Terapija? To ni zame.

Standardno

Včasih terapija ne deluje. Razlogov za to je seveda več.
Lahko da gre za izbiro neprimerne smeri psihoterapije ali terapevta. Večinoma gre pa za strah ali sram. Torej za obrambne mehanizme pred spremembo.
Potem slišim izjave kot:

“Saj sem si zares želel nekaj skulirati, samo potem je izpadlo, kot da je vse povezano z mojim odnosom do očeta. Tega pa pač ne verjamem. To je tako klišejsko. Mislim… skoraj preklišejsko.”

“Čakajte?! On ima problem in zdaj naj bi se JAZ spremenila?! Zakaj že?”

“Nikoli se ne bom spremenil. To je pretežko. In boli.”

“Saj sem šla na terapijo. Samo to kar je bilo tam, ni zame. Jaz ne verjamem, da to deluje.”


Najpogosteje nekdo še ni pripravljen za obdelavo določene teme. Kar je popolnoma razumljivo. Spremembe delamo takrat, ko nam je situacija dovolj slaba. Če nam še kar gre, potem ni zelo verjetno, da se bomo lotili spreminjanja. Predvsem pa če ne prepoznamo svojih varovalnih vedenj kot odvečnih in napornih, potem nas očitno še vedno varujejo pred nevarnostjo. Sicer je nevarnost le v naših glavah – tja se je zasidrala v bolj ali manj davni preteklosti. Pa vendarle.

Nekaterim ljudem se zdi preprosto odveč govoriti o stvareh, ki so se zgodile že zdavnaj – češ: “Kaj čem zdaj pogrevati stare zamere?!” Žal čas ne celi vseh ran. Nekatere samo potlači, tako da nam delajo težave, mi se pa sprašujemo, od kje te izvirajo.
In kakšno vlogo ima pri tem terapija? Kaj to sploh je in kaj lahko od nje pričakujete? Psihoterapija je namenjena temu, da bi lahko živeli v trenutku, tukaj in zdaj, zadovoljni sami s sabo in s svojimi odnosi. (definicij zdravja je sicer več – naj za to razlago služi tale malce posplošena)

Poti do odkrivanja teh potlačenih vsebin so različne in tako so različne tudi smeri psihoterapije.
Pri vseh imate možnost spremeniti vzorce mišljenja in čustvovanja ter s tem tudi vedenja in komunikacije. Nekatere metode začnejo pri vedenju, ga raziskujejo, analizirajo in iščejo vzroke zanj. Jaz uporabljam transakcijsko analizo, ki analizira komunikacijo ter me tako pripelje do potlačenih vsebin, ki jih nato razrešim z Logosintezo. Katero smer si kot klienti izberemo je odvisno od posameznika, nekaj pa tudi od težav, ki jih imamo oziroma od simptomov, ki so najbolj moteči. Ni vse za vsakogar. Pa so vsi za terapijo? Seveda ne. Najbolj terapevtski od vsega je odnos, ki ga vzpostavimo v terapiji. To je varno okolje, da spregovorimo o čimerkoli nas obremenjuje. Toda takšen varen odnos imamo laho tudi s partnerjem, prijateljem, staršem. Važno je da spregovorimo. Tišina je tu škodljiva.

Varovalna vedenja

Standardno

Varovalno vedenje naj bi nam pomagalo prebroditi situacije, v katerih se ne počutimo v redu. Kot ima dojenček dudo ali ninico, imamo odrasli cigareto, telefon, jezo, tišino…
Kaj torej počnete že skoraj celo življenje, da vas varuje pred neprijetnimi čustvi? Ste jezen fantek ali užaljena punčka? Ste tihi, razumevajoči? Vedno z nasmehom? Vedno vse kontrolirate?
Kaj torej naredite, kadar vam je neugodno? Kako razbremenite te neprijetne občutke?

