Panika je nerazumen strah in občutek groze.
Napadi se začnejo hitro, brez opozorila in brez očitnega sprožilca. Trajajo različno dolgo – nekaj minut do pol ure. Zelo redko več. Lahko pa ostane kakšen od simpotmov prisoten tudi nekaj ur po koncu napada.
Kakšni so znaki?
Človek ima občutek, da bo umrl, da bo znorel, izgubil kontrolo, da bo doživel infarkt. Nič od tega se ne bo zgodilo. So pa to znaki, zaradi katerih ljudje najpogosteje poiščejo pomoč na urgenci.
Med drugimi simptomi so v pogosti še: kratka sapa, pospešeno dihanje, hitro bitje srca, bolečine v prsih, občutek, da bi najraje pobegnil stran, pogosto pa tudi slabost, vrtoglavica in mravljinci po telesu, omejeno vidno polje, odrevenelost, … Večina teh simptomov je posledica povečanega izločanja adrenalina – to je hormon, ki ga začneta izločati nadledvični (ad-renalni) žlezi, kadar zaznamo nevarnost. To imenujemo tudi “boj in beg reakcija”, saj telo pripravi, da se bori ali hitro pobegne. To je sicer normalna reakcija, ki nam omogoča, da bolje reagiramo v ključnih trenutkih.
Ljudje, ki so doživeli panični napad v določeni situaciji npr. vožnja z dvigalom ali na sestanku v službi, se začnejo praviloma te situacije izogibati in pred njimi razvijejo strah. Včasih so te situacije tudi precej nenavadne in je človeka sram priznati, česa se izogiba. Temu strahu rečemo anticipatorna anksioznost ali po slovensko: tesnoba zaradi pričakovanja (napada). Običajno je ta za posameznika še bolj naporna kot sam napad, saj je stalno prisotna in zato tako obremenjujoča ter močno vpliva na kakovost življenja posameznika.
Lahko bi rekli, da se posameznik vrti v začaranem krogu: doživi panični napad – čuti anticipatorno tesnobo – je visoko vzburjen – v neki situaciji je izpostavljen sprožilcu – zazna nevarnost – čuti še večjo tesnobo – telo se odzove – doživi panični napad…
ali bolj realno: na sestanku bom moral predstaviti svojo idejo pred desetimi ljudmi – sem že napet, srce mi razbija – kaj, če jim ideja ne bo všeč, kaj če se zmotim – ne morem dihati, srce mi bo počilo, vrti se mi – tak ne morem v službo, niti pred ljudi – hitro stran, bežim! – naslednjič: ne smem imeti predstavitve, ne smem govoriti pred ljudmi…
Takšni samogovori poglabljajo težave. Gre za katastrofiranje, zadrževanje čustev, napačna prepričanja, izogibanje, pomanjanje samozavesti. Vse to so tudi vsebine, ki jih nato obravnavamo na psihoterapiji.
Kako se rešiti paničnih napadov?
Pristopimo lahko z zdravili ali s psihoterapijo, najbolj učinkovita pa sta v kombinaciji kombinaciji.
Na začetku v ospredju sprostitvene tehnike in tehnike preusmerjanja. Sprostitvene tehnike so namenjene predvsem temu, da se zniža osnovna raven napetosti. Najbolj učinkovite so različne tehnike dihanja in mišično sproščanje. Pri tehnikami preusmerjanja pa je zelo učinkovito, če se človek posveti popolnoma drugim temam. Tako lahko računa, lahko se osredotoči na neko aktivnost, ki terja precejšnjo koncentracijo, lahko vizualizira prijetne dogodke in mesta… Zelo pa pomaga tudi telesna aktivnost, takšna dinamična, ki pospeši dihanje in utrip.
Pri psihoterapiji je najprej na vrsti obravnava avtomatskih misli, predelava skrbi in zablod oz. izkrivljenih misli, vzpostavitev novih vedenj in opuščanje starih. Sledi še delo na asertivnosti in prej omenjenih težavah.
Izboljšanje sledi različno hitro. Ponavadi se najprej zmanjša intenziteta napadov, nato trajanje, nato pogostost. V 2-3 mesecih je stanje že precej boljše.
Panični napadi so problem, ki zahteva zdravljenje, saj se lahko sicer stanju pridruži še depresija, kar dodatno zaplete situacijo.
psihofiza 