Športne stave – odvisnost in terapija

Standardno

Odvisnost je eno od stanj, ki ga nisem več rada zdravila. Precej let sem se ukvarjala s tem – sprva kot prostovoljka, nato kot sekundarijka, pa sobna zdravnica, specializantka in psihoterapevtka. Ko sem prevedla še Milivojevićeve “Igre, ki jih igrajo narkomani”, sem pa sploh za nekaj časa zaključila s to temo. Klasičen burn-out.

Z znanjem Logosinteze se je to do neke mere spremenilo. Še vedno sicer ne vzamem aktivnih uživalcev, katerekoli odvisnosti – za to je potreben team in skupina in redna obravnava. Vzamem pa sveže, nestabilne abstinente, ki se želijo pozdraviti.

IMG_5603

Kaj je zdaj tako drugače? Nov pogled na problematiko in nov način terapije mi omogočata, da tem ljudem zares lahko razbremenim stare bolečine. V Logosintezi namreč obravnavamo odvisnost kot disociacijo 2. reda. To pomeni, da se je posamezniku v življenju zgodila neka situacija, ki je niso mogli razumeti, asimilirati v svoj referenčni okvir – umestiti v svojo sliko sveta – zato so ta dogodek nekako zamrznili v svojem spominu (to je 1. red disociacije). Žal pa tudi zamrznjen spomin na dogodek vpliva na posameznika – povzroča bolečino. In zato ljudje najdejo neko vedenje, ki to bolečino razbremeni. To vedenje je lahko zelo raznovrstno, odvisno pač od osnovne bolečine. V tokratnem tekstu se bom osredotočila predvsem odvisniška vedenja, oz. na razne odvisnosti: prepovedanih drog, dovoljenih drog, sexa, pornografije, nakupovanja, stav, računalnika…

Sčasoma to vedenje samo po sebi postane problem in takrat ga tudi opazimo. Posameznik postane drugačen, opazimo spremembe razpoloženja, obnašanja, zamenja družbo ali se iz nje umakne, uspeh mu pade in podobno. Najbolj razširjen način ukvarjanja s tem je zdravljenje odvisnosti kot bolezni. In strinjam se, da je na začetku to potrebno. Abstinenca, strukturiranje časa, planiranje, predelava rizičnih situacij, ukrepov pri recidivu… vse to je pomembno za vzpostavitev spremembe. Ni pa dovolj za razrešitev osnovnega problema, ki je do kompenzatornega vedenja sploh pripeljala. To naredi psihoterapija. V mojem primeru Logosinteza. Zgodbo objavljam z dovoljenjem klienta.

Primer: Goran (20 let) je prišel na terapijo zaradi odvisnosti od športnih stav. Želel je utrditi svojo abstinenco, saj je čutil, da se mora več pogovarjati o sebi, ker ne razume, zakaj vse to počne. Po zaključeni šoli se zdaj ukvarja s športom – tekmuje in poučuje. V terapiji je predelal različne vsebine, večinoma povezane s samopodobo in omejujočimi prepričanji. Vse se mu je močno poznalo pri odnosih in na tekmah, abstinenca pa je bila še vedno nestabilna. Iz izkušenj vem, da odvisnostim običajno botruje občutek osamljenosti ali zapuščenosti, toda v prvih petih urah o tem ni spregovoril. Nato pa je naredil recidiv in seveda sva ga na uri predelovala.

IMG_5600

Začela sva z natančnim poročanjem o tem, kako se je začelo. Korak za korakom sva se pomikala nazaj po časovnici, da je lahko prepoznal zaporedje dogodkov. Kmalu se je razjasnilo, da je imel neke scene s prijatelji, zaradi katerih se je počutil osamljen. Ko je imel priložnost, je doma iskal očetovo denarnico, ki jo je oče še vedno iz previdnosti skrival. Sprva je nekaj dni ni našel, nato pa mu je čez en teden uspelo. Najprej je 20 minut malo razmišljal, kaj bo zdaj, nato vzel denar in šel na Petrol vplačati stavo.

Usmerila sem ga, da začuti stanje pred iskanjem in začutil je ploščat pas v prsih. Na ta pas sem naredila terapijo – mu dala stavke. Poročal je o vijolični svetlobi, ni mogel izluščiti drugega. Ker ni nenavadno, da se te vsebine skrivajo pod mnogimi sloji, sem mu ponudila stavke še na to podobo. Postal je malo zmeden, izgubljen. Povprašala sem ga, kako je z osamljenostjo in takoj mu je pred oči prišla podoba doma dedka in babice. Še malo je razmišljal in se spomnil scene, ko je bila cela družina pri njima na kosilu. Spomnil se je, kako se je splazil stran od mize – starost je ocenil na manj kot 3 leta. Splazil se je proti bazenu in padel vanj. Ven ga je potegnila sestrična. Ko je to povedal, sem začutila, da mu tu nekaj ni prav in to tudi preverila. Pritrdil je, da si je res želel, da bi ga rešila mama in oče. Tudi na to misel sva naredila terapijo. Intenzivno je procesiral po vsakem stavku. Po zaključenem procesiranju je poročal o velikem olajšanju. Pa tudi če ne bi, že od daleč je bilo to očitno; izraz se mu je popolnoma spremenil, sprostil.

Nadaljevala sva z uro in se pogovarjala o tem, kaj se je zgodilo in kakšno ima to povezavo s sedanjostjo. Takoj je povezal dejstva, da ga v njegovi odvisnosti mama in oče stalno rešujeta. Ponavljal je skript (svoj življenski scenarij), večkrat zaporedoma.

Raziskovala sva, kaj je še ostalo in takoj se je spomnil še enega dogodka z dedkom, ko si je ta kupil nov avto. Malega fantiča je takrat zanimalo, koliko je avto stal. In dedek je odgovoril, da en velik kup (pokaže z rokami) desettisočakov (še iz časov tolarjev). In spomni se, da si je zaželel imeti tak kup. Lahko rečemo, da od tu izvira njegova želja po kupu denarja? Ja, lahko. S stavki sva razbremenila tudi to. Ostala je realna želja po delu, s katerim bo dobro zaslužil.

Ali je zdaj Goran zdrav? Trenutno vzdržuje abstinenco in pravi, da mu je precej lažje. Tudi če ima težke trenutke, jih popolnoma drugače obravnava. Ne zdijo se mu več neznosni. Brez težav je sam doma, ne dolgočasi se več. Ali to pomeni, da je zdrav, da ne bo več ponovil zgodbe? Ne vem, ker nisem jasnovidna. Toda eno od najgobjih stisk je rešil. Morda bodo splavale na površje nove in takrat bo lahko rešil še tiste. Najbolj je vesel, ker se počuti, da je spet zadihal. In jaz z njim!

IMG_5606