Vikend sem preživela na praktikumu – ogledala sem si 9 terapevtskih ur v živo. Vsako z različnim psihoterapevtom.
Dogodek je organiziral projekt Za Dobro Življenje oz. bolj natančno gospe Jana Šušteršič,
Darja Poljanec in Helena Požun. Še na tem mestu se jim zahvaljujem za vse, kar so nam omogočile. Odlično so zastavile idejo in izvedbo!
Ideja, da si lahko naenkrat spoznamo in ogledamo različne pristope, se mi zdi odlična. Se mi zdi, da si tako lažje ustvariš vtis o tem, kaj posamezna terapija res ponuja. Seveda si omejen s tem, da si dejansko videl le enega predstavnika (ki morda izstopa iz svojih vrst ali pa je njihov najšibkejši člen), toda za vtis in neke osnove je dovolj.
Všeč mi je bilo, ko je Janko Bohak (psihoanalitik) izpostavil, da si vsak izbere terapijo, ki mu ustreza. In to ne velja le za kliente – zelo močno to velja tudi za terapevte. Ni vsak način dela primeren za vsakogar in prav je, da imamo to v mislih, ko izbiramo smer. V odmoru je kolegica pripomnila, da je zelo pomembno, kdi je bil tvoj učitelj in iz katere smeri izhajaš. Do neke mere je menda to res. Mene sta gotovo zaznamovala poklic zdravnice in transakcijska analiza in z njo Zoran Milivojević. Toda zdaj po 15 letih dela in številnih izobraževanjih, praksi in nešteto prebranih knjigah, se vidim bolj kot zmes vseh pridobljenih znanj. Pri delu s klienti intuitivno uporabljam določene tehnike. Težko bi se zares opredelila, da zdaj pripadam le eni smeri. Morda še najbolj Logosintezi, ki je zadnja metoda, ki sem jo osvojila. Ne vem, kaj bom rekla čez 10 let. Najverjetneje bom takrat integrirala še kaj novega.
Opazovanje različnih terapevtov pri delu je vzpodbudilo razmišljanje na več nivojih: kako nekdo začne uro, kako vzpostavi stik, pridobiva podatke, izdela plan dela… Kar te nekako vzpodbudi, če ne že skoraj prisili, da med opazovanjem drugega stila, preučuješ svojega. Seveda so bile tudi napake, nespretnosti, zagate… ampak iz tega se največ naučimo. Kot pravi afriški pregovor: “A smooth sea never made a skillful sailor.” (Mirne vode ne izučijo spretnega mornarja.)
Kot so me nekateri navdušili, me je pa nekdo močno razočaral. Sicer sem imela priložnost opazovati komunikacijo g. Bertoka že prej, toda v vlogi terapevta in predavatelja pa prvič. Sama zagovarjam tezo, da naj vsak dela po svoje, pri njem pa me je močno osupnilo pomanjkanje osnovne etike. Strokovna publika je bila ogorčena, hkrati pa je bilo čutiti tudi nemoč. Tudi zaradi takšnih primerov, nujno potrebujemo zakon in zbornico, ki bi področje psihoterapije uredila kot del zdravstvenih storitev. Pri izbiri terapevta je tako potrebno biti izredno pozoren na njegove kompetence.
Zato pa me je navdušil gost iz Avstralije. Tony Whitea sem imela prvič priložnost spoznati v živo in navdušil me je s svojo strokovnostjo in človečnostjo. Zelo odprt je bil tudi za izmenjavo informacij in za sproščen pogovor. Tako smo ga s kolegicami takoj “napadle” z vprašanji o psihoterapevski situaciji v Avstraliji. Tam se te storitve nudijo v okviru javnega zdravstva: zavarovalnica krije 10 ur na koledarsko leto v vrednosti 85$ (to je približno 60€). Upam, da bodo tudi naši veljaki kmalu sestavili račun, da se jim to izplača.
Skupen vtis je torej odličen. Pozdravljam organizacijo takih dogodkov, še posebej pa izmenjavo znanj in priložnost, da se psihoterapevti med seboj spoznamo in družimo, saj se včasih lahko že zazdi, da postaja vsaka smer kot neka “sekta”, ki zagovarja svoje principe. Še vedno verjamem, da vsak pristop lahko deluje, če ga dobro poznamo in če smo z njim skladni in uglašeni. No, pa klient mora biti seveda pripravljen na spremembo in osebno rast.
Se že veselim naslednjega praktikuma!
psihofiza 