”Zakaj pa protestirate?”

Standard

… je največkrat postavljeno vprašanje poročevalcev o protestih te dni. Nekateri proti vladi, drugi proti politikom, nekateri proti kapitalizmu, tretji proti županom… Poslušam te odgovore in vsi so na nek način resnični, hkrati pa so vsi nespecifični. Mene to niti ne moti toliko, kajti revolt v ljudstvu se je kuhal dlje časa. Vodilni v državi so več let nalagali na kup nezadovoljstva in zdaj je prekipelo. In različni ljudje so nezadovoljni z različnimi stvarmi. In zato toliko različnih odgovorov. Seveda pa se takoj najde kdo, ki mu to stopi v nos.

Moja FB časovnica in moj poštni predal sta polna člankov na temo trenutne situacije v državi. Ljudje delijo svoje misli, svoje izkušnje, svoje poglede na vsakem vogalu. Ne strinjam se z vsem kar preberem, toda neskončno sem vesela, da berem. Vesela sem, da ljudje pišejo in ropotajo, da so se premaknili in si upali povedati svoje.

Zadnjih nekaj tekstov in pogovorov pa mi je pustilo slab priokus. Priokus jamranja. Spet smo začeli s kritikami na svoje početje: “Niti protestirat ne znamo. Tam stojimo in gledamo.” “Vsak svojo goni.” “Eni so bili v titovkah! Pa kaj jim ni jasno?!” … in nadaljne “Protesi niso dovolj!” “Vsi bi zbirali neke intelektualce in zdaj bodo pametovali. To ne bo pomagalo. Potrebne so konkretne rešitve.” Komaj smo se zbudili iz pasive, se bomo res v najlepšem slovenskem slogu takoj skurcali, da nismo nič vredni?! Resnično upam, da temu ne bo tako. Pa kaj, če še nimamo fokusa!? Zato pa se pogovarjamo, protestiramo, pišemo… Zadeve se bistrijo in vedno bolj je jasno proti čemu smo: PROTI KORUPCIJI!  Izvolili smo politike, da bi delovali v našem imenu za naše dobro in oni so to zaupanje izkoristili. Uspeli smo jih ene par obtožiti, ampak vsi se delajo kot, da nič ni bilo.

Kako Slovenec prevzame odgovornost? Tako da reče: Zavedam se, da sem naredil napako in prevzemam odgovornost. Se sliši kot slab vic? Meni se. Kdaj se bomo začeli pogovarjati o politični odgovornosti? Kdaj jo bomo nehali enačiti s kazensko?

Smo za nov pristop in nove ljudi. Dovolj imamo pogravanja starih zamer in starih povezav. Smo za osvoboditev od starega načina razmišljanja in za nove rešitve. Govori se o lustraciji – na način “naj stari odidejo in pustijo mladim, da uporabijo svoje ideje” “črpajmo stare izkušnje in  uporabimo nove rešitve” (nehote se spomnim na princip dela na otroškem programu BBC-ja – tam ne smejo delati starejši od 22 let.  Pa ne ker niso sposobni. Ker so enostavno prestari in pika.) Mislim, da je tisto, kar nas najbolj moti ravno to pomanjkanje drznosti za nove pristope. Pa seveda se nihče ne želi izpostavljati. Vsi bi sodelovali iz ozadja. Tudi to je vredno razmisleka. Zakaj se vsi bojijo javnosti? Kakšno vlogo imajo pri tem mediji s svojim senzacionalističnim poročanjem?

Kaj se je zgodilo s protesti v drugih državah? Ljudje so na ulicah tudi po več let- zahtevali in dosegli so predčasne volitve, tehnične vlade in podobno. Sprememb pa ni… Torej postaja jasno, da samo protesti niso dovolj. Postaja jasno, da želimo nove ljudi. Toda tudi mi moramo postati “novi ljudje”. Preseči moramo svoja razhajanja v mnenjih, poiskati moramo skupen jezik. Ni vse slabo samo zato ker je to nekdo od opozicije predlagal. Konec koncev imamo skupen cilj. Ko se bomo osredotočili nanj, nam bo veliko lažje.