Iniciativa zdravnikov

Standardno

Iniciativa zdravnikov se je oblikovala kot nepolitična skupina posameznikov, ki zahtevajo transparentno in racionalno zdravstvo brez korupcije. Usmerjeni je v ohranjanje in krepitev javnega zdravstva v dobro vseh državljanov ter v boljši izkoristek javnega denarja za zdravstveno varstvo prebivalcev Slovenije. Odgovorni za razvoj, izpeljavo sprememb in nadgradnjo celotnega sistema niso opravili svojega dela. Še več, s svojimi potezami so pripeljali zdravstveni sistem v slepo ulico.

IMG_1979

Pravzaprav je prišlo tako daleč, da se celo zavzema za ohranjanje dostopnosti zdravstvenih uslug vsakomur – nekaj, kar smo do nedavnega jemali za gotovo. Nenazadnje prav vsak od svojih dohodkov nameni dober kos v zdravstveno blagajno in seveda pričakuje za to tudi določene usluge.

Udeležila sem se prvega sestanka pred nekaj meseci in bila navdušena. Toliko kritičnosti s strani kolegov in toliko konkretnih predlogov! Končno smo se zazrli vase in v svoja dejanja. Luštno bi bilo živeti v svetu, kjer vsak opravlja svoje delo temeljito in spoštljivo. Žal pa v zdravstvu že doooolgo ni več tako. In zato je prav, da pometemo pred svojim pragom. Ne moremo več računati, da bodo to naredili tisti, ki so zato plačani. Zato moramo narediti to sami. Upoštevati je potrebno do sedaj narejene revizije, ki so pokazale vse nepravilnosti. Od leta 2007 pa do danes je bilo namreč narejenih 6 revizij (javnih sredstvih, zdravilih, rakavih boleznih, informacijskem sistemu IVZ, doseganju ciljev, zahtevkih) na ZZZS tri pa so še v postopku (o upravljanju z drago medicinsko opremo, o uspešnosti eZdravja in o čakalnih dobah na UKC LJ). Dostop do arhiva je na strani RS ali v Uradnem listu.

Poleg tega moramo “očistiti” svoja dejanja. Mnogo zdravnikov in drugih zaposlenih v zdravstvu se ne zaveda, da je sprejemanje preko čakalne vrste, kadar ni medicinsko utemeljeno, pravzaprav koruptivno dejanje. Dvigniti moramo zrelostni nivo zdravstva in poskrbeti za to, da ne bo preveč ljudi opravljalo isto delo, temveč delo ustrezno razporediti. Poleg tega je potrebno poskrbeti in potrpeti, da se neka reforma izpelje do konca. Več smo jih že imeli in nobena ni dokončana. Reforma deluje kot celota in le kot taka poskrbi za celovito rešitev. Sicer se stvari samo še poslabšajo. Minister Gantar že pripravlja novo reformo. Predlog zakona je v javni obravnavi do 8. avgusta, Strategija razvoja dejavnosti javnega zdravja pa do 23. avgusta.

Kaj pa zahtevamo danes? Današnji shod je namenjen predvsem bolnikom – vsem tistim, ki si ne morejo privoščiti samoplačniških obravnav, ki ne morejo plačati za to, da bi prišli preko čakalne vrste, ki si ne morejo doplačati boljših zdravil ali zdravljenja… V ustavi Slovenije piše, da smo socialna država. Toda očitno je med teorijo do prakso velik prepad.

Na FB strani Shoda za pravico do zdravljenja pišejo tudi o konkretnih številkah:

500 milijonov evrov se vsako leto izgubi oz. ponikne v Slovenskem zdravstvenem sistemu. To je cena privatizacije in komercializacije zdravstva ter korupcije in pohlepa posameznikov. S temi sredstvi bi zavarovali vse socialno šibke med nami in jim omogočili brezplačne zdravstvene storitve. S temi sredstvi bi odpravili vse čakalne vrste in ukinili zatekanje k samoplačniškim ambulantam.
5000 ljudi v Sloveniji je trajno brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja!
20.000 ljudi je občasno brez obveznega zdravstvenega zavarovanja!
50.000 do 100.000 ljudi ne zmore plačevati dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja!”

Cifre so obupne in nič ni videt, da se bodo izboljšale. Če bomo stali križem rok seveda.

