Antidepresivi – zdravila ali le kemija?

Standardno

Vedno bolj pogosto naletim na odpor do jemanja zdravil. Nenavadno je, da ne gre za odpor do vseh zdravil: analgetiki, antibiotiki, razni zvarki za dvig odpornosti ipd. so na OK seznamu, vse kar bi pomagalo k boljšemu psihičnem stanju pa je na črni listi. Zakaj? “Nočem kemije v sebi!” je eden od izgovorov. Dobro. Seveda se strinjam, da je najbolje, če se lahko zdravilom izognemo. To je bil eden od razlogov, da sem se odločila za psihoterapijo. Spremembe življenskega sloga in prevetritev svojih nazorov in vedenj so odlična pot do zdravja. Potem so pa tu še nekatera posebna stanja.

Poglejmo na primer težjo depresivno epizodo – človek ne more vstati iz postelje, umika se pred svetom, dvomi vase, se zanemarja, slabo spi… Če zraven še misli na smrt, je seveda indicirano bolnišnično zdravljenje, v obeh primerih pa bo moral jemati antidepresive. Kar nekaj pacientov pa premaguje te težave ob ambulantnem zdravljenju. Pogosti so primeri, ko takšni pacienti ob prvem izboljšanju že prenehajo jemati zdravila, češ da je to “strup” in da je to “umetno zdravje”, da to “niso oni, temveč le zdravilo”. Pa je to res?

Najbolj pogosto predpisani antidepresivi so SSRI= selektivni inhibitorji ponovnega prevzema serotonina. Zveni učeno, toda razlaga je preprosta. Za boljše razumevanje jo bom še poenstavila: serotonin je nevrotransmiter za “dobro razpoloženje” in pri depresiji ga je premalo, zato zdravila povečajo učinek te male količine tako, da ga zadržijo dlje časa v sinaptični špranji, da lahko dlje časa učinkuje. Rezultat? Kot da bi imeli več serotonina, ki vam tako dvigne voljo in razpoloženje. Se pravi, ne gre za kemijo, ki bi se vezala na receptorje (tako kot delujejo droge), temveč gre za snov, ki okrepi delovanje vašega lastnega nevrotransmiterja – kot nekakšen ojačevalec in ne kot strup. Najnovejše raziskave so celo pokazale, da zaradi podaljšanega delovanja serotonin sproži nastanek novih celic v področju hipokampusa – to je področje možganov odgovorno za učenje in spomin. Kar pomeni, da se depresivni pacienti lahko naučijo novih vedenj in prepoznajo nove izkušnje ter jih ločijo od prejšnjih, ki so jim povzročale ne-srečo.

Druge motnje ali bolezni, ki se lažje pozdravijo ob antidepresivu so tudi anksioznost, panični napadi in obsesivno-kompulzivne motnje. Poudarek je na LAŽJE. Vsa ta stanja potrebujejo tudi psihoterapijo. Tabletka namreč ne pozdravi odnosa ali slabe samopodobe. Tabletka samo opremi človeka z nekaj volje in energije, da svoje težave začne reševati. Meni je všeč primerjava z berglo – uporabljaš oporo, dokler ponovno ne hodiš sam. V tem ni nič strašnega.

Pa da ne bo kdo narobe razumel: ne zagovarjam jemanja zdravil za vsako ceno in ne zagovarjam zdravljenja samo z antidepresivi, ko enkrat na mesec vidiš zdravnika za 5 minut. Zagovarjam pa jemanje zdravil, kadar zdravnik oceni, da jih potrebujete. Nenazadnje tudi antibiotikov ne zavrnete ali se izgovorite, da teh strupov ne boste vnašali v svoje telo?!

Šiviljski tečaj

Standardno

Prijateljica se je prijavila na Rokoborbo k PaulMalina – na šiviljski tečaj ali bolje rečeno delavnico. Na tokratni rokoborbi na bi si sešili Parko Padalko. Takoj so me zasrbeli prsti, postala sem radovedna in se prijavila še sama.

