Kje si bila? F-gani.

Standardno

Ne, to ne bo potopis, ker to ni potovalni blog. To je psihoterapevtski pogled na razlike med ljudmi v dveh državah: v Sloveniji in v Gani. Novoletne praznike sem namreč preživela tam in prišla nazaj izredno dobre volje in polna energije.

gana-obala
Že prej sem slišala, da Gana slovi kot dežela prijaznih ljudi, toda moj analitični um mi seveda ni dal miru, da se ne bi vprašala, zakaj so vsi tako veseli? Že ko sem prispela na letališče, je bilo kljub gužvi drugače kot pri nas. Če pustim ob strani očitno razliko v standardu in opremljenosti, je bila razlika predvsem v mirnosti in potrpežljivosti. Čeprav je takoj jasno, da tudi oni gojijo naš nacionalni šport (gužvanje), se pri tem nihče ne razburja ali negoduje. Stojijo, čakajo, klepetajo in se nasmihajo en drugemu. Tako ali tako bodo čakali enako dolgo, ne glede na to ali se jezijo ali ne. Zakaj bi se torej spravljali v slabo voljo po nepotrebnem? Hm…

Brezplačni nasmehi so na prvi pogled največja razlika: mimoidoči se ti nasmehne, pozdravi in zaželi lep dan. Kar tako. Brez skritega motiva. Moj v.d.moža je že prvo popoldne ves navdušen prišel povedat, da mu je med sprehodom po plaži popoln neznanec rekel: “You look good man! Have a nice time!” Kaj takega?! V Sloveniji ti še prijatelj komaj nameni pohvalo iz čistega neba, kaj šele naključni pasant.
Se pravi: Ganci imajo trdno zasidrano pozicijo “Jaz sem v redu, ti si v redu!” Pa Slovenci? Žal premalo. Vse preveč je “Jaz sem v redu, ti nisi v redu!” (večvrednostni kompleks) ali “Jaz nisem v redu, ti si v redu!” (manjvrednostni kompleks). Kako je to mogoče? V Sloveniji je življenski standard vseeno višji, skrb za zdravje precej boljša, izobrazba pa (zaenkrat) dostopna vsakomur. Morda pa življenske okoliščine niso dovolj za srečo. Morda se sreča skriva drugje?

P1070096
Po izletu v štirimiljonsko Akro me je moj novi prijatelj Noah (beri: zvest spremljevalec na plaži) vprašal, kako je bilo, če mi je bilo všeč? In sem mu iskreno odgovorila, da je zelo veliko mesto, da pa sem videla tudi veliko bogih ljudi – “poor people”. Moja oznaka je pri njemu povzročila veliko presenečenje. Kako to mislim? Ali govorim o denarju? Zakaj bi bilo pomanjkanje denarja vzrok za slabo voljo? “Poor is in here” pokaže na glavo… Samo utihnila sem. Dobra lekcija.

Ob nadaljnem pohajkovanju po neskončni plaži ugotovim, da praktično nihče (razen belcev) ne poležava… Morda vidiš v kaki senci koga, ki počiva, sicer so pa vsi v manjših skupinicah in se igrajo. Kaj se igrajo? Nisem  uspela razbrati nobenih pravil. Večinoma se moški in ženske lovijo, podajajo žogo, špricajo, mečejo v valove… Skratka eno samo veselje. Odrasli se igrajo kot otroci. Pa pri nas? Redko vidim, da se resni odrasli v javnosti spustimo v ego stanje svobodnega otroka in se prepustimo igri. Škoda! Fino je. Pa še zastonj.

Opazna pa je še ena razlika – Ganci nimajo nekega naravnega poriva za napredek, kar se kaže na različnih področjih. Na primer: 10 mesecev na leto so praktično brez dežja, nato pa 2-3 mesece obilno dežuje. Toda te vode ne zbirajo in nimajo cistern. Ali pa: ženske še vedno povežejo veje v snop in sklonjene do tal s tem pometajo – čeprav prodajajo tudi metle in bi lahko “pobrale idejo”, da si veje privežejo na palico. Enako velja za moške in njihovo mačeto – kosijo sklonjeni, kosa se jim ne zdi uporabna. Skratka določene stvari bi si lahko olajšali in si jih ne. Sprva sem večino stvari gledala skozi možnosti spremembe in podobno tudi moji sopotniki. Kaj vse bi mi naredili, če bi živeli tu. Nato sem pomislila tudi, kako bi se počutila, če bi nekdo iz daljne dežele prišel k meni in mi začel trositi navodila in želel izboljšati moje življenje, s katerim sem kar zadovoljna. Ne bi preveč prijazno reagirala. Tako sem se raje posvetila temu, da sem nehala iskati rešitve za ljudi, ki ne želijo biti rešeni in uživala v njihovi družbi ter odnesla lep nasmeh nazaj pod Alpe.

P1070204

Advertisements