Tole so cilji:

1. Transparentno porabo sredstev v zdravstvenem sistemu.
2. Socialno pravičen sistem zdravstvenega zavarovanja.
3. Široko dostopen javni zdravstveni sistem.
4. Ničelno toleranco korupcije v zdravstvenem sistemu.

Pri tem ne smemo pozabiti, da se sprememba začne doma! Ko se bomo nehali obnašati kot sociopatska družba, ki temelji na nezaupanju in spodbijanju drug drugega, takrat bomo sposobni narediti spremembe. Ko se bomo začeli vzpodbujati in si pomagati, bo teorija lahko postala praksa. Kdaj bo spet moderno dobro opravljati svoje delo in prispevati k skupnosti? Upam, da kmalu.

Advertisements

Pedofil v vrtcu

Standardno

Dobro leto in pol mineva od tistega dne, ko smo izvedeli, da je bivši zaposleni iz našega vrtca obtožen suma pedofilije ter posesti, izdelovanja in prikazovanja pornografskega materiala. Dolgo časa smo vsi ščitili naše otroke in identiteto vrtca zaradi možnih negativnih posledic v družbi, toda zdaj sem prepričana, da bodo posledice še hujše, če bomo molčali. Namreč izrečenih zakonskih ukrepov se v vrtcu ne upošteva! Zato sem se tudi odločila, da o tem pišem. Pa tudi zato, da bo protokol prijave in obravnave takšnih dogodkov jasen. Da ne bo več prihajalo do napak.

In kakšne napake so bile storjene? Ignoriranje znakov zlorabe, zaposlovanje po vezah in poznanstvih, neupoštevanje protokola prijave in obravnave zlorabe, neupoštevanje odločbe inšpektorja pa še kaj…

Kaj se torej dogajalo v zadnjih dveh letih? Začelo se je novembra 2011, ko so nekateri starši otrok iz dislocirane enote vrtca (v bližnjem bloku) morali na policijo. Razlog? Identifikacija otrok na slikah in posnetkih. Pomočnik vzgojitelja iz vrtca naj bi skušal dobiti fotografije z nekega pedofilskega website-a, kar je naši policiji sporočila luksemburška policija. Pri moškem so nato izvedli hišno preiskavo in na računalniku in DVD-jih našli veliko fotografij in posnetkov. Vsi vpleteni so takoj izvedeli, da je šlo za posnetke s sporno vsebino. Ravnateljica je sicer želela to preprečiti in od staršev celo pričakovala, da se o tem ne pogovarjajo. Toda starši so bili seveda čisto preč od skrbi in zahtevali, da ukrepa. Potrdila je, da so policisti klicali tudi njo, da je zgrožena nad dogajanjem ter da je že kontaktirala odvetnika. Poleg tega je kontaktirala tudi informacijsko pooblaščenko (ki je čez nekaj dni staršem predavala o nepopravljivih posledicah medijskega razkritja). Precej nenavadno zaporedje klicev! Najprej bi morala namreč poklicati Ministrstvo za šolstvo in Center za socialno delo. Odvetnika, varuhinje človekovih pravic in informacijske pooblaščenke ni na seznamu. Ni poskušala zaščititi otrok t.j. se držati predpisanega protokola, temveč ščitila sebe in ustanovo.

Osumljeni je bil bivši zaposleni pomočnik vzgojitelja, ki mu je potekla pogodba avgusta istega leta in mu jo skupaj še z dvema sodelavkama niso podaljšali. Postopek za to so sprožili starši, ki so že nekaj mesecev opažali, da za njihove otroke ni ustrezno poskrbljeno: od tega, da so jih popoldne dobivali umazane, polulane, celo brez nadzora ali v varstvu samo enega odraslega, pozabljali so na predpisana zdravila, jim dajali hrano, na katero so bili alergični… pa do tega, da so se otroci spremenili v vedenju, niso hoteli v vrtec, nekateri so celo šli v regresijo (se pravi, da so se začeli obnašati kot mlajši kot v resnici so – kot na primer lulanje ali odvajanje v hlačke pri že čistih otrocih). Ravnateljica je tako na zahtevo staršev ukrepala in zamenjala tri od štirih zaposlenih. No in eden od teh treh je bil sporen na najslabši način.

