Posvet o psihoterapiji – česa niste prebrali v medijih

Standard

Ker so bili mediji prisotni le na prvem delu Posveta, je temu primerno tudi nepopolno poročanje o dogodku oziroma situaciji in sem se zato odločila, da dopolnim informacije.


Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Državnem svetu je imel dva dela: predstavitev mnenj različnih ustanov ter razpravo.

Predstavitveni del je vodila Jelena Aščič, ki je vskočila v zadnjem trenutku in je bila povsem nepripravljena na dogodek, kar je bilo razvidno tudi iz tega, da je večkrat stopila do predstavnice Gostečnikove družinske terapije, ki je sedela v prvi klopi  in se z njo posvetovala. Težko bi to opredelili kot nepristransko, saj gre tu za razdor med dvema taboroma in bi človek pričakoval, da bo voditeljica poskrbela za enakovredno pozicijo vseh udeleženih. No ja, žal pričakovanja so vedno tista, ki nas omejujejo in glede na to, kdo je sklical Posvet, je bilo to morda res samoumevno.

Prvi del je bil pravzaprav reklama za tri fakultete, ki promovirajo izobraževanje za ta zaenkrat še neobstoječi poklic takoj po maturi. Sodeč po prebranem, so vsi novinarji odšli po tem prvem delu in niso ostali na razpravi, kjer se je izpostavilo še precej pomembnih vidikov te situacije in tako je javnost preko medijev dobila nepopolno sliko.  S tem bolonjskim principom (3+2) bi Teološka fakulteta, SFU in FUDŠ radi postavili svoje diplomante ob bok tistim, ki se za to dejavnost izobražujejo po končani fakulteti in zagovarjajo, da je psihoterapevt 2. poklic (torej vsaj 4+5 let ali celo več).

Dr. Mlakar s FUDŠ, meni, da so psihiatri in klinični psihologi preizobraženi ter da ni potrebno toliko znanja, da bi kvalitetno opravljali poklic psihoterapevta. Glavni organizaciji, ki podpirata 2. poklic sta ZPS in SKZP (pa tudi DPS). Takšen princip je zapisan tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo je podpisala tudi naša država. Mag. Možina (SFU) je sprva sicer potrdil, da vse listine upoštevajo, nato v naslednjem stavku priznal, da 5. točke omenjene deklaracije pa ne bodo, ker se jim zdi zastarela in ne sledi razvoju. Gospod je sicer specialist psihiater, magister in bivši predsednik SKZP in je v tej prejšnji vlogi podpiral omenjeno deklaracijo in tudi pogoje, ki jih postavlja Evropska zveza za psihoterapijo. Odkar je ustanovil podružnico fakultete Sigmunda Freuda v Ljubljani, pa ga ta načela ne zanimajo več.

Podobnega mnenja je tudi dr. Gostečnik, ki že vrsto let izvaja izobraževanje na Teološki fakulteti in je v uvodnem nagovoru izpostavil, da želijo priti ljudem nasproti, jih negovati in zanje skrbeti. To je pokroviteljski pristop, ki je v nasprotju z doktrino psihoterapije. (V razpravi ga je nadomestil g. Cvetek, ki pa ga usposobljenost za terapiranje sploh ne zanima, samo uspešnost le te.)

Če pogledamo torej profil teh treh predstojnikov, gre za dva doktorja znanosti in enega magistra. In ti visoko izobraženi ljudje predlagajo, da se standardi znižajo. Na vseh področjih stroka vedno stremi k dvigu standarda, omenjeni gospodje pa bi ta standard znižali. Oziroma če povzamem matematično bi izenačili, da je 3+2 = 4+5

Vsiljuje se mi primerjava, da bi bila vajenec in mojster torej na istem nivoju. In menim, da je to ena od ključnih zadev, ki jih moramo urediti – zakaj bi morali biti vsi terapevti? Saj lahko osmislimo različne diplomante: tisti s 3+2 so teoretiki ali svetovalci, tisti s 4+5 (ali 6+5 kot je v primeru zdravnikov) pa terapevti. Tu je dr. Mlakar izpostavil pomembno razliko med svetovanjem in terapijo, ki izvirata iz drugačnega znanja in se usmerjata na drugačno populacijo.

