spoznate” smreko
– vse njene iglice, storžke, deblo, obliko in vonj – ter nato doma pustite, da sam to nariše, vas bo najverjetneje presenetil s pristnimi podobami podrobnosti, nikjer pa ne bo sledu o trikotniku z deblom, kar bi mu verjetno na njegovo prošnjo na papir narisalivi. Še prehitro bo začel oponašati realne podobe, zato je tako pomembno, da ga ne silimo v to še mi.

5. Motorični razvoj
Praktično vsaka aktivnost promovira motorični razvoj, toda pod to točko bi posebej omenila razvoj ravnotežja, kooordinacije gibov, zavedanje telesa in pridobivanje kondicije, se pravi grobo fizično aktivnost. Plezanje in tekanje sta nujni del otroške igre. Raziskovanje lastne moči, vztrajnost in ponavljanje so glavne komponente. Vse zelo pomembne za uspešen razvoj. Padci in  umazanija grejo pri tem z roko v roki. Nič hudega, tudi to mora biti. Kako razvijati grobo motoriko? Najboljši način je z vzorom. Sedenje pred televizorjem ali računalnikom ne pomaga. Vstanite in pojdite ven. Žoge vseh oblik tudi prav pridejo. Dežuje? Še boljše! Luže so odlične za čofotanje. Če pa se vam danes ne da ven, pa še vedno lahko zaplešete po dnevni sobi.


5 najboljših igrač na svetu (prirejeno po blogu www.wired.com/geekdad):

1.    palica – ravna, ukrivljena, dolga, kratka… lahko čaraš, koplješ, tolčeš (posebno pazljiv je potrebno biti pri večjih modelih te igrače). Končno nekaj, kar res raste na drevesih!
2.    vrv – vse dolžine in debeline so sprejemljive, seveda za malo večje otroke in ne za dojenčke. Odlična stvar, ki navadno palico spremeni v ribiško, je nepogrešljiv del gugalnice in z njo lahko vlečeš različne predmete naokoli.
3.    tulec – za teleskop ali v dvojini za daljnogled, za borbo, kot cev, razrezan podolgem kot žleb… Lahko ga barvaš, lepiš, okrasiš. Hitro se pokvari, toda hitro tudi dobiš novega.
4.    zemlja – lahko jo koplješ ali narediš kupček. Dodaš vodo in dobiš blato, ki ga lahko oblikuješ ali razmažeš. Vključuje malo več pranja, zato priporočamo uporabo v zunanjih prostorih.
5.    škatla – tudi ta izdelek je na voljo v različnih velikostih in oblikah. Uporabna za shranjevanje, skrivanje, za stanovanje, kuhinjo, za izdelavo gledališča. Cenovno ugodna igrača.

Advertisements

Le čevlje sodi naj Kopitar

Standardno

(komentar je v izvirniku objavljen na Metini listi – spletni postaji za osebe širokih pogledov in aktivnega duha, 13.6.2012)

Ob zmagi Kingsov z Anžetom Kopitarjem v NHL ligi se je ob splošnem veselju Slovencev pojavilo tudi nekaj kritik na temo, češ: “Kaj se veselite, to nima veze z vami!” Pa je to res? 

Šport spodbuja narodno zavest. To ni nič novega. Veselili smo se s slovensko nogometno reprezentanco na svetovnem prvenstvu, vsako olimpijsko medaljo smo množično pričakali že na letališču, v jugo-časih smo lahko celo prekinili pouk, da smo gledali naše ase na beli strmini. Športniki zastopajo, celo poosebljajo državo, združijo narod v tekmi proti skupnem nasprotniku. Da ne bo pomote. Če narodnega ponosa v državi ni, ga šport ne bo razvil. Toda, če nekaj ponosa je, ga bo šport vzpodbudil.

Toda Anže ni tekmoval za Slovenijo. Zaradi hokeja se je pri 16. letih preselil na Švedsko. Zakaj torej takšno veselje? Gre vseeno za istovetenje države z enim hokejistom? Ali gre za istovetenje posameznika z uspešnim zmagovalcem? Menim, da slednje. Anže je simbol tistega, kar se ti lahko zgodi, kljub temu, da si iz države, ki ima prebivalcev za manjše velemesto. Presegel je podalpsko zaplankanost in dosegel svetovno priznanje. To je tisto, kar je mamljivo. Možnost, ki jo je imel. Priložnost, ki jo je izkoristil. Dokaz, da se da.

Verjamem, da je Anže dosegel svoj uspeh z delom, predanostjo in odrekanjem. Toda verjamem tudi, da je moral poslušati nasvete drugih, ki so bolj pametni kot on. Verjamem in vidim, da je fant ponižen, da zaupa strokovnjakom, ki mu želijo dobro. Upošteval je njihove nasvete. Ja, ubogal je. Dvomim, da je bil sam najbolj pameten, kaj potrebuje in kako naj se obnaša. Saj on ni edina slovenska zgodba o uspehu. Saj so tu še Mitja Okorn, Pipistrel, Nika Zupanc, Riko hiše, izpušni sistemi Akrapovič… Šport je pač bolj popularen kot design ali nadaljevanke, zato so tudi dosežki bolj razvpiti kot ostali. Toda nič manj pomembni.

Slovenci imamo problem z zmagovalnim mišljenjem. Problem s pomanjkanjem le-tega. Če sem že začela s športom, naj ga tudi tu izkoristim za primer: slovenska košarkarska reprezentanca. Drži se jih sloves večnih poražencev. Začne se kot zgodba o uspehu, nato pa izpademo. Fantje tri četrtine igrajo odlično, nato popustijo in izgubijo. Gre tu za luzerski scenarij? Se bojijo zmagati? Zdi se že tako. Pa ne obtožujem fantov – mislim, da je problem v moštvu. Govorim o vseh, ki so vpleteni. Enostavno ne vidijo pokala v svojih rokah. Slovenci imamo tudi problem z ubogljivostjo. Še en primer iz športa: spomnimo se svetovnega prvenstva 2002 v Koreji, kako je bil Zahović bolj pameten od selektorja Katanca oziroma je podvomil v njegove odločitve in zato odletel nazaj domov. Kar zaboli me ob misli na celotno sceno s Šmarno goro, ki je sledila.

Sprašujem se, kdaj si bomo dovolili zmagati? Kdaj bomo še mi presegli podalpsko zaplankanost in začeli razmišljati kot zmagovalci? Smo res še na nivoju infantilnega razmišljanja, da je talent dovolj? Ker namreč ni. Je dobra odskočna deska, potem pa tu sledijo še prilagajanje, poslušnost, predanost, tveganje. Če imaš življenski scenarij zmagovalca, potem boš z odločnostjo in nekaj energije zmago dosegel. Če pa še sam ne verjameš, da lahko zmagaš, pa se to seveda ne bo zgodilo