Izkazalo se je, da je bil ta moški najprej zaposlen v drugi enoti vrtca. Že tam so se pri otrocih pojavile prej omenjene težave in že tam so zaradi tega imeli tudi izredne roditeljske sestanke. V zapisnikih so te težave tudi opisane, toda brez posebnih reakcij. Edini ukrep ravnateljice je bil, da gospoda preseli v drugo enoto, pri čemer je očitno zanemarila vse prej opisane težave otrok. V enem od kasnejših pisem je bilo to utemeljeno z besedami: “Ravnateljica, pomočnica ravnateljice in svetovalna delavka, vse s preko dvajsetletnim strokovnim delom na področju vzgoje in izobraževanja in z zaključenim znanstvenim magisterijem oz. magisterijem v procesu zaključevanja, kljub kontinuiranem izobraževanju na svojih delovnih področjih in vsemu svojem profesionalnem vedenju in znanju tako zapletenega in izkrivljenega problema žal nismo bile sposobne prepoznati.” Khm… Tri strokovnjakinje z 20 let izkušenj?

Tudi to, da nima ustrezne izobrazbe za delovno mesto očitno ni bila ovira. Zakonsko prepoved zaposlovanja zaradi neustrezne izobrazbe je ravnateljica obšla s sklepanjem pogodbe za eno leto, kar je nato še dvakrat ponovila. Skupno je bil tako zaposlen 3 leta. Njena uradna razlaga je bila, da se ne na razpis prijavi noben moški s končano srednjo šolo?! V treh letih niti eden? Nenavadno. Ob tem je sporni moški delal tudi kot varuška na domu, kar so v vrtcu vzeli kot “izkušnje z otroki” in “dodatno priporočilo”, saj so mu starši izkazali to zaupanje. Le koga pozna dotični gospod, da je bil deležen teh ugodnosti?

Ko so starši izvedeli za posnetke (bila je sreda – v vrtcu so za prijavo izvedeli že v ponedeljek), jim takojšnje pomoči niso nudili – tisti večer smo skupaj sedeli mi. Seveda je vse zanimalo, kakšni so znaki zlorabe in ali jih ima njihov otrok. Na srečo so bili njihovi otroci neprizadeti. So pa starši seveda začeli sestavljati zgodbo. Stvari, ki so se jim prej zdele morda le malo nenavadne, so se povezovale v zelo nenavadne. Starši so se bali tudi svojih reakcij – niso vedeli, kako naj pristopijo k otroku in preverijo, če se je kaj dogajalo, da ga ne bi s tem dodatno vznemirili. Pri temeljitem pogovoru so si večinoma vsaj malo oddahnili. Še najhujši stavek, ki so ga slišali pri nekomu, je bil: “Daj mi kolaček, pa ti pokažem ritko.” Niso pa vsi imeli te sreče. Nekateri so imeli posledice. In tisti starši do tega stanja niso bili kritični. Niso mogli verjeti, da je to povezano.

Naslednji dan so starši seveda zahtevali od vodstva, da ustrezno ukrepa. Ravnateljica je to sicer naredila, toda šele dan kasneje, ko je na grožnjo ene od mam, poslala prijavo na Inšpektorat za šolstvo – v petek ob 15.22 (se pravi četrti dan po tem, ko je izvedela.) Čemu omahovanje? Naslednji teden je bila sicer izredna seja Sveta zavoda, kjer so sicer dosegli določene odločitve o ukrepih, ki pa so se izvajali s precejšnjim časovnim zamikom- več tednov ali mesecev. Napisano je bilo sicer, da naj se nudi ustrezna psihološka pomoč (brez datuma), toda do takrat, ko so jo uredili, so se starši že znašli po svoje, kar ravnateljici seveda ni bilo všeč in jim je celo grozila s kazensko ovadbo. Staršem je ponudila »svojo psihologinjo«, ki se ji pred starši celo zareklo, da je tam zato, da zaščiti vodstvo vrtca.