Izraz varovalna vedenja ponavadi uporabljamo pri tesnobah različnih oblik, v tem tekstu pa ga uporabljam v najširšem smislu. Pred čem naj bi nas torej varovalo “varovalno vedenje”? Nas zares varuje? Takrat, ko je nastalo, je zares pomagalo otroku prebroditi bolečino v situaciji, ki je ni razumel ali bil sposoben sprocesirati oz. asimilirati. Toda zdaj nismo več otroci in takšna razbremenitev je zdaj odveč, celo v napoto. Logika, ki vse to poganja je infantilna, preživeta. Nismo več ogroženi od starih situacij, čeprav se nam včasih zdi tako.

brain-injury-hi

Katero vedenje bo za koga varovalno, je odvisno od primarne bolečine in skriptne odločitve, ki smo jo ob tem dosegli (to je odločitev, ki smo jo dosegli v otroštvu in ne temelji na razumu, temveč na čustvih). Tako se lahko otrok odloči:
da je dober, samo če veliko dela
da je dober, če molči in uboga
da je dober, če je stalno prijazen
da na splošno ni dober človek
da je življene nevarno…

In kako se teh vedenj znebimo? Najprej jih moramo prepoznati. Kar niti ni tako zelo težko, če si tega seveda želimo. Zazreti se moramo vase, predvsem kadar se ne počutimo OK in kadar s prstom kažemo na druge, kaj vse so narobe naredili. Saj morda tudi so kaj narobe naredili, toda mi smo tisti, ki nas to moti in naši odzivi so tisti, ki jih tokrat želimo raziskati.

Primer: sedimo za mizo v družbi in dva od prisotnih se zelo intenzivno pogovarjata. Lahko imamo občutek, da nas ne vključita v pogovor in ju označimo za skrajno nevljudna, bolj konstruktivno pa se je vprašati, zakaj se ne vklopimo v pogovor. Čakamo na povabilo? Da nas bo nekdo opazil in poskrbel za nas?  Bi morali drugi videti, da se želimo pogovarjati – nam prebrati misli in reagirati namesto nas? In s katerim vedenjem se bomo zavarovali pred tem neprijetnim občutkom: bomo ob tem zavijali z očmi, pokadili 10 cigaret, bomo zapustili omizje, bomo kasneje vsem razlagali, s kakšnimi čudaki smo bili za mizo, kakšna krivica se nam je zgodila in podobno?
Lahko to počnemo. In se ukvarjamo z drugimi. Lahko se sprašujemo o njihovi vljudnosti, o naših socialnih spretnostih, o navadah v družbi. Lahko pa preverimo, kaj se dogaja z nami. Na kaj čakamo in koliko časa že? Zakaj ne spregovorimo? Kaj nam preprečuje, da bi aktivno spremenili stanje, v katerem se počutimo neprijetno?

Ali pa primer iz partnerske veze: obtožujemo partnerja, da je “takšen in takšen”. Če bi nas imel zares rad, bi… Ne vidimo sebe, samo njega (ali njo). S pomočjo varovalnega vedenja se tako lahko razjezimo, smo razočarani, jokamo, se umaknemo, naredimo sceno in podobno. Seveda partner verjetno dela kaj narobe, toda mi samo jamramo in čakamo, da se spremeni. Tako polagamo odgovornost za nastalo situacijo na drugega. Kadar prevzamemo svojo odgovornost, to pomeni, da preverimo, kaj se dogaja z nami, da se zavemo misli, ki se pojavijo v naših glavah in čustev, ki ob tem nastanejo. Da temeljito preverimo svojo vlogo v odnosu. Šele ko to ozavestimo, imamo vpliv na svoj odziv in ob naši spremembi se bo zelo verjetno s tem spremenil tudi partnerjev odziv.

Raziskovanje svojega stanja, razmišljanja, čustev, misli nam pomaga, da se dokopljemo do svojih bazičnih prepričanj, do svojih zaključkov o svetu, do skriptnih odločitev iz otroštva. Ko enkrat vemo, kako pogojujemo svoj obstoj, lahko poiščemo “prvo dejanje te drame“ in ga obdelamo na odrasel način. Včasih to lahko naredimo sami, večinoma pa potrebujemo dialog. Potrebujemo dialog v intimnem in varnem odnosu, da se lahko dotaknemo te velike bolečine majhnega fantka ali male punčke in jima pomagamo doseči novo odločitev.

Varovalno vedenje v Logosintezi poimenujemo disociacija 2.reda. Ta disociacija nam pomaga prebroditi bolečino iz otroštva, hkrati pa nas črpa in nam onemogoča, da bi zaživeli bolj sproščeno in zadovoljno. Njena funkcija je v odraslem življenju postala odvečna. Ko se tega zavemo, se lahko dotaknemo te prve bolečine (disociacije 1. reda) in jo prebolimo. V Logosintezi si pomagamo z mentalnimi podobami, ki so “multimedijski zapisi” spominov in jih tako hitro in temeljito razbremenimo, druge smeri psihoterapij pa to delajo na drugačne načine. Cilj pa je povsod enak: pomagati posamezniku, da se znebi bolečih vsebin in zaživi svobodno in zadovoljno življenje.

