Kdo lahko vzgaja otroke?

Standardno

Kdo lahko vzgaja otroke? Kakšna je torej dobra vzgoja? In kdo je dober starš?
Je nujno, da imamo mamo in očeta? Je sploh nujno, da sta dva?

Smo bitja, ki za zdravje potrebujejo socializacijo – potrebujemo svoj odmerek pozornosti. Nekateri več, drugi manj. Pomembno je da smo ljubljeni in da lahko naklonjenost vračamo. To nam daje občutek varnosti in pomembnosti. In znotraj tega okolja, lahko živimo, delamo, ustvarjamo, se razvijamo. Brez tega stagniramo in postanemo nezadovoljni. In to vodi v bolezni: psihične in fizične.

Kdo sme biti tisti, ki nas ima rad? Kdo sme zadovoljevati naše potrebe, ko jih še ne moremo sami? Je spol pri tem pomemben?
Vsaka smer ima svojo teorijo. V transakcijski analizi bi to razložili takole: otrok se rodi samo z ego stanjem Otroka. In gre v simbiozo s skrbnikom, ki mu nadomesti ostala dva ego stanja (Starša in Odraslega). In naloga skrbnika je, da mu ostala dva ego stanja privzgoji ter nato simbiozo prekine, saj postane odvečna. Če to poteka v redu, tak skrbnik vzgoji samostojnega posameznika. Spol in starost skrbnika nista v ospredju, v ospredju je osebnost skrbnika: ali spoštuje otroka, ali lepo ravna z njim, ima dovolj razvito frustracijsko toleranco, da zdrži neprijetnosti, ali lahko počaka na zadovoljitev svojih potreb in tega nauči tudi otroka itd. Se pravi, ne gre za to, s kom spite, temveč kakšni ste.

Bo tak samostojen posameznik brez napak in zapletov? Ne, seveda ne. Noben skrbnik ne more tega zagotoviti. Vedno bodo potrebe, ki ne bodo zadovoljene in vedno bo vsak posameznik dobil “prtljago” iz primarne družine. Ta se v odrasli dobi kaže kot primanjkljaji, zablode, iracionalna prepričanja, boleči spomini… Ampak je rešljiva. Prtljago lahko odvržemo!

Problem “drugačnih” družin ni v vzgoji. Vzgoja je odvisna od mentalnega stanja vzgojitelja. Problem je stigma. Stigma, ki jo ustvarjajo NEstrpni ljudje.
Pred destletji so bili najprej na tapeti pankrti, potem otroci ločencev, zdaj očitno istospolnih partnerjev. Pa ne pozabimo še na otroke ljudi, ki se zdravijo v psihiatričnih ustanovah, pa na otroke bivših odvisnikov, pa na otroke zapornikov…
“Vse kar izstopa, nas ogroža!” ali “Če nisi enak meni, nisi OK.” Zveni znano? “Samo plavolasi ljudje z modrimi očmi lahko živijo na tem svetu, ostali so izrodki narave, ki jih moramo uničiti.”

Seveda otrok, ki se počuti, da ni sprejet med vrstnike, ker ima skrbnika, ki ni enak ostalim, trpi. Tudi tak skrbnik trpi. In to se odraža na vzgoji in domačem vzdušju. Toda jaz imam upanje – ker otroci ločencev, neporočenih, zapornikov, gluhih, slepih, na vozičkih… niso več nenavadni. Čisto običajni otroci so. In njihovi starši so samo ljudje. Se pravi, da znamo sprejeti sebi drugačne. Zgodovina je dokaz za to.

Študije o istospolnih družinah in vplivu tega dejstva na potomce (ne samo, da ne škodi, celo koristi lahko):
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/research/parenting/adolescents-with-lesbian-mothers-describe-their-own-lives/
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/wp-content/uploads/nllfs-adolescents-with-lesbian-mothers-2012.pdf
http://www.biomedcentral.com/1471-2458/14/635/abstract
Pa še več linkov (pa še več jih je, če malo pogooglate za akademske članke o “same sex marriage”):
http://en.wikipedia.org/wiki/LGBT_parenting#Research
 http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

Advertisements