Nevarna privlačnost novega

Standardno

Vedno nove šokantne zgodbe, vedno nove igrače, vedno novi telefoni, vedno nove obleke… Smo se začeli zadevati z novostmi?

Že pred tedni sem naletela na fenomen “unboxinga” – odpiranja novih stvari, škatel z novimi produkti. Za otroke so to igračke, za ženske obleke in modni dodatki, za moške elektronske naprave in športna oprema.

darilo

Video, ki me je najbolj osupnil je bil … 95 milijonov ogledov odpiranja plastičnih jajčk. Pri tem, da je otrok v ZDA, ki so stari manj kot 5 let in jim je ta igrača namenjena, le 24 milijonov. Torej si je vsak posnetek ogledal večkrat. Nato sem še raziskovala ta fenomen in ugotovila, da so otroke spraševali, če bi zdaj radi imeli ta jajčka. Odgovor je bil presenetljiv: NE! Niso želeli imeti igračk, samo ponovno so si želeli ogledati video.

Takole izgleda eden takšnih spotov za otroke.

Razmišljala sem, kaj je tako prekleto posebnega na tem posnetku, da je pritegnil toliko otrok, je izstopalo naslednje: posnetek je narejen v poziciji 1.osebe, se pravi ga doživljamo, kot da sami odpiramo jajček oz. gledalcu se zdi, da odpira venomer nekaj novega. Torej gre za učinek “božičnega jutra”: eno darilo in še eno darilo in še eno… Vzhičenje narašča. Podobno kot pred zabavo: nestrpno čakanje, da se začne, da pridejo prijatelji, da bodo na vrsti igrice in prigrizki in norenje… Ko se zabava res začne, pa občutek ni pol tako dober, kot je bil pred tem, saj je vse realno.

To je pomemben zasuk v dojemanju našega sveta. Še pred 20 leti je šlo bolj zato, da nekaj pridobimo, da nekaj imamo. Zdaj gre bolj za željo, za hotenje. Ko enkrat to stvar pridobimo, ni več tako zanimiva. Spet bi radi tisto vzhičenje, ki ga prinese želja. Dopamin v možganih kar “šprica”.

Pa niso le otroci tisti, ki padejo na to foro. Kot rečeno, moški gledajo nove pametne ure, ženske nove torbice, nove čevlje. Vsak detajl odpiranja je pomemben: v kakšni vrečki prineseš to iz trgovine, kako je zapakirano, kakše dobrote so zraven, kako se aktivira, odpira, zapira… Sprva se mi je zdelo kot nov reklamni kanal, kot nek peer-to-peer review, ki prinese bolj realno in verodostojno kritiko produkta. (In res so podjetja takoj pograbila novost in jo uporabila za promocijo in reklamo.) Toda to je le stranska tema. Precej več pozornosti je namenjeno samemu doživetju. Dodatno zanimiv je proses pri ženskah, ki se posnamejo praviloma v spalnici, v sexy oblekici in svoje doživetje opisujejo s senzualnim glasom. Zelo erotično deluje vse skupaj.

In kako vsa ta gonja za novostmi vpliva na vsakdanje življenje? Včasih smo veljali za skromen narod. To pomeni, da smo se zadovoljili z golimi osnovami, ki so potrebne za življenje. Nismo si upali želeti kaj več, saj bi to neizogibno vodilo v razočaranje. Potem smo hoteli imeti čim več in nas je materializem gonil v pridobivanje čim več stvari. Zdaj pa smo pristali v gonji za vedno novim. Ob povabilu na Ogledalo medijev sem sestavila kratko predavanje o mojem razmišljanju o današnjem poročanju. Vedno me je motil senzacionalizem, ki prodaja časopise. Toda zdaj je nenadoma postal logičen. Seveda: potrebujemo vedno nove, vedno bolj šokantne novice. Kot narkomani smo se navlekli na to, da potrebujemo vedno večjo dozo, da nas sploh še zdrami iz vsakdana. Vsaka novica je “breaking news”, zanemarja se preverjanje informacij, zanemarja se etika. Vse izvemo takoj, brez distance, brez razmišljanja, brez konteksta. In niti nimamo časa, da bi vse to prežvečili, saj že sledi nova super novica. Počasi postajamo otopeli. Kot da nismo uspeli preseči osnovnega razvojnega stadija: da ločimo željo od potrebe. Pritiskamo gumb “osveži” v upanju, da bomo videli nekaj novega, nekaj vznemirljivega.

Ker tisti tekst od zjutraj je že brez veze.