Športne stave – odvisnost in terapija

Standardno

Odvisnost je eno od stanj, ki ga nisem več rada zdravila. Precej let sem se ukvarjala s tem – sprva kot prostovoljka, nato kot sekundarijka, pa sobna zdravnica, specializantka in psihoterapevtka. Ko sem prevedla še Milivojevićeve “Igre, ki jih igrajo narkomani”, sem pa sploh za nekaj časa zaključila s to temo. Klasičen burn-out.

Z znanjem Logosinteze se je to do neke mere spremenilo. Še vedno sicer ne vzamem aktivnih uživalcev, katerekoli odvisnosti – za to je potreben team in skupina in redna obravnava. Vzamem pa sveže, nestabilne abstinente, ki se želijo pozdraviti.

IMG_5603

Kaj je zdaj tako drugače? Nov pogled na problematiko in nov način terapije mi omogočata, da tem ljudem zares lahko razbremenim stare bolečine. V Logosintezi namreč obravnavamo odvisnost kot disociacijo 2. reda. To pomeni, da se je posamezniku v življenju zgodila neka situacija, ki je niso mogli razumeti, asimilirati v svoj referenčni okvir – umestiti v svojo sliko sveta – zato so ta dogodek nekako zamrznili v svojem spominu (to je 1. red disociacije). Žal pa tudi zamrznjen spomin na dogodek vpliva na posameznika – povzroča bolečino. In zato ljudje najdejo neko vedenje, ki to bolečino razbremeni. To vedenje je lahko zelo raznovrstno, odvisno pač od osnovne bolečine. V tokratnem tekstu se bom osredotočila predvsem odvisniška vedenja, oz. na razne odvisnosti: prepovedanih drog, dovoljenih drog, sexa, pornografije, nakupovanja, stav, računalnika…

Sčasoma to vedenje samo po sebi postane problem in takrat ga tudi opazimo. Posameznik postane drugačen, opazimo spremembe razpoloženja, obnašanja, zamenja družbo ali se iz nje umakne, uspeh mu pade in podobno. Najbolj razširjen način ukvarjanja s tem je zdravljenje odvisnosti kot bolezni. In strinjam se, da je na začetku to potrebno. Abstinenca, strukturiranje časa, planiranje, predelava rizičnih situacij, ukrepov pri recidivu… vse to je pomembno za vzpostavitev spremembe. Ni pa dovolj za razrešitev osnovnega problema, ki je do kompenzatornega vedenja sploh pripeljala. To naredi psihoterapija. V mojem primeru Logosinteza. Zgodbo objavljam z dovoljenjem klienta.

Primer: Goran (20 let) je prišel na terapijo zaradi odvisnosti od športnih stav. Želel je utrditi svojo abstinenco, saj je čutil, da se mora več pogovarjati o sebi, ker ne razume, zakaj vse to počne. Po zaključeni šoli se zdaj ukvarja s športom – tekmuje in poučuje. V terapiji je predelal različne vsebine, večinoma povezane s samopodobo in omejujočimi prepričanji. Vse se mu je močno poznalo pri odnosih in na tekmah, abstinenca pa je bila še vedno nestabilna. Iz izkušenj vem, da odvisnostim običajno botruje občutek osamljenosti ali zapuščenosti, toda v prvih petih urah o tem ni spregovoril. Nato pa je naredil recidiv in seveda sva ga na uri predelovala.

IMG_5600

Začela sva z natančnim poročanjem o tem, kako se je začelo. Korak za korakom sva se pomikala nazaj po časovnici, da je lahko prepoznal zaporedje dogodkov. Kmalu se je razjasnilo, da je imel neke scene s prijatelji, zaradi katerih se je počutil osamljen. Ko je imel priložnost, je doma iskal očetovo denarnico, ki jo je oče še vedno iz previdnosti skrival. Sprva je nekaj dni ni našel, nato pa mu je čez en teden uspelo. Najprej je 20 minut malo razmišljal, kaj bo zdaj, nato vzel denar in šel na Petrol vplačati stavo.