Gospa Čobal iz Ministrstva za zdravje je kot že večkrat do zdaj opozorila, da je sistem okostenel in da bi bila bolj smiselna sistemska ureditev, ki omogoča dostopnost storitev in ne toliko normativna, ki bi področje uredila z zakonom. Zakon je nekaj, kar potem obstane za več let in smiselno bi bilo, da se tega lotimo zelo previdno.

Na razpravi ni bilo ZPS, ki imajo o situaciji deljeno mnenje – nekateri zagovarjajo specializacijo v okviru zdravstva, nekateri se pridružujejo SKZP. Nekateri pa sploh niso bili vabljeni: tako na primer ni bilo DPS – torej psihologov oz. njihove Sekcije za psihoterapijo (niti z Univerze v Mariboru niti iz Ljubljane) in nenazadnje ni bilo uporabnikov, ki se združujejo v Civilni iniciativi in brez katerih ta dialog nima pomembnega aspekta tistih, katerim je namenjena ureditev.

In naj na koncu izpostavim, da je ureditev področja nujno potrebna zato, da se zaščiti uporabnika ter da se omogoči dostopnost storitev širom države in to v smiselnem časovnem okviru. To je na Posvetu izpostavila predstavnica delovne skupine, ki je uradno še vedno priznana: g. Irena Kosovel. V ta namen je smiselna tudi ustanovitev zbornice, ki bi lahko podeljevalja licence in nadzorovala strokovnjake. Zaradi neurejenosti področja se namreč izpostavljajo tudi posamezniki, ki škodijo ugledu in rušijo pravila, pa so zdaj praktično nedotakljivi. Oziroma kot je izpostavil Tomaž Flajjs, predsednik SKZP: neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati. In ravno to je vloga države – zaščita posameznika!

Pojasnilo: v mojem postu nisem poročala o tistem, kar so mediji že poročali. Pisala sem samo o konteksu, ki ga novinarji ne poznajo in ga tudi niso predstavili. Na spodnjih povezavah in v sporočilu za javnost si lahko preberete več o prvem delu dogodka.

Članek v Dnevniku

Članek na Žurnal 24ur

Sporočilo za medije (SFU): 
Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Sloveniji
Ljubljana, 13. oktobra 2016 – V polni dvorani Državnega sveta je potekala javna okrogla miza o nujni zakonski ureditvi področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja v naši državi. Rdeča nit vseh razpravljavcev je bila ugotovitev o nujnosti samostojnega zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo celovito urejal to področje in ki bo psihoterapijo definiral kot samostojen poklic in akademsko znanstveno disciplino. Posvet je pripravil Kolegij fakultet in strokovnih združenj s področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja, nastopili pa so strokovnjaki s tega področja, državna sekretarka ministrstvu za zdravje ter člana parlamentarnega odbora za zdravstvo. Povabilu se niso odzvali v Združenju psihoterapevtov, manjkal pa je tudi predsednik odbora Državnega zbora za zdravstvo in nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar.

