Samomor – kaj je prav in kaj ni?

Standardno

Po socialnih omrežjih se je vnela huda debata o tem, če je prav, da imajo naši mladostniki na maturi slovenščine naslov “Samomor kot izhod iz kolesja sistema”.  Kot je navada na omenjenih omrežjih, imajo vsi mnenje in vsi so strokovnjaki. Skupni imenovalec teh aktivnih komentatorjev družbe je, da so omejeni z lastno pozicijo: kar komentatorju ni všeč, potem na splošno ni OK. Kot da gre za neko obliko profesionalne deformacije. Nekdo je opazil, da sistem sam ponuja samomor kot izhod iz njega. Spet drugi označi to kot patologijo in ponižanje mladih. Nekdo je požalil vse slovenske slaviste, češ da so omejeni. Pa vse knjige so bile nenadoma neprimerne in tako naprej. Skratka zelo značilna eskalacija brez osnove.

the end

Zanimivo se nihče od teh, ki so pisali test, ni pritoževal. Vsi so razumeli, da gre za primerjavo likov, da gre za razmišljanje s svojo glavo, da gre za mnenje o prebrani literaturi. Gimnazijci so večinoma že polnoletni ob pisanju in nenazadnje gre za t.i. zrelostni izpit. Ali hočemo mlade naučiti kritičnega branja in izdelave lastnega mnenja ali jih bomo zavili v vato in se z njimi pogovarjali le lepe stvari?

Pritoževali so se vsi tisti, ki so sklepali na podlagi naslova. Vzeli so naslov ven iz konteksta in imeli izredno izdelana mnenja. Velika verjetnost je, da bodo čez par tednov komentirali, kako država premalo stori za osveščanje ljudi v stiski in da ni čudno, da smo na vrhu lestvice suicidalnosti. Pa ravno za to gre. Da je to tema, o kateri se je potrebno pogovarjati. In da je treba začeti že pri mladih. Ravno pri tistih, ki bi jim lahko samodestruktivni uporniški idoli bili za vzor pri odnosu do sistema. In bi se jim tako lahko zazdelo, da je samomor legitimen izhod iz stiske. Kar seveda ni. To ni dejanje pogumnih, to je dejanje človeka brez moči. Vedno obstaja izbira. In prav je, da o tem razmišljajo.

Samomor je delikatna tema, zato je prav, da se o njej razmišlja usmerjeno in ob vodstvu odraslih oseb. Odraščanje je zahtevna naloga in misli o minljivosti in smrti so normalen del razvoja. Žal so del razvoja tudi stiske in v današnjem narcisoidnem-selfie času si ni lahko izgraditi dobre samopodobe. Ni potrebno raglabljati o samomoru na način, kako se ga naredi in kdo ga je naredil. To vse negativno vpliva na tiste, ki so v stiski. Nenadoma to postane v mislih realno in je tako toliko bolj dostopno in izvedljivo. Zato strokovnjaki stalno opozarjamo, da podrobne informacije pri tej temi niso zaželene. In tega v tem primeru zagotovo ni bilo. Profesorji mladostnikov niso učili, kako naj se ubijejo. Učili so jih zavzemanja stališča do družbeno pomembne teme.

Upam si trditi, da imajo ravno tisti, ki jih je naslov tako razburil, še nekaj domače naloge na to temo.