Usmerila sem ga, da začuti stanje pred iskanjem in začutil je ploščat pas v prsih. Na ta pas sem naredila terapijo – mu dala stavke. Poročal je o vijolični svetlobi, ni mogel izluščiti drugega. Ker ni nenavadno, da se te vsebine skrivajo pod mnogimi sloji, sem mu ponudila stavke še na to podobo. Postal je malo zmeden, izgubljen. Povprašala sem ga, kako je z osamljenostjo in takoj mu je pred oči prišla podoba doma dedka in babice. Še malo je razmišljal in se spomnil scene, ko je bila cela družina pri njima na kosilu. Spomnil se je, kako se je splazil stran od mize – starost je ocenil na manj kot 3 leta. Splazil se je proti bazenu in padel vanj. Ven ga je potegnila sestrična. Ko je to povedal, sem začutila, da mu tu nekaj ni prav in to tudi preverila. Pritrdil je, da si je res želel, da bi ga rešila mama in oče. Tudi na to misel sva naredila terapijo. Intenzivno je procesiral po vsakem stavku. Po zaključenem procesiranju je poročal o velikem olajšanju. Pa tudi če ne bi, že od daleč je bilo to očitno; izraz se mu je popolnoma spremenil, sprostil.

Nadaljevala sva z uro in se pogovarjala o tem, kaj se je zgodilo in kakšno ima to povezavo s sedanjostjo. Takoj je povezal dejstva, da ga v njegovi odvisnosti mama in oče stalno rešujeta. Ponavljal je skript (svoj življenski scenarij), večkrat zaporedoma.

Raziskovala sva, kaj je še ostalo in takoj se je spomnil še enega dogodka z dedkom, ko si je ta kupil nov avto. Malega fantiča je takrat zanimalo, koliko je avto stal. In dedek je odgovoril, da en velik kup (pokaže z rokami) desettisočakov (še iz časov tolarjev). In spomni se, da si je zaželel imeti tak kup. Lahko rečemo, da od tu izvira njegova želja po kupu denarja? Ja, lahko. S stavki sva razbremenila tudi to. Ostala je realna želja po delu, s katerim bo dobro zaslužil.

Ali je zdaj Goran zdrav? Trenutno vzdržuje abstinenco in pravi, da mu je precej lažje. Tudi če ima težke trenutke, jih popolnoma drugače obravnava. Ne zdijo se mu več neznosni. Brez težav je sam doma, ne dolgočasi se več. Ali to pomeni, da je zdrav, da ne bo več ponovil zgodbe? Ne vem, ker nisem jasnovidna. Toda eno od najgobjih stisk je rešil. Morda bodo splavale na površje nove in takrat bo lahko rešil še tiste. Najbolj je vesel, ker se počuti, da je spet zadihal. In jaz z njim!

IMG_5606

Odraslo mnenje vs. pubertetniški upor

Standardno

V današnji družbi večkrat kritiziramo sistem v katerem živimo – šolskega, zdravstvenega, socialnega, političnega… Včasih so kritike objektivne in včasih zelo pristranske. Ali drugače povedano: včasih jih sporočamo iz pozicije odraslega, včasih iz uporniškega otroka. Kdaj je kritika sistema pubertetniško uporništvo in kdaj je to objektivno mnenje?

Za pozicijo Uporniškega otroka (UD) je seveda značilen upor proti avtoriteti – torej proti tistim, ki postavljajo pravila in določajo njihovo izvrševanje. Mišljenje v tej poziciji je infantilno, naivno, idealistično. Zanemarja se celostno sliko, lastna vloga pri tem je minimalizirana. Izvor težav se vedno išče zunaj posameznika, lokus zapletov je vedno zunanji.

V poziciji Odraslega (O) so vrednote in prioritete v življenju precej bolj jasne, prav tako se posameznik zaveda svoje vloge in odgovornosti v sistemu. Zaveda se hierarhije znotraj sistema in priznava vlogo avtoritete po drugi strani pa tudi prepoznava lobije, korupcijo in koristoljubne poteze.