 

 

Advertisements

Na psihoterapevtskem praktikumu

Standardno

Vikend sem preživela na praktikumu – ogledala sem si 9 terapevtskih ur v živo. Vsako z različnim psihoterapevtom.

Dogodek je organiziral projekt Za Dobro Življenje oz. bolj natančno gospe Jana Šušteršič,
Darja Poljanec in Helena Požun. Še na tem mestu se jim zahvaljujem za vse, kar so nam omogočile. Odlično so zastavile idejo in izvedbo!

IMG_4458

Ideja, da si lahko naenkrat spoznamo in ogledamo različne pristope, se mi zdi odlična. Se mi zdi, da si tako lažje ustvariš vtis o tem, kaj posamezna terapija res ponuja. Seveda si omejen s tem, da si dejansko videl le enega predstavnika (ki morda izstopa iz svojih vrst ali pa je njihov najšibkejši člen), toda za vtis in neke osnove je dovolj.

Všeč mi je bilo, ko je Janko Bohak (psihoanalitik) izpostavil, da si vsak izbere terapijo, ki mu ustreza. In to ne velja le za kliente – zelo močno to velja tudi za terapevte. Ni vsak način dela primeren za vsakogar in prav je, da imamo to v mislih, ko izbiramo smer. V odmoru je kolegica pripomnila, da je zelo pomembno, kdi je bil tvoj učitelj in iz katere smeri izhajaš. Do neke mere je menda to res. Mene sta gotovo zaznamovala poklic zdravnice in transakcijska analiza in z njo Zoran Milivojević. Toda zdaj po 15 letih dela in številnih izobraževanjih, praksi in nešteto prebranih knjigah, se vidim bolj kot zmes vseh pridobljenih znanj. Pri delu s klienti intuitivno uporabljam določene tehnike. Težko bi se zares opredelila, da zdaj pripadam le eni smeri. Morda še najbolj Logosintezi, ki je zadnja metoda, ki sem jo osvojila. Ne vem, kaj bom rekla čez 10 let. Najverjetneje bom takrat integrirala še kaj novega.

Opazovanje različnih terapevtov pri delu je vzpodbudilo razmišljanje na več nivojih: kako nekdo začne uro, kako vzpostavi stik, pridobiva podatke, izdela plan dela… Kar te nekako vzpodbudi, če ne že skoraj prisili, da med opazovanjem drugega stila, preučuješ svojega. Seveda so bile tudi napake, nespretnosti, zagate… ampak iz tega se največ naučimo. Kot pravi afriški pregovor: “A smooth sea never made a skillful sailor.” (Mirne vode ne izučijo spretnega mornarja.)

Kot so me nekateri navdušili, me je pa nekdo močno razočaral. Sicer sem imela priložnost opazovati komunikacijo g. Bertoka že prej, toda v vlogi terapevta in predavatelja pa prvič. Sama zagovarjam tezo, da naj vsak dela po svoje, pri njem pa me je močno osupnilo pomanjkanje osnovne etike. Strokovna publika je bila ogorčena, hkrati pa je bilo čutiti tudi nemoč. Tudi zaradi takšnih primerov, nujno potrebujemo zakon in zbornico, ki bi področje psihoterapije uredila kot del zdravstvenih storitev. Pri izbiri terapevta je tako potrebno biti izredno pozoren na njegove kompetence.

Zato pa me je navdušil gost iz Avstralije. Tony Whitea sem imela prvič priložnost spoznati v živo in navdušil me je s svojo strokovnostjo in človečnostjo. Zelo odprt je bil tudi za izmenjavo informacij in za sproščen pogovor. Tako smo ga s kolegicami takoj “napadle” z vprašanji o psihoterapevski situaciji v Avstraliji. Tam se te storitve nudijo v okviru javnega zdravstva: zavarovalnica krije 10 ur na koledarsko leto v vrednosti 85$ (to je približno 60€). Upam, da bodo tudi naši veljaki kmalu sestavili račun, da se jim to izplača.

Skupen vtis je torej odličen. Pozdravljam organizacijo takih dogodkov, še posebej pa izmenjavo znanj in priložnost, da se psihoterapevti med seboj spoznamo in družimo, saj se včasih lahko že zazdi, da postaja vsaka smer kot neka “sekta”, ki zagovarja svoje principe. Še vedno verjamem, da vsak pristop lahko deluje, če ga dobro poznamo in če smo z njim skladni in uglašeni. No, pa klient mora biti seveda pripravljen na spremembo in osebno rast.

Se že veselim naslednjega praktikuma!