Lahko se odločiš in širiš dobro energijo

Standardno

 Ni res, da kdor čaka, dočaka – Vedno lahko spremeniš le samega sebe (intervju, posebna izdaja revije Jana, št.3, poletje 2012)

Tekst: Polona Prešeren

V življenju se znajdemo v različnih okoliščinah. Včasih težave rešujemo enostavno, drugič ne najdemo izhoda, včasih smo depresivni. Težave poglabljajo širše družbeno okolje, ekonomska situacija in drugo, na kar nimamo vpliva. Nič ni narobe, če se v trenutkih, ko ne najdemo prave rešitve, obrnemo po pomoč psihoterapevta. Pogovarjali smo se s psihoterapevtko Tino Bončina, dr. med., ki prisega na transakcijsko analizo, s pomočjo katere lahko na svoj problem pogledate drugače, poiščete rešitve, lažje delujete v svojem vsakdanu in izboljšate odnose do drugih in sebe.

Kriza nam ni prizanesla in sproža marsikatero travmatično situacijo. Pred kratkim je celo Svetovna zdravstvena organizacija objavila mnenje, v katerem pravi, da se kriza odraža tudi v duševnem zdravju ljudi. Kako kot psihoterapevtka vidite vpliv krize na ljudi, ki se soočajo s stiskami in strahovi?

Gospodarska kriza se kaže na različnih nivojih. Eden je gotovo to, da se ljudje veliko bolj bojijo za službo. Pri samozaposlenih, ki so odvisni predvsem od sebe, je še težje. Manj je optimizma. Na tržišču je manj možnosti zaradi večje konkurence, isto delo je zdaj manj plačano, ves čas je prisoten strah, ali se boš obdržal, ali bo plača, ali bo za pokojnino… Vse je na trhlih tleh, čuti se negotovost, kar seveda pušča duševne posledice, predvsem pri tistih, ki so bolj nagnjeni k temu, da imajo vse pod kontrolo. Ni več vse tako gotovo, kot je bilo nekdaj. Pri nas pa to morda še bolj občutimo. Na zahodu so ljudje že dlje in bolj navajeni na kapitalizem in negotovost, pri nas pa ne. Drugo pa je moralna kriza, ki vpliva na medsebojne odnose, sproža pomisleke, kako pomemben si za neko okolje, korporacijo, tržišče. Okolje je zelo tekmovalno, vedno manj je etike, kar je za generacijo, ki je zrasla v preteklem stoletju, velik duhovni preskok.

Kako se lahko soočimo z moralno krizo, s krizo vrednot?

Vsak lahko spreminja le sebe. Če je pri sebi dosleden in pristen, lahko vpliva tudi na druge. Tvoje vedenje izzove vedenje drugih do tebe. Lahko se odločiš in širiš dobro energijo. Sicer pa ni recepta za vse, kako se soočati s tem. Ljudje smo si zelo različni. Vse, kar lahko spremeniš, je tisto, kar narediš na sebi.

Kaj pa kolektivni strah pred negotovo prihodnostjo, ki ga je občutiti?

Pomembno je ostati odprt za druge možnosti, v sebi prepoznavati in razvijati talente, ne le tisto, za kar si se izobraževal oz. specializiral. Veliko je navdihujočih zgodb. Če smo odprti in sledimo svojim sanjam, talentom in vrednotam, lahko najdemo nekaj zase.

Torej lahko skozi krizo vzpostavljamo tudi stik s sabo.

Vsaka kriza in vsaka napaka je tudi priložnost za napredek. Če jo tako pogledaš, jo lahko obrneš tudi sebi v prid. Če si se znašel nekje, kjer ti ne odgovarja, se moraš pač vprašati, zakaj si se tam znašel. In se iz krize potegneš močnejši.

Lahko takšno stanje zaznamuje celo generacijo?

Nedvomno. Vsaka ekstremna situacija zaznamuje generacijo. Pri nas imamo politično, ekonomsko in moralno krizo. In zadnje se bomo mogoče še najkasneje znebili, čeprav so vse tri zelo povezane. Če bi razmišljali drugače, če bi se povezovali na podlagi tistega, kar nas zanima, in če bi moralno želeli biti boljši, bi se hitro lahko rešili. Ker pa ostajamo v starih vzorcih, gojimo stare zamere in nismo odprti za novo, obeti niso tako dobri.

Kdaj pa nastopi točka, v kateri gremo po pomoč?