Ostale starše iz vrtca so na izrednih roditeljskih sestankih obvestili le, da je bivši zaposleni prijavljen zaradi kaznivega dejanja. Sicer bi lahko povedali, da gre za sum spolne zlorabe, ker so to povedali tudi kriminalisti, toda tega niso naredili. Sama sem na sestanku sicer sprožila to vprašanje, toda bila ostro zavrnjena, češ da izpostavljam otroke. Presenečena sem bila tudi nad odzivom več kot polovice drugih staršev, ki se jim je zdelo, da če človeka ni več v službi in če se stvar ni zgodila v njihovem oddelku, pravzaprav ne vidijo težav in s tem ne želijo imeti opravka. Kako prosim?! Ne zanima vas, da so najeli pedofila? In ne zanima vas, da nihče ne prevzame odgovornosti? Kaj pa napake pri obravnavi in zaposlovanju? Vodstvo je še vedno isto in teh napak sploh ne priznava? Se pravi obstaja možnost, da se vse skupaj ponovi? Kako vas to lahko ne zanima?! Nivo pogovorov je bil primerljiv s tem ali tem.

Kaj bi bila prava pot obravnave takega dogodka? Najprej seveda precej bolj resna obravnava pritožb staršev. Strokovnjaki v vrtcu bi morali prepoznati znake travme in raziskovati, zakaj je do tega prišlo. Vsaj intervizijo (interno supervizijo) bi morali organizirati. Pa stalen nadzor in ne le občasne hitre obiske ravnateljice in svetovalke. No, morda bi morala začeti pri tem, da se seveda ne najema pomanjkljivo izobraženih ljudi! O nepotizmu mi pa verjetno v teh časih tako ali tako ni potrebno izgubljati besed. Po obvestilu policije, bi moralo vodstvo obvestiti Zavod za šolstvo in Center za socialno delo. Takoj. Ne čez en teden. To je sicer zapisal tudi inšpektor v svojem poročilu. Zaposleni bi morali biti tudi čimprej vključeni v posebne skupine: za razbremenitev in izobraževanje. Tako pa pa se o dogodku niso smeli niti pogovarjati. Skupino pa so imeli konec januarja. Starši so seveda o vsem tem tudi spregovorili in podali pritožbeno pismo, ki ga je Svet zavoda tudi obravnaval. Večino pritožb pa so zavrnili, češ da se vse skupaj odvija samo v smeri “linča” vodstva. Ampak tako je to pri nas. Odgovorni ne priznajo napak, kaj šele da bi prevzeli odgovornost in odstopili. Raje kažejo s prstom na tiste, ki jim napake izpostavijo. Zveni znano, mar ne? (Naj dodam še, da so kasneje seveda iz Sveta staršev odstavili vse te “moteče faktorje”.)

Ker je ustanovitelj vrtca tudi Mestna občina, so bili starši na pogovoru tudi pri županu Zoranu Jankoviću. Toda v takrat so bile ravno volitve in nihče ni bil navdušen, da bi se o tem veliko govorilo. Pravzaprav je zaščitil ravnateljico in staršem le ponudil, da bo poskrbel, da bodo otroci dobili prostor v drugih vrtcih po njihovi izbiri, če jim ta ne ustreza. Nenavadno, saj bi reševanje takih težav na ustrezen način zagotovo prineslo bonus točke. Tako pa so dosegli odločitev, da je o tem bolje čim manj govoriti. Tudi mediji o tem niso smeli pisati, čeprav je kljub temu pronicalo nekaj informacij. Ko so se starši v stiski obrnili tudi na medije, so jim nekateri novinarji to tudi jasno povedali.

Nekaj staršev se je odločilo otroke premestiti v nov vrtec. Moj otrok sicer ni bil v tej enoti, toda o tem sem tudi sama razmišljala, saj sem izgubila zaupanje v vodstvo vrtca. Na koncu sem se orientirala po otroku. V svoji skupini se je odlično ujel. Vzgojiteljica in pomočnica sta enkratni in težko si zamislim, da bi imeli boljše. Tako sem se odločila, da ostane tu, kjer je. Grenak priokus je nenazadnje moj in ne od otroka.

In kakšna je zdaj situacija v vrtcu oziroma ali se izvaja, kar je napisal inšpektor? Po 9.mesecih(!) je napisal, da se tega paradnega programa, ki je imenovan Model temeljnega učenja, ne sme izvajati, temveč se morajo držati nacionalnega kurikuluma. No, saj se ta model ne izvaja. Ta pristop se zdaj namreč imenuje: Projektno učenje z lutko. “Isto s…je, drugo pakovanje!” Pa saj že celo leto gledam to izvedbo in lutka je precej brezveze (v prejšnjih letih je bilo par bolj zanimivih in izdelanih) – moti me bolj to, da je bilo to izrecno prepovedano, pa se kljub temu izvaja. Res je, da se je vrtec pritožil na odločbo Inšpektorata, toda do izdaje nove odločbe (ki je še ni), velja tale.

