Kaj naj naredim, ko se otrok napije…

Standard

“In kaj naj naredim, če pride sin domov pijan? Ali naj ga kaznujem?” me je pred dnevi vprašala znanka.
Moj prvi nasvet je bil: “Najprej ne naredi ničesar. Pusti ga, da gre spat in se strezni. S pijanim se nimaš kaj pogovarjati.”

10190785.tif
Znanka je začela na to temo razmišljati, ko je v neki oddaji slišala grozljive statistike o razširjenosti rabe alkohola med mladimi. Pri 15. letih samo še 7,5%  dijakov ni poskusilo alkoholne pijače, 55% se je že močno opilo, pri 10% se je v opitem stanju agresivno obnašalo. Med 15. in 29. letom je najpomembnejši dejavnik umrljivost prav alkohol in posledice opitosti (nesreče, samomori, zapleti…). Pred 10 leti so bile te številke za četrtino nižje.

Kar pomeni, da se bo pravzaprav vsak izmed staršev soočil z zgoraj opisano ali pa zelo podobno situacijo. Kaj je torej primerna reakcija? Kot rečeno: otrok se mora strezniti, mi pa umiriti. Vodo in spat. Če bi začeli takoj s pogovorom, bi ta najverjetneje vodil v prepir. Vseeno je, če mine vmes nekaj dni, predno smo pripravljeni na pogovor. V tem času lahko razmislimo, kako bomo ukrepali, se morda pogovorimo s prijateljem, lahko pa seveda poiščemo tudi pomoč svetovalne službe. Pomembno je, da damo otroku jasno sporočilo, da takšnega vedenja ne odobravamo ter da je to zanj nevarno. Seveda je to bolje narediti še predno otrok prvič poskusi alkohol, toda to je potrebno izpostaviti tudi v tej situaciji.

Ustrezen je resen in odrasel pogovor – predvsem o posledicah pitja kot so: izguba spomina za dogodke v opitem stanju, vedenje, ki ga kasneje lahko obžalujemo, jezikanje, zmerjanje, agresija in seveda nevarnosti vožnje pod vplivom. Odsvetujem dretje in pridige, saj to najpogosteje vodi v uporništvo. Potrkajmo na njihovo vest in občutek odgovornosti. Če hočejo početi odrasle stvari, morajo prevzeti tudi takšno odgovornost. Se pravi, da imajo dejanja tudi posledice. Tukaj tudi odsvetujem pretirano zastraševanje z grozljivimi posledicami – razen če nima mladostnik nekega emocionalnega odnosa do poškodovanega, mu to ne bo prišlo do živega. Starš, ki bo govoril o strašni agresiji, jeternih boleznih in možnosti invalidnosti, bo po tem, ko bo otrok popil dve pijači in bo ves vesel, izpadel kot lažnivec ter tako izgubil zaupanje pri otroku.

Ali je kazen ustrezen pristop? To je seveda odvisno od vašega vzgojnega sloga. Morda je ob prvem in zaenkrat osamljenem dogodku dovolj pogovor o tem, kaj se je zgodilo: zakaj je toliko popil, mu je kdo težil, so mu (ji) grozili, da mora zapustiti družbo, če ne bo pil, zakaj se ni ustavil pri enem kozarcu in podobno. Tudi za otroka je taka situacija nenavadna in prav je, da mu jo pomagamo prebroditi oziroma jo postaviti v realne okvire. Pri tem moramo seveda razmisliti o tem, kaj želimo doseči. Ali vzgajamo popolnega abstinenta, ali odobravamo takoimenovano kulturno pitje (se pravi do ena do tri enote alkohola od eni priložnosti, ob ustrezni hrani, z varnim prevozom…) Po prvem dogodku se je smiselno dogovoriti, kako bi to v bodoče preprečili – tako nekateri želijo, da se otroci javijo, ko so zunaj s prijatelji, da jih pridejo počakati, ko je čas za domov in podobno. Ob ponavljajočem vedenju pa so lahko posledice v obliki odtegnitve ugodnosti (ni žepnine, dostopa do interneta, izhodov, nakupov…) ali dodatnih obveznosti (pranje avtomobila, družbeno koristno delo…).

Vloga staršev je zelo pomembna – toda večino opravimo do nekje 12-14 leta – odvisno od otroka. Potem stopijo v ospredje sovrstniki. Tako da je vloga staršev predvsem, da vzgojijo samostojnega otroka, ki si zaupa dovolj, da se postavi po robu škodljivim ponudbam ali skušnjavam. Pa seveda takšnega, ki ima neko zdravo mero pri zabavi. Če so doma preveč omejevani, bodo zunaj toliko bolj noreli. Če se lahko sprostijo doma, te strašanske potrebe ne bo.

Še enkrat pa bi opozorila na to, da predvsem zgledi vlečejo. Besede niso dovolj. Tako lahko otroku večkrat razložite, da alkohol ni OK, toda če vas na vsakem pikniku vidijo, kako navdušeni ste s pivom v roki, to ne bo zaleglo. Osebna odločitev posameznika je, kako bo praznoval posebne priložnosti. Resnici na ljubo jih kar precej to praznuje z alkoholom. In tudi to je vedenje, ki ga bo otrok oponašal. Vedno pa se zgrozim, ko vidim malčke, ki jim starši dovolijo poskusiti peno na pivu, in nato z belimi brki požanjejo velik aplavz in splošno odobravanje med prisotnimi. Kako naj tak otrok torej misli, da alkohol ni kul?

Koliko alkohola? Na to ne vem odgovora. Vsak se mora zase odločiti. Najbolj zdrav pristop je nič ali le sem in tja kakšna enota. Odnos staršev do alkohola ima pri tem ekstremen vpliv. Lahko jim pripovedujemo marsikaj, toda zgledi so tisti, ki vlečejo. Po drugi strani bodo nekateri otroci alkoholikov zapriseženi abstinenti.

Po podatkih ESPAD vedno več in vedno mlajši pijejo. Te spremembe sledijo splošnim spremembam v družbi. Mladi pijejo, ker to počnejo drugi in ker izgleda zabavno. Po tem ko pa že posusijo, pa zato ker so tako bolj pogumni, sproščeni, sprejeti. Njihovi odgovori o učinku alkohola pokažejo, da imajo precej popačeno sliko. Opisujejo večinoma pozitivne učinke: opiti lažje nagovorijo drugega, sproščeno plešejo, niso obremenjeni z mnjenem drugih… Agresijo, izgobo spomina, bolezni jeter, uničene odnose pripisujejo samo “hudim pijancem”.

Zdravniki ob letošnjem Eurobasketu opozarjajo na povečano število hospitalizacij povezanih s prekomernim uživanjem alkohola. To kaže na to, da njihova sicer dobronamerna akcija „Navijam 0,0“ promila ni tako uspešna, čeprav so takšne akcije, kjer uspešni posamezniki promovirajo zdravo življenje sicer zelo učinkovite, saj se mladostniki radi identificirajo s svojimi idoli. Zelo dobra akcija pri nas pa je ”Z glavo na zabavo”, ki mladim ponudi odlično alternativo pijanskim zabavam.