Najprej sem si izbrala barvo – moja je bila peščena z rjavimi trakci, Evina pa sinja z rumenimi. Ostali dve udeleženki sta imeli sivo in vojaško varianto. Tečaj je potekal v Anselmini delavnici v starem delu mesta. Imele smo čast, da smo dobile popolnoma nove šivalne stroje. Na začetku je vsaka (od skupno štirih deklet) dobila svoj zavojček z bodočo parko. Koncept je odličen! Blago dobiš že skrojeno in zrezano, zraven so trakovi in nit v ustrezni barvi ter seveda navodila. Naredi si sam.

Po začetnih težavah (beri uporaba stroja in šivanje ravnih šivov) smo se prepustile Tininim navodilom in vzpodbudi ter začele kramljati. “A psihoterapevtka si? Ja, kaj pa ima šivanje skupnega s psihoterapijo?”

Kmalu se je izkazalo, da ima šivanje kar veliko skupnega z osebno strukturo. Pokaži mi, kako šivaš in povem ti, kdo si! No… skoraj tako.  Skratka dobila sem navdih, da opišem tečaj s psihoterapevtske perspektive, seveda v TA slogu.

Najprej ideja: da je Tina udejanjila prve pakete Parke Padalke je morala trdo delati (gonilo Delaj!), poskušati različne verzije (gonilo Poskusi!- različica prejšnjega) in seveda verjeti v uspeh (dovoljenje Lahko uspeš!). Samo šivanje vključuje mnoge vidike: najprej se pustiš naučiti (zanemariš gonilo Bodi močen!), delaš male napake, ki jih nihče razen tebe ne bo opazil (zanikaš gonilo Bodi popolen!), ura teče in ti še kar šivaš (gonilo Delaj!), ne moreš več in zdi se ti, da nisi niti na polovici – ostaneš priseben, spiješ kavo, poiščeš energijo v svojem Odraslem in nadaljuješ z delom. Ker je praksa nekaj povsem drugega kot teorija, se sproti prilagajaš, razmišljaš, kako bi lahko naredil izdelek čimbolj tvoj (dovoljenje Misli!) Ko so parke končno dovolj sestavljene, da začnemo s poskušanjem, se izkaše, da kljub istim izhodiščnim pogojem, niti dve ne bosta enaki – vsaka je našla svoj izraz (dovoljenje Bodi kar si!) Nenazadnje smo se prijavile iz ego stanja Svobodnega Otroka.

Lahko bi pustile, da nam Tina sešije večino stvari, lahko bi odšle domov na polovici, lahko bi se slepo držale načrtov, lahko bi naredile vse razen pasu, lahko bi nenazadnje parko tudi kupile v trgovini. Pa nismo! Zdržale smo, se uprle vsem oviram in jih prebrodile ter odšle domov zadovoljne. In z lepo parko…

Bigoreksija

Standardno

Bigoreksija spada med motnje hranjenja. Pojavlja se pri moških od poznih mladostniških let dalje, predvsem pri tistih ki imajo slabo samopodobo. Poleg tega razvijejo tudi motnje telesne sheme, vse želijo imeti pod nadzorom. Nekateri motnjo označujejo kot nasprotno anoreksiji – glede na vnos hrane je to sicer res, toda gre za enako pogojevanje ljubezni. Njihovo mnenje o sebi namreč temelji na pogoju: “Le če bom dobro izgledal in bil možat, bom vreden ljubezni.” Tako se v nekem trenutku odločijo, da bodo naredili nekaj zase in začeli bolje skrbeti za svoje telo, da bodo postali “pravi moški”.