Kdaj lahko posameznik kritizira sistem? Mora biti strokovnjak? Mora imeti izkušnjo s sistemom? Ali sploh sme javno izpostaviti določene značilnosti (dobre in slabe), če ni del sistema? Seveda sme. Ne glede na to ali je del sistema, je bil del ali pa ga je le preučil od zunaj – pomembno je, da to počne iz pozicije Odraslega.

kritika

Toda zakaj bi to počel? Kritika je vedno namenjena izboljšavi. Sistem pa vedno teži k ravnovesju. Kritika izpostavi slabosti in, če je konstruktivna, tudi rešitve – torej spremembe. Spremembe so hkrati zaželjene, saj bi situacijo izboljšale, po drugi strani pa nezaželjene, saj sistem vsaj za nekaj časa destabilizirajo. Pa ne le to: zaposleni se morajo prilagoditi na novo stanje, njihova rutina je za nekaj časa porušena. Včasih se morajo naučiti novih spretnosti ali pristopov in s tem so za vsaj nekaj časa primorani izstopiti iz svoje cone udobja. Pogosto zato spremembe zanje niso prijetne (in se jim celo upirajo), čeprav so si jih že dolgo želeli, češ da “tako ne gre več naprej!”

Kaj pa, če do sprememb nikoli ne pride? Če stanje ni dovolj slabo oz. je “še kar za zdržati”, seveda ljudje ostajajo v takšnem sistemu. Včasih poskušajo sami sprožiti spremembe, včasih čakajo, da to storijo drugi, odvisno od pozicije, znanja in energije, ki jo premorejo. Šele, ko se zgodi nekaj, kar je “kaplja čez rob”, izstopijo iz sistema in prekinejo delovno razmerje.

Kaj pa tisti, ki ostanejo? Kaj to pove o njihovi situaciji? Za začetek, da jim v sistemu ni tako slabo, da bi ga zapustili. Ali to pomeni, da se strinjajo z vsem, kar se znotraj organizacije dogaja? Najpogosteje ne, toda najdejo načine, da se temu čimvečkrat izognejo oziroma, da niso del tega.

Kakšen odnos imajo tisti, ki ostajajo v sistemu, do nekoga, ki ga je zapustil ali pa ga kritizira? Različen: nekateri se z njim strinjajo, nekateri mu lahko zavidajo, drugi privoščijo, tretji zbirajo pogum za podobno potezo… Pogosto pa lahko začnejo igrati različne Igre. Ena od njih je “Strašno, strašno”, kjer poskušajo diskreditirati posameznika, ki je sistem zapustil: “On ni zdržal, ni se znašel, on je idealist…” ali “on je upornik, ki se ne more prilagoditi” Druga je, da diskreditirajo njegovo delo: “On je hotel nemogoče, tako se ne da delati, ni upošteval pravil…”

Zakaj bi se sploh ukvarjali z nekom, ki ni več del sistema? Zaradi psiholoških koristi, da zaščitijo svojo pozicijo – če so se pred tem s sodelavcem strinjali o stanju, potem pa je ta aktivno posegel v dogajanje, medtem ko so sami ostali tam, bi to lahko pomenilo, da stagnirajo. Če ga diskretirajo in označijo sistem za rigiden in nespremenljiv, potem lahko upravičijo svojo neaktivnost, saj se tako ali tako ne da nič narediti. S tem definirajo normo, da so ti, ki ostanejo v redu ljudje, torej “normalni”, kritiki pa ne.

Kako torej sploh pride do spremembe? Je sistem sploh spremenljiv? Kdo lahko sproži spremembo? Spremembo lahko sprožijo različni dejavniki, toda vsi se začnejo z izražanjem odraslega mnenja – s kritiko. Z mnenjem iz odrasle pozicije, ki izpostavi šibke točke. Toda to je šele začetek – ko se enkrat zavedamo šibke točke, lahko začnemo iskati nove možnosti in lahko naredimo načrt, kako jih bomo uvedli. Zakaj imamo pri tem takšne težave? En od razlogov je zagotovo prej omenjeno prestopanje mej cone udobja. Drugi pa tudi, da kritika ni vedno dobrodošla, da je to nekaj, kar je sramotno, boleče in na sploh grozno. Žal. Ljudje kritiko dojamejo kot obtožbo, kot kazanje s prstom na krivca in ne kot priložnost za učenje, za napredek. Slabe kritike so tiste, ki so usmerjene na osebo/na posameznika in namesto na njegova dejanja. Slabe so kritike, ki so tiste, s katerimi se meri moč.