Kadar nekaj ne gre, ko ne najdeš poti ven iz kroga vzorcev, ki jih ponavljaš, ko ne moreš razmišljati izven svojega okvirja, takrat potrebuješ pogovor. Stvari je treba ozavestiti, “dati ven” in razmisliti, kaj bi še lahko naredili. To je najbolje storiti pod strokovnim vodstvom. A terapevtova naloga ni v tem, da ti pomaga v življenju. Pomagaš si vedno sam. Terapevt te pri tem le usmerja, da najdeš pot, ki je zate boljša in zdrava. Včasih si ljudje izberejo tudi pot, ki ni najboljša, ampak je njim najbližja in najbolj realna. Kot terapevtka večkrat vidim, kaj bi bilo za nekoga bolje, a se zavedam, da zanj ta pot ni realna. Posegla bi na nivo življenja, ki si ga sami ne želijo spremeniti. Drugo pa so stiske, travme, nezadovoljstva z življenjem, odvisnosti… takrat je dobro in priporočljivo pomagati.

Je ključna želja po spremembi?

Ključna je želja po nečem boljšem, niti ne toliko sprememba sama. Če te nekaj obremenjuje, ti povzroča slabo voljo in slabo počutje ter si zato nesrečen, je to vsekakor vredno spremeniti. Pa tudi, če jih šteješ osemdeset. Spreminjaš se lahko do smrti, leta niso nikoli ovira.

Ali nezadovoljstvo vpliva tudi na pojav bolezni?

Skoraj vsak tretji, ki pride do splošnega zdravnika, ima pravzaprav psihične težave oz. so njegove težave psihosomatske. Nekdo, ki si nečesa ne upa reči, lahko čuti napetost v grlu in pokašljuje. Nekdo, ki je bolj nervozen, lahko to občuti kot težave z želodcem ali glavobole. Potem so tu še nenavadne bolečine, ekcemi, dermatitisi, nagnjenost do infekcij… Če se psihično slabo počutiš, se to pač nekje pokaže. So pa naši splošni zdravniki že tako dobro usposobljeni, da to prepoznajo in paciente usmerjajo naprej. Tu zelo koristi pomoč psihoterapevta ali psihiatra. Je pa včasih komu težko sprejeti, da si dermatitisa ne more pozdraviti le s kremico, ampak mora rešiti morda celo zaplete iz otroštva.

Katere so najpogostejše težave, zaradi katerih ljudje poiščejo pomoč pri psihoterapevtu?

Psihoterapija dejansko vpliva na nevroplastičnost možganov, se pravi na povezave v glavi, ali, po domače povedano, kako deluješ. Svetovanje pride v poštev pri težavah v zakonu, mobingu (v službi), vzgojnih težavah pri otrocih… Terapijo pa izvajamo pri paničnih in anksioznih motnjah, depresiji, nezadovoljstvu z življenjem, slabo samopodobo. Velikokrat pridejo ljudje po pomoč po prevarah, ko zakonca ne vesta, kako premagati nastalo situacijo. So pa prišle na obravnavo že tudi cele družine, na primer ženske različnih generacij. To je odlično, saj se veliko vzorcev vleče skozi generacije.

Odnosi med generacijami pomembno vplivajo na nas.

Res je. Gre za veliko razliko med življenjem zdaj in življenjem pred petimi desetletji. Včasih so starši in otroci s svojimi družinami živeli skupaj v družinski hiši. Nekaj časa je bilo v navadi, da so se mladi hitro odselili, saj so bili ekonomski pogoji dobri. Zdaj se jih veliko vrača domov. Jasno gre hči lažje k mami kot k tašči, saj gospodinjstvo vodita na podoben način. Iz roda v rod gre veliko stvari. To se zelo pozna tudi pri odvisnostih. Če je na primer v družini alkoholik, se bo to poznalo v odnosu do alkohola pri naslednji generaciji. Tudi način reševanja težav se odraža enako. Če je v družini že bil samomor, bo ob nerešljivem problemu kdo pomislil tudi na to možnost. Če se starši ločijo in ostanejo samski, tudi otrok nima vzorca, kako dva odrasla s kompromisi rešujeta zadeve. Lahko se tega kasneje naučijo, lahko pa ne.

Pot do spremembe je najbrž proces. Kaj pa hitre rešitve, ki si jih vsi tako želimo?

Izhajam iz transakcijske analize, ki se mi zdi za sodobnega človeka dosti bolj praktična kot katera izmed starejših metod, kakršna je na primer psihoanaliza. Pri slednji gre za dolgotrajnejši proces, pri transakcijski analizi pa ni nujno. Lahko gre za hiter uvid in odločitev, ki ni nujno boleča. Večino časa se spreminjamo in to na bolje. Je pa zagotovo proces spremeniti vsakdanje življenje. Odločitve že lahko hitro dosežeš, preden pa jih udejanjiš, seveda traja nekaj časa. Preden poskusiš vse nove načine in zbereš odzive nanje, tudi mine nekaj časa. Verjamem, da veliko sprememb na bolje izhaja iz tega, da bolje razumeš, kaj je nekdo želel povedati. Se pravi, če se malo bolj uglasimo drug z drugim, če se bolje poslušamo, bo veliko težav že rešenih.