Jelena Aščič, priznana novinarka RTV Slovenije in voditeljica oddaje Tednik, je kot moderatorka okrogle mize po kratki uvodni predstavitvi besedo najprej dala Miranu Možini (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani), ki med drugim opozoril, da v Sloveniji zaradi neurejenosti na tem področju nimamo enotnega registra psihoterapevtov in da se po splošni oceni s tem poklicem profesionalno ukvarja 200 do 300 ljudi, kar je desetkrat manj od povprečja v drugih razvitih državah. Potreb po psihoterapevtih bo zaradi vse več stresa in osebnih stisk med Slovenci brez dvoma samo še več. Za njim je spregovoril Janez Mlakar (Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici), ki je predstavil izsledke ankete, ki so jo pripravili na vzorcu 900 ljudi in ki je prinesla zanimive rezultate: kar 94% vprašanih je že razmišljajo o psihoterapevtski pomoči, 20% pa jo je iskalo in jo tudi dobilo, od teh jih je skoraj 80% priznalo, dam jim je psihoterapija koristila. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da poklica psihoterapevt v Sloveniji še vedno ni in da se s tem področjem uradno ukvarjajo psihiatri, klinični psihologi in celo socialni delavci. Tudi Christian Gostečnik s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani ni mogel mimo tega, da se je v zadnjih dvajsetih letih obisk pri družinskih terapevtih skokovito povečal, da so njihove ambulante polne in da je v delu javnosti še vedno zmotno prepričanje, da gre za psihiatrične paciente, čeprav gre v resnici za ljudi, ki se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč in sočutje. Ob tem je Gostečnik izpostavil tudi dejstvo, da se z dejavnostjo, ki bi naj bila strokovna znanstvena pomoč, ukvarja preveč šarlatanov, saj psihoterapija nima normativne ureditve. Po drugi strani pa smo v zadnjih letih na akademski ravni dosegli velik napredek in dobili kar 29 doktoratov iz družinske terapije.

Predstavnik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs je opozoril, da imamo preveč neusposobljenih psihoterapevtov, ob čemer je navedel tudi lastno izkušnjo, ki kaže na povsem neurejeno področje: »Ko sem na Ajpesu registriral s.p. za psihoterapevta, je bilo treba 10 minut, nihče me ni nič vprašal.« Po njegovem mnenju neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati.

Irena Kosovel, družinska mediatorka z Inštituta za psihoterapijo, mediacijo in svetovanje Belin je spomnila, da je posebna delovna skupina na ministrstvu za zdravje, zadolžena za pripravo predloga zakona o psihoterapiji, že 2010 prenehala delovati, saj ta zakon ni (bil) prioriteta. Zaradi tega je predlog obležal v predalih. Po njenem bi bilo ključno, da bi takšen zakon opredelil samostojni poklic psihoterapevta, in sicer v okviru javne zdravstvene dejavnosti, eksplicitno pa ne bi določal način financiranja, čeprav bi bilo možno sklepati, da bi psihoterapijo in psihosocialno svetovanje »pokrivala« zdravstvena zavarovalnica oziroma ZZZS.

Nadja Čobal, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je spomnila, da je delovna skupina v letih 2006-2010 ob zakonu o psihoterapiji pripravljala tudi zakon o psiholoških dejavnostih in da si ministrstvo za zdravje ves čas aktivno prizadeva za ureditev tega področja. Po njenem mnenju pa ostaja odprtih kar nekaj vprašanj, ki so vsebinske narave, v končni fazi pa predvsem finančne. Med drugim tudi to, ali se bo psihoterapija izvajala v okviru sistema javnega zdravstva. Opozorila je tudi na nujnost strokovnega nadzora.

Poslanka Jelka Godec, ki je članica parlamentarnega odbora za zdravje, je zelo neposredno povedala, da lahko odbor podpre vse rešitve, okoli katerih bo dosežen konsenz strokovnjakov, in da je to pogoj za reševanje problematike psihoterapije. Podobnega mnenja je bil njen poslanski kolega Jernej Vrtovec, ki je ugotavljal, da je ključna naloga politike, da rešuje in odpravlja anomalije. »Da je področje psihoterapije tako neurejeno, sploh nisem vedel, dokler se nisem seznanil s to tematiko«, je dejal Vrtovec, ki se je strinjal, da takšen zakon potrebujemo: »Prej ko slej ga bomo dobili, bo pa za to potrebno veliko politične volje vseh poslancev.« Končal je z obljubo, da lahko kot poslanec v naslednjem mesecu predlaga klic nujne seje Odbora za zdravstvo, kamor bi povabili resorno ministrico Milojko Kolar Celarc, in pripomore, da se sprejmejo kakšni bolj zavezujoči sklepi. Ključno je, da ima ministrstvo posluh.