Kritika je osnovni gradnik napredka, tako kot napake. Če vse teče rutinirano in brez odstopanj, bo sistem stalno v ravnovesju in se ohranjal brez sprememb. Napake, nenavadne zahteve, zapleti in posledično spremembe so tisti, ki omogočajo razvoj. In kritika to izpostavi. Tisti, ki kritizira (če to počne pravilno), tega ne počne zato, ker hoče nekoga ponižati, temveč zato, da bi ta lahko spremenil in izboljšal svoje delo. Zato sem jaz vesela vsake kritike – pozitivne in negativne. No, o slednji je včasih težko in neprijetno razmišljati in včasih me spravi iz tira. Toda to se da premagati. Ravno s tem mi zamaje prepričanja in omogoči, da jih prevetrim in prilagodim ali pa potrdim.

KRITIKA JE KUL!

 

 

 

 

Kdo lahko vzgaja otroke?

Standardno

Kdo lahko vzgaja otroke? Kakšna je torej dobra vzgoja? In kdo je dober starš?
Je nujno, da imamo mamo in očeta? Je sploh nujno, da sta dva?

Smo bitja, ki za zdravje potrebujejo socializacijo – potrebujemo svoj odmerek pozornosti. Nekateri več, drugi manj. Pomembno je da smo ljubljeni in da lahko naklonjenost vračamo. To nam daje občutek varnosti in pomembnosti. In znotraj tega okolja, lahko živimo, delamo, ustvarjamo, se razvijamo. Brez tega stagniramo in postanemo nezadovoljni. In to vodi v bolezni: psihične in fizične.

Kdo sme biti tisti, ki nas ima rad? Kdo sme zadovoljevati naše potrebe, ko jih še ne moremo sami? Je spol pri tem pomemben?
Vsaka smer ima svojo teorijo. V transakcijski analizi bi to razložili takole: otrok se rodi samo z ego stanjem Otroka. In gre v simbiozo s skrbnikom, ki mu nadomesti ostala dva ego stanja (Starša in Odraslega). In naloga skrbnika je, da mu ostala dva ego stanja privzgoji ter nato simbiozo prekine, saj postane odvečna. Če to poteka v redu, tak skrbnik vzgoji samostojnega posameznika. Spol in starost skrbnika nista v ospredju, v ospredju je osebnost skrbnika: ali spoštuje otroka, ali lepo ravna z njim, ima dovolj razvito frustracijsko toleranco, da zdrži neprijetnosti, ali lahko počaka na zadovoljitev svojih potreb in tega nauči tudi otroka itd. Se pravi, ne gre za to, s kom spite, temveč kakšni ste.

Bo tak samostojen posameznik brez napak in zapletov? Ne, seveda ne. Noben skrbnik ne more tega zagotoviti. Vedno bodo potrebe, ki ne bodo zadovoljene in vedno bo vsak posameznik dobil “prtljago” iz primarne družine. Ta se v odrasli dobi kaže kot primanjkljaji, zablode, iracionalna prepričanja, boleči spomini… Ampak je rešljiva. Prtljago lahko odvržemo!

Problem “drugačnih” družin ni v vzgoji. Vzgoja je odvisna od mentalnega stanja vzgojitelja. Problem je stigma. Stigma, ki jo ustvarjajo NEstrpni ljudje.
Pred destletji so bili najprej na tapeti pankrti, potem otroci ločencev, zdaj očitno istospolnih partnerjev. Pa ne pozabimo še na otroke ljudi, ki se zdravijo v psihiatričnih ustanovah, pa na otroke bivših odvisnikov, pa na otroke zapornikov…
“Vse kar izstopa, nas ogroža!” ali “Če nisi enak meni, nisi OK.” Zveni znano? “Samo plavolasi ljudje z modrimi očmi lahko živijo na tem svetu, ostali so izrodki narave, ki jih moramo uničiti.”

Seveda otrok, ki se počuti, da ni sprejet med vrstnike, ker ima skrbnika, ki ni enak ostalim, trpi. Tudi tak skrbnik trpi. In to se odraža na vzgoji in domačem vzdušju. Toda jaz imam upanje – ker otroci ločencev, neporočenih, zapornikov, gluhih, slepih, na vozičkih… niso več nenavadni. Čisto običajni otroci so. In njihovi starši so samo ljudje. Se pravi, da znamo sprejeti sebi drugačne. Zgodovina je dokaz za to.

