Ali je psihoterapevt človek brez napake?

Standardno

Se sme ločiti? Razjeziti? Skregati z mamo?
Ali mora biti stalno zenovsko umirjen?
Kdo je dovolj dober, da vas zdravi?

štrikanje02

Slednje je seveda pomembno vprašanje. Po eni strani seveda želite izobraženega in izkušenega strokovnjaka. Nekoga, ki bo z vami vzpostavil dober in varen odnos, da mu boste lahko zaupali svoje misli in čustva. Pa je to lahko človek iz mesa in krvi? Ali naj bo to nadčlovek brez napak, ki vas sprejema brez komentarja, ki vas brezpogojno ljubi, kot ste si od nekdaj želeli? Ali v terapiji sledi neizogibno razočaranje, ko klient vidi, da ima terapevt povsem človeške lastnosti? Je to dejstvo morda olajšanje ali postane izgovor, da terapijo opustimo.

Pri delu z odvisniki je bilo to stalno na tapeti: ker terapevti nimajo izkušenj z drogami, ne morejo vedeti, kaj ZARES pomeni biti odvisen in kot taki ne morejo nikogar zdraviti, zato je brez veze, da bi se kdo zdravljenja sploh lotil. In tudi zdaj se kot strokovnjak občasno znajdem v situaciji “Kako me boste zdravili, če pa ne veste, kaj se mi dogaja, ker se vam to še ni zgodilo.” Ali seveda v obratni, da “Ker se je zgodilo tudi vam, ne morete zares pomagati nekomu v podobni stiski.”

Ta vprašanja so prisotna predvsem pri psihičnih težavah. Pri onkologih se nihče ne sprašuje, če lahko zdravijo, ne da bi preboleli raka, ali če lahko zdravijo kljub temu, da so preboleli raka. Zelo podobno kardiologi nimajo teh težav z infarkti. Niti odvetniki s kaznivimi dejanji. Zakaj je torej tako pomembno ali se je terapevt ločil ali ne?!

Napake namreč delamo vsi: terapevti in ne-terapevti. In vsi imamo možnost te napake popraviti. Ločitev od nekoga, ki nas ne osrečuje, je lahko korak naprej. Odpoved v službi, kjer ne izkoriščajo naših potencialov, je korak v pravo smer. To bi lahko kdo interpretiral kot izmikanje dolžnostim. Ampak eno je izmikanje, drugo je pa realna ocena, kdo smo mi in kako si želimo preživeti življenje. Tudi odnehati je treba znati.

Življenje, ki ga vodi Igra: “Dokaži, da nimam prav!” ali njena bolj ofenzivna različica: “Zdaj ti bom dokazal, da nimaš prav!” je zelo zelo naporno. Gre za menjavo pozicij Rešitelja (ki nam bo razložil, kako stvari zares stojijo) in Preganjalca (ki bo diskreditiral vse kar rečete, ker se s tem ne strinja). V Igri ne more nihče zmagati, lahko pa jo razkrijete, privedete do absurda ali ne igrate. Tistim, ki imajo življensko vodilo “Jaz sem v redu, samo če zmorem sam.” je to seveda težko sprejeti. Njihovo glavno vodilo je, da “morajo sami porihtati”. In raje diskreditirajo terapevta, šefa, strokovnjaka – kogarkoli, ki je pri roki, samo da opravičijo svojo logiko. To logiko vidimo tudi pri narcisoidno strukturiranih osebah, ki v večini primerov ne najdejo dovolj dobrega terapevta – če se sploh soočijo s tem, da bi po nekem bizarnem naključju potrebovali nasvet koga drugega. In že tu se njihovo razmišljanje znajde na trhlih tleh. Terapevt ne daje nasvetov. Terapevt te vodi čez razmišljanje, da si rešitev poiščeš sam in ti pomaga odkriti in pomagati ovire na poti do cilja. Če slišite terapevta reči: “Tole pa takole naredi…!”, ga hitro zamenjajte.

Nekaterim gredo terapevti na živce. Zraven njih se počutijo razgaljeno in ranljivo ter posledično nesproščeno. To gre predvsem na račun fantazij o tem, kaj terapevti zmoremo in kaj zares počnemo. Na srečo terapevti ne beremo misli, niti nimamo kristalne krogle, s katero bi napovedovali prihodnost. In na srečo lahko po službi odložimo delo in se družimo s prijatelji kot povsem običajni ljudje…