Računalniki in vzgoja

Standardno

Zadnjič sem skupino staršev usmerila, da naj se z otrokom skupaj vsedejo za računalnik in pokažejo veliko zanimanja za to, kako se igrajo igrice, kaj je cilj igre, kako ga doseči in podobno. Začudeno in nejevreno so me gledali, osupli nad nenavadnim predlogom. “Gospa, mi skušamo otroke zbezati stran od elektronskih naprav, ne pa še ojačati tega vedenja!”

To se je zgodilo na edukativni skupini za starše otrok, ki so zasvojeni z eno od novih tehnologij. Večinoma gre za starše najstnikov in mladih odraslih. Skupino izvajam na zavodu LogOut in me je vzpodbudila k razmišljanju o vlogi staršev pri novodobni vzgoji. Sicer na teh srečanjih predelujemo kaj je to zasvojenost, kakšne težave imajo s tem oni in kakšne otroci, kako je to nastalo, kakšen vpliv imajo za te zadeve in podobno. In skoraj ne glede na to, koliko so ti otroci stari, imajo ti starši nekaj skupnega. Znašli so se na novem področju, v novi zagati. Poročajo o tem, da jih otroci izločajo, da jih ne upoštevajo, da nimajo vpliva, skratka da ni pravega stika, ni pravega odnosa.

Pravzaprav smo se vsi znašli v tranzicijskem obdobju. Priča smo vzpostavljanju novega virtualnega sveta in novih virtualnih odnosov in tako soočeni s popolnoma novimi izzivi. Pa so res tako novi ali so morda samo stari izzivi v novi podobi?

Veliko staršev mi potoži o svojih težavah pri uporabi elektronike v družini. Otroci bi se stalno zabavali s tehnologijo in starši jim morajo postavljati omejitve pri tem. Vsaj v večini družin je tako. Starši v vlogi “policaja” in otroci, ki upoštevajo meje. Po drugi strani pa starši uporabljajo tehnologijo kot “elektronsko varuško”, da si vzamejo malo časa zase. Oboje je do neke mere razumljivo – vzgoja je usmerjanje in pogosto tudi omejevanje in končni cilj je, da otroci ponotranjijo neke principe, da internalizirajo starše (to se seveda lahko dogaja na pozitiven ali na negativen način, toda tokrat ne bom pisala o tem.) In razumljivo je, da se otrok z nečim tudi sam zamoti ali zaigra ter da imata mama in oče trenutek miru. Kaj je torej prava mera? Kaj je normalna raba tehnologije? Kaj naj z vsemi temi igricami, nadaljevankami, snapchatom in youtubeom?

V svoji bližnji in širši družbi sem opazovala vzgojne sloge in pravila povezana z novimi tehnologijami in nabrala kar lep spekter različnih pristopov. Na eni strani so tisti, ki strogo omejujejo in pogojujejo uporabo telefonov, tablic in računalnika, na drugi strani pa tisti, ki jo sploh ne omejujejo, vmes pa še marsikaj.

Pri tistih, ki “vse dovolijo” sta izstopala diametralno nasprotna odnosa staršev pri tem – eni se ne vtikajo v uporabo in radi izpostavijo da “oni pojma nimajo, kaj s tem početi,” drugi pa uporabljajo vse to skupaj z otroki in jih usmerjajo, kaj vse se da narediti s tehnologjo in kako jo uporabljati. Pogovarjajo se o družabnih omrežjih, skupaj guglajo, gledajo videospote, smešnice, si pošiljajo sporočila po vseh možnih kanalih, obdelujejo slike, snemajo, downloadajo, uploadajo in igrajo igrice. Skratka otroke učijo uporabljati tehniko na varen in smiselen način. Lahko je zabavno, lahko je resno. Včasih se zabavajo skupaj, včasih pa otroke pustijo malo same in potem pogledajo, kaj so naredili. Na začetku je ta nadzor nujen, da otrok ve, na kaj paziti. Poleg tega je izredno pomembno, da se nauči, kako preceniti, kaj je ok vsebina in kaj laž in zavajanje. Tako bo kasneje mladostnik že vedel, kaj je varno in kaj ne. Da staršu ne bo potrebno vdirati v njegovo zasebnost in ga obravnavati kot majhnega otroka.

Včasih se starši postavijo v pozicijo, da je to vse novo in njim neznano. Toda ni takšne razlike – saj jih nenazadnje učimo pisati pošto, brati novice (tudi med vrsticam), poiskati informacije, plačati račune, komunicirati s prijatelji, si poiskati zabavo, imeti zdrav odnos do spolnosti… Torej vse kar bi jih sicer učili analogno. Zdaj ko se je oblika spremenila, pa premnogokdo kar dvigne roke od the opravil. Oziroma kot se je izrazil dr.Milivojević: “spustimo jim ulico v sobo”, brez da bi jih usmerili, kako se na ulici varno preživi. In tudi z igricami se lahko naučijo kar nekaj za življenje pomembnih veščin, še posebej pri strateških igrah. Nenazadnje je potrebno počasi zgraditi vas ali trdnjavo, poskrbeti za hrano, za denar, za splošen napredek, za prostor, dosegati odločitve, večkrat poskusiti, planirati akcije in se povezati v skupnosti in ustrezno komunicirati. Zveni znano? Starševska vloga je vedno postavljanje dogodkov v okvir realnosti, da si otrok lahko izdela svojo podobo sveta in tudi tukaj ni drugače. Vse te spretnosti so za življenje precej pomembne. Jih starši lahko preslikamo iz igric v resničnost?

Najbolj grozljiva posledica odklonilnosti do novih tehnologij je po mojem mnenju, da se nam otroci umaknejo. Namesto, da bi pristno vez vzpostavili s starši, jo poiščejo med sovrstniki, ki vse to znajo ali pa želijo to spoznavati. In starši ostanejo sami s svojimi očitki. Toda pravzaprav so se v to pozicijo postavili sami. Zato na skupinah starše usmerjam predvsem v to, da ponovno vzpostavijo stik z otrokom: da se začnejo pogovarjati, da skupaj nekaj počnejo in da je fino, če je to zabavno. To ne gre hitro in starši morajo vložiti precej truda in energije, da tem otrokom ponovno dokažejo, da so tudi oni lahko OK družba. Ne govorim o tem, da moram zdaj vsi “viseti na računalnikih”. Govorim pa o tem, da je načinov za druženje veliko. Od kar imamo tehnologijo še toliko več, narava in dom sta pa tako ali tako vedno na voljo. Se še znate družiti s svojim otrokom? Si tega sploh želite?