Študije o istospolnih družinah in vplivu tega dejstva na potomce (ne samo, da ne škodi, celo koristi lahko):
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/research/parenting/adolescents-with-lesbian-mothers-describe-their-own-lives/
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/wp-content/uploads/nllfs-adolescents-with-lesbian-mothers-2012.pdf
http://www.biomedcentral.com/1471-2458/14/635/abstract
Pa še več linkov (pa še več jih je, če malo pogooglate za akademske članke o “same sex marriage”):
http://en.wikipedia.org/wiki/LGBT_parenting#Research
 http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

“Prenos v živo” ali “Katera znamka vam je najbolj všeč?”

Standardno

IMG_4940Pogledala sem si nekaj prenosov podelitve nagrad za najboljše dosežke v filmski in glasbeni industriji, vključno s sprehodi po rdeči preprogi. Vprašanja so me ospunila!

“Kakšni so vaši občutki ob podelitvi?
Koga nosite? Čigavi so čevlji?
Sprehodite roko pred mani-camom. Položite torbico na clutch-cam. Postavite se tu, da vas posname kamera 360st.”

Ali so to sploh še dogodki, kjer podelujejo nagrade in priznanja za izjemne dosežke oziroma presežke na določenem področju? Ker izgleda bolj kot “Top Shop” prodaja znanih znamk, le da je okolje malo bolj svečano.
Včasi je bila to priložnost, da so novinarji nominirane in druge prisotne spraševali o njihovem delu. Današnji poročevalci (se jim sploh še reče tako?!) sploh ne sprašujejo več o filmih ali glasbi. Ustavijo se pri floskulah in klišejih: “Vaši občutki danes?” “Oh, krasno!”
Se mi le zdi ali se vse vrti okoli stilistov, dizajnerjev, nakita in frizur? Prenos bi lahko primerjali s prenosom športnega dogodka – kdo tekmuje, kako so pripravljeni, čigava je oprema… Tudi pri tehnični izvedbi ni dosti drugače: bližnji postnetki, postnetki s ptičje perspektive, detjli, počasni posnetki… Delo oz. produkt ni več v ospredju. Sposobnosti igre, režije, dramaturgije in scenografije so v drugem planu. Trži se dodatna oprema, blišč, kult osebnosti. Driver “Bodi popoln” v svoji različici “Bodi lep” pride zares do izraza. Sploh ne gledamo več ljudi, temveč njihove prispodobe. Product placement in nič drugega.

Blog pišem na letalu. Ni dosti drugače. Pilot nas je sicer pozdravil in povedal, kam letimo in ocenil predvideni čas leta. Približno 30s je porabil za to. Nato pa nam je še priporočil pozni zajtrk, zgodnje kosilo, kavo iz romantične Italije, kakovostna vina iz Francije, zakasnela darila za Valentinovo, presenečenja za otroke, ugodno kozmetiko, izbrane čokoladke…
Sledila so varnostna navodila stevardes (ponovno 30s) in že so prijele vozičke ter nam začele ponujati to izvrstno blago, ki ga priporoča sam kapetan. Njega pa smo imeli ponovno priložnost slišati v vlogi promotorja izjemno ugodnih nakupov. In kje so podatki o višini, na kateri letimo, katere države bomo preleteli, o letalu na katerem sedimo, o vremenu, ki nas čaka ob pristanku?
Vsa ta leta študija, prakse, izpopolnjevanja in vzpenjanja po lestvici! Za kaj? Za povišanje dobička od prodaje izdelkov?

Zamislila sem se, kako bi ta pristop izgledal pri uri psihoterapije. Na hitro bi pozdravila, vprašala po občutkih, odsotno pokimala z glavo ter priporočila tečaj, aplikacijo, downloade priporčnikov, kapo, majico ali kuli z logootipom? Paket izobraževanja morda? Samo danes izredno ugodno le za vas 6 ur za ceno 4?

Bljak! Naš fokus je resno preusmerjen. Za trenutek me ima, da bi obtožila kapitalistični sistem in brezvestni marketinški stroj. Toda sistem smo ljudje in stroj upravljajo posamezniki. Samo če ne “pademo na foro” in se ne pustimo zmesti z nepomembnimi neumnostmi, bomo lahko usmerili pozornost nazaj na človeka, na sposobnosti in dosežke:
“Izvrstno ste se odrezali v tej vlogi. Kaj vas je najbolj pritegnilo pri delu? Ste se kaj novega naučili?”
“V Londonu nas čaka sončno toda vetrovno vreme. Na poti si oglejte čudovite razglede. Prijeten let vam želi vaš kapetan s posadko!”
“Dober dan! Izvolite. Povejte mi, kaj vas je prineslo…”

Ali je psihoterapevt človek brez napake?