S tem imamo na splošno veliko težav. Kako pa se tega naučimo?

Vse, kar nas skrbi, je najbolje preveriti pri sočloveku. Če imate občutek, da greste nekomu na živce, vprašajte. Če čakate, da vas bo šef pohvalil, pa vas ne, lahko čakate v nedogled. Lahko pa stopite do šefa in mu poveste, da si želite povratne informacije o tem, kako delate. To je pravilna pot. Če le čakamo, se nič ne more premakniti in je to zelo pasivna pozicija. Pravijo, da kdor čaka, dočaka. A s tem se ne strinjam. Za takšne podvige je sicer treba zbrati pogum. Živimo od interakcij z drugimi ljudmi. Če gre za pozitivne dražljaje, bomo zadovoljni. Uspevali bomo tudi, če jih dobimo veliko, pri tem pa sploh ni nujno, da so vsi pozitivni. Če pa dražljajev ne bo, ne bomo uspevali. To pa potem sproži depresijo.

Zakaj nekateri s tako lahkoto spreminjajo zadeve, drugi pa se pri tem neznansko mučijo?

Razlika je v tem, kaj si kdo misli o sebi. Kdor z lahkoto rešuje težave, ve, kje so njegove pozitivne strani, česa je sposoben. Sprejema se in ne pričakuje od sebe, da mora vse rešiti. Nekaj bo uspelo, nekaj pač ne bo. Tisti, ki pa vsak poraz sprejme dramatično, o sebi slabo misli, je poln dvomov in si že sam nastavi nekaj ovir na poti. In ko potem ni uspešen, je to samo potrditev tega v smislu: Saj sem vedel. Seveda pa je možno vse to preseči. Sami morda malce težje, a ne nemogoče, hitreje je s psihoterapijo. Pogosto razmišljamo, kaj bodo spremembe potegnile za seboj, kot da se nikoli več ne moremo spremeniti. To ni res. Lahko se spremeniš in če ti ne ustreza, se spremeniš ponovno. Zasidranost je tu povsem nepotrebna.

Advertisements

Prekomerna raba računalnika

Standardno

Vedno pogostejša odvisnost je povezana s prekomerno rabo interneta oziroma računalnika na splošno. Toda na srečo ni več tako, da ne zna nihče pomagati. Še več! Skupina strokovnjakov je oblikovala LogOut – Center za pomoč pri prekomerni rabi interneta, s katerim sem pred kratkim začela sodelovati tudi jaz.

Pri odvisnosti od rabe računalnika je problem ta, da se v današnjem času ne da tega zdraviti s popolno abstinenco (kot je praksa pri večini drugih odvisnosti), temveč je potrebno nazaj vzpostaviti kontrolo nad dejavnostjo. Morda bi to lahko še najbolje primerjali z odvisnostjo od hrane (oziroma z motnjami hranjenja), kjer je prav tako potrebno najti ustrezno ravnotežje. Brez računalnika kmalu ne bo več mogoče preživljati vsakdanjika, vsaj za večino ljudi v našem okolju ne.

Kdaj lahko ocenite, da imate težave? Pri odraslih se pojavi preokupiranost z internetom, s socialnimi omrežji, s tem je povezan upad delovne učinkovitosti, sledijo laganje in prikrivanje online aktivnosti in neuspešni poskusi opuščanja le-te. Pojavi se izguba občutka za čas, lahko se spremeni ritem spanja. Značilno je tudi nihanje razpoloženja (negativno offline in pozitivno online) ter opuščanje ostalih aktivnosti, hobijev ali druženja. Pri mladostnikih je situacija zelo podobna, s tem da se razvijejo še konflikti s starši, neupoštevanje dogovorov, upad učnega uspeha. Na spletni strani boste našli tudi vprašalnike, ki vam pomagajo pri oceni vaših težav. Prvi posvet je brezplačen.

Na LogOut-u tako lahko poiščete izobraževanja in svetovanja o zdravi, varni, ustvarjalni, poučni in uravnoteženi uporabi digitalnih tehnologij in spleta ter programe pomoči vsem, ki so s tehnologijami preobremenjeni ali celo zasvojeni. Nasvete lahko najdejo starši, svetovalci, pedagoški delavci in seveda uporabniki vseh starosti.
Ogledate si lahko tudi prispevek, ki je bil predvajan na Tedniku, TV SLO1- začne se pri 47:30 minut

O tem, kako si s pomočjo aplikacij lahko omejite čas na internetu ali socialnih omrežjih ali pa preprosto spremljate svoj čas online, pa sem že pisala tule.