Sprva gre le za pogoste obiske fitnesa, nato sledi sprememba diete (močno povečajo prosteinski vnos). Z redno vadbo pa lahko dosežejo le določeno količino mišične mase, zato začnejo jemati anabolne steroide. Ker preživijo toliko časa pri skrbi za telo in hrano, jim ne ostaja veliko časa za druženje ali druge hobije. Vedno bolj se socialno izolirajo, so osamljeni v svojem načinu življenja, kar še dodatno okrepi njihovo napačno prepričanje in poveča napore za lepo telo. Zaradi pretirane samokritičnosti niso nikoli zadovoljni s seboj in se vedno bolj ženejo k vadbi. Več ur dnevno razmišljajo samo o režimu prehrane in aktivnosti, pogosto se opazujejo v ogledalu. Popolnoma so preokupirani s tem. Tako ne pridejo na praznovanje rojstnega dne, na prijateljevo poroko, ne potujejo… saj bi to zmotilo urnik vadbe. Celo bolezen jih ne ustavi, kar je seveda izredno nevarno, saj takrat zlahka pride do poškodb. Pravikoma si vso hrano pripravljajo sami, saj imajo le tako lahko dober nadzor nad vnosom. Kadar si hrane ne morejo pripraviti sami, je to zanje velik stres. Tesnobo in nervozo čutijo tudi, če zaradi nekih zunanjih razlogov preskočijo vadbo.

Pri vsem tem pa s svojim videzom niso zadovoljni. Tako se ne oblačijo v tesne majice, da bi poudarili svojo izklesanost, temveč skušajo telo skriti pod ohlapnimi, nevpadljivimi oblačili. Gre popačeno sliko svojega telesa (enako kot pri anoreksiji). Ker te motnje ne prepoznajo, tudi redko poiščejo pomoč strokovnjaka. Če že pridejo do zdravnika, je to zanje osebni poraz, kar seveda oteži zdravljenje. Pogosto so vzrok za obisk zdravnika stranski učinki anabolikov: motnje erektilne funkcije, agresija, ginekomastija, akne in depresija.

Drugo ime za motnjo je mišična dismorfija (popačena podoba lastnih mišic). Motnjo lahko zdravijo psihiatri, psihoterapevti, klinični psihologi. Najboljše rezultati zdravljenja so zaenkrat s kombinacijo edukacijskih in psihoterapevtskih metod. Za prepoznavanje slabih vedenjskih vzorcev in spremembo dnevnega ritma je zelo primerna kognitivno vedenjska terapija. Ker gre tudi za pomanjkanje uvida v lastne težave, je potrebno zraven tudi veliko motivacije.

Šolski zvonec

Standardno

Včeraj sem bila na osnovni šoli, ker sem se morala zglasiti pri razredničarki mojega prvorojenca (beri: prišla sem iskat premočeno šolsko torbo, ki jo je junior spretno pozabil čez deževno noč na igrišču). Prva ura se konča ob 9.05 in vdano sem bila tam dve minuti prej. Čakam. Nič. Čakam še naprej. Nič. Kdaj bo zazvonilo? Kdaj bo že ta odmor? Počasi se začnejo odpirati vrata in učenci se odpravijo v jedilnico na malico. Jaz pa naprej čakam. In čez 15-20 minut se vračajo v učilnice. Še vedno čakam. Nekaj manjka. Kje je zvonec? Ko dočakam tovar… ups! učiteljico, povprašam o tem fenomenu. S potrpežljivim tonom mi razloži, da že nekaj časa ni več zvonca v šoli. Zakaj? Ker “spontano” začnejo in prenehajo, ko končajo. Včasih prej, včasih kasneje. Dobro. Razumem. Za mlajše kar smiselno. Vseeno mi to novo odkritje ne da miru in se mi plete po glavi do večera. Povprašam med prijatelji, kako so oni doživljali šolski zvonec. Kot prisilo? Odločen NE. Prav vsem – vključno z mano – je bil zvonec nekaj pozitivnega. Ali se je nekaj začelo ali pa končalo. Da ne omenjam pregovorne odrešitve! Zdaj tega ni. Če si pred tablo in se mučiš, ti nič ne bo pomagalo. Na voljo imaš ves čas na svetu. Nedvomno prijetno.

Razmišljam in razmišljam ali je ukinitev zvonca napredek? Ne morem se odločiti. Meni je bil zvonec ljub in mi ni pustil travmatskih izkušenj iz otroštva. Za te so večinoma poskrbeli posamezni osebki. Ali morda spet varujemo otroke pred nevidnim sovražnikom?

If it ain’t broken, don’t fix it!