Posvet se je po zaključku okrogle mize nadaljeval z razpravo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakaj zakon o psihoterapiji?

Standard

Čez nekaj dni bo v Državnem svetu Posvet o normativni ureditvi psihoterapije. Namen srečanja je predstaviti nujnost takšne ureditve svetovalsko-terapevtskega področja in s tem reaktivacija delovne skupine, ki bi predlog zakona pregledala in ga uredila, tako da bi zaobzel vse udeležene na tem področju.

Za lažje razumevanje tematike bom predstavila nekaj pomembnih vsebin, ki so s tem povezane.


Sprva smo to temo ponovno zagnali člani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) in člani Zveze psihoterapevtov Slovenije (ZPS), ki smo podpiali Memorandum o sodelovanju. Prva organizacija – SKZP – je združuje društva posameznih smeri psihoterapije – seznam članic najdete tule. Druga – ZPS – vključuje večinoma psihiatre in klinične psihologe, ki imajo ustrezno izobrazbo. Omenjeni organizaciji zagovarjata, da mora imeti posameznik že opravljeno VII. stopnjo izobrazbe (torej zaključen fakultetni program), preden se vključi v kakršenkoli program izobraževanja psihoterapije, ki v povprečju traja 5 let, lahko pa tudi več. To je tudi v skladu z evropskimi normativi, ki opredeljujejo poklic psihoterapevta kot drugi poklic, kar je opredeljeno tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo lahko preberete tule. (smernice Evropske zveze za psihoterapijo EAP si lahko pogledate tule)

Ker pa so se v zadnjih letih pojavile še druge organizacije, ki izobražujejo posameznike na temo psihičnih vsebin, so se aktivnostim pridružili tudi SFU (podružnica Inštituta Sigmunda Freuda), FUDŠ (fakulteta iz Nove Gorice, smer psihosocialno svetovanje) in Teološka fakulteta (ki ima smer družinska in zakonska terapija). Omenjeni programi zagovarjajo, da se lahko gimnazijci vpišejo na fakulteto in so po končanem 3+2 izobraževanju psihoterapevti.

Med omenjenima skupinama so torej razlike v mnenjih in to naj bi uredil zakon. Primerjati 5 ali 10 letno izobrazbo je malo nenavadno, toda to je posel za zakonodajalce in ne za stroko. Država se izmika svoji odgovornosti in stalno izpostavlja, da mora biti stroka enotna, preden se napiše zakon. Pri tem najbolj trpijo uporabniki teh storitev, ki v tej sivi “vse-je-dovoljeno” situaciji, ne morejo oceniti, kdo je strokovnjak in kdo je šalabajzer. Naloga države je, da zaščiti posameznika. Naloga države pa je tudi, da zagotovi, da so usluge dostopne – kar pomeni tudi, da bi jih morala ponuditi v okviru zdravstvenega zavarovanja. ZPS zato še posebej intenzivno zastopa mnenje, da mora vse ostati znotraj zdravstva, kar izključi določene druge strokovnjake s področja.

Kljub razlikam je kot rečeno skupni imenovalec obeh skupin: zahteva, da se področje uredi. Obe skupini tudi podpirata ustanovitev zbornice, ki bi nadzorovala področje in podeljevala licence. Nisem omenila še tretje interesne skupine, ki je v okviru psihologov, ki imajo tudi svojo sekcijo za psihoterapijo in prav tako zagovarja ureditev tega področja.

Posvet na to temo bo v četrtek 13.10.2016 v Ljubljani v Državnem svetu, Šubičeva 4. Zainteresirani se lahko prijavijo na mail: jasna.mozina@sfu-ljubljana.si