Standardno

Se sme ločiti? Razjeziti? Skregati z mamo?
Ali mora biti stalno zenovsko umirjen?
Kdo je dovolj dober, da vas zdravi?

štrikanje02

Slednje je seveda pomembno vprašanje. Po eni strani seveda želite izobraženega in izkušenega strokovnjaka. Nekoga, ki bo z vami vzpostavil dober in varen odnos, da mu boste lahko zaupali svoje misli in čustva. Pa je to lahko človek iz mesa in krvi? Ali naj bo to nadčlovek brez napak, ki vas sprejema brez komentarja, ki vas brezpogojno ljubi, kot ste si od nekdaj želeli? Ali v terapiji sledi neizogibno razočaranje, ko klient vidi, da ima terapevt povsem človeške lastnosti? Je to dejstvo morda olajšanje ali postane izgovor, da terapijo opustimo.

Pri delu z odvisniki je bilo to stalno na tapeti: ker terapevti nimajo izkušenj z drogami, ne morejo vedeti, kaj ZARES pomeni biti odvisen in kot taki ne morejo nikogar zdraviti, zato je brez veze, da bi se kdo zdravljenja sploh lotil. In tudi zdaj se kot strokovnjak občasno znajdem v situaciji “Kako me boste zdravili, če pa ne veste, kaj se mi dogaja, ker se vam to še ni zgodilo.” Ali seveda v obratni, da “Ker se je zgodilo tudi vam, ne morete zares pomagati nekomu v podobni stiski.”

Ta vprašanja so prisotna predvsem pri psihičnih težavah. Pri onkologih se nihče ne sprašuje, če lahko zdravijo, ne da bi preboleli raka, ali če lahko zdravijo kljub temu, da so preboleli raka. Zelo podobno kardiologi nimajo teh težav z infarkti. Niti odvetniki s kaznivimi dejanji. Zakaj je torej tako pomembno ali se je terapevt ločil ali ne?!

Napake namreč delamo vsi: terapevti in ne-terapevti. In vsi imamo možnost te napake popraviti. Ločitev od nekoga, ki nas ne osrečuje, je lahko korak naprej. Odpoved v službi, kjer ne izkoriščajo naših potencialov, je korak v pravo smer. To bi lahko kdo interpretiral kot izmikanje dolžnostim. Ampak eno je izmikanje, drugo je pa realna ocena, kdo smo mi in kako si želimo preživeti življenje. Tudi odnehati je treba znati.

Življenje, ki ga vodi Igra: “Dokaži, da nimam prav!” ali njena bolj ofenzivna različica: “Zdaj ti bom dokazal, da nimaš prav!” je zelo zelo naporno. Gre za menjavo pozicij Rešitelja (ki nam bo razložil, kako stvari zares stojijo) in Preganjalca (ki bo diskreditiral vse kar rečete, ker se s tem ne strinja). V Igri ne more nihče zmagati, lahko pa jo razkrijete, privedete do absurda ali ne igrate. Tistim, ki imajo življensko vodilo “Jaz sem v redu, samo če zmorem sam.” je to seveda težko sprejeti. Njihovo glavno vodilo je, da “morajo sami porihtati”. In raje diskreditirajo terapevta, šefa, strokovnjaka – kogarkoli, ki je pri roki, samo da opravičijo svojo logiko. To logiko vidimo tudi pri narcisoidno strukturiranih osebah, ki v večini primerov ne najdejo dovolj dobrega terapevta – če se sploh soočijo s tem, da bi po nekem bizarnem naključju potrebovali nasvet koga drugega. In že tu se njihovo razmišljanje znajde na trhlih tleh. Terapevt ne daje nasvetov. Terapevt te vodi čez razmišljanje, da si rešitev poiščeš sam in ti pomaga odkriti in pomagati ovire na poti do cilja. Če slišite terapevta reči: “Tole pa takole naredi…!”, ga hitro zamenjajte.

Nekaterim gredo terapevti na živce. Zraven njih se počutijo razgaljeno in ranljivo ter posledično nesproščeno. To gre predvsem na račun fantazij o tem, kaj terapevti zmoremo in kaj zares počnemo. Na srečo terapevti ne beremo misli, niti nimamo kristalne krogle, s katero bi napovedovali prihodnost. In na srečo lahko po službi odložimo delo in se družimo s prijatelji kot povsem običajni ljudje…