V vmesnem času je bil osumljeni na prvi stopnji obsojen. Zoper sodbo je vložil pritožbo. Kakšna je odločitev Višjega sodišča ne vem. Ogorčeni očka je namreč povedal, da ga je v spremstvu hčerke nekaj tednov nazaj videl na dvorišču med vrtcem in osnovno šolo (kar v primeru pravnomočne obsodbe ne bi bilo mogoče). Glede na nespornost dokazov (nesporno je namreč bilo, da je posnetke otrok posnel on in to v času, ko je opravljal delo pomočnika vzgojitelja) je edina logična razlaga ta, da je pri pridobivanju dokazov prišlo do kake procesne napake policije. In to je izbilo sodu dno! Da so inkriminiranega gospoda spet videli v neposredni bližini vrtca!!! Ne vem, kako dokazi niso dovolj vsaj za prepoved približevanja. Mar nič več v tej deželi ni varno?

In zakaj sem se prav zdaj spomnila na to? Ker smo bili z družino na zaključni prireditvi v vrtcu, ki se je začela s precejšnjo zamudo. To niti ni tako nenavadno, saj se pogosto zgodi, da je malčke težko ukrotiti. Toda tokrat nismo čakali zaradi malčkov. Čakali smo na župana. Ker nisem vedela, da je zaključna prireditev v resnici otvoritev novih prostorov, sem bila presenečena. Neprijetno moram reči. Ne le zato, ker v resnici prireditev ni bila namenjena druženju vzgojiteljic, staršev in otrok, temveč zato, ker se mi je zdelo, da so nas razni funkcionarji izrabili za svojo promocijo oziroma hvalisanje z dosežki. Prisotne so bile tudi razne zaslužne pedagoginje, pomembni odvetniki in mestni svetniki. Z letošnjim šolskim letom se je namreč v prostorih bivšega materinskega doma odprl prostor za dva oddelka vrtca in seveda se je bilo treba s tem pohvaliti. V normalnih okoliščinah bi bil to res razlog za praznovanje, toda okoliščine še zdaleč niso normalne.

Logosinteza – primer terapije

Standardno

Po uspešni terapiji z Logosintezo sva s klientko zapisali vsaka svoje doživetje terapije. Nov pristop zdaj uporabljam tri mesece in imam zelo dobre izkušnje in rezultate. Tudi večina klientov je zelo zadovoljnih, približno desetini pa princip ni preveč všeč. Nič hudega. Ostajamo pri “navadni” psihoterapiji.

štrikanje02

Ena izmed tistih, pri kateri je bila Logosinteza izredno učinkovita, je Ines. Prišla je z željo, da bi prebolela fantovo smrt. Mitja je pred tremi leti umrl zaradi posledic prometne nesreče. Kar je zgodbo dodatno zapletlo, je bil potek dogodkov: Mitja je nesrečo namreč preživel, bil nekaj dni v komi, se ovedel, izboljšal in po treh tednih od dogodka nenadoma umrl. Ines je dogodek racionalno obdelala, emocionalno pa le do neke mere – večinoma se je od bolečih čustev disociirala in jih potlačila. Ravno zato se mi je zdela Logosinteza pri njej najbolj smiselna izbira, saj kot ime pove: z besedami ponovno poveže disociirane dele v celoto.

Ponavadi se s klientom najprej spoznam in vzpostavim odnos, toda pri Ines sva že prvo uro lahko začeli z Logosintezo. Ob opisovanju dogodkov ob nesreči, o bivanju v bolnišnici in smrti, so se ji prikazale zelo jasne vizualizacije in posledično telesni občutki. Tako sem stavke formirala okoli teh podob: najprej na Klinični center, ki se ji je prikazoval kot hiša iz grozljivke, pa na hodnike na Urgenci, nato na bolniško sobo ter na koncu še na Mitjo, ki trpi v bolniški postelji. Bolnica je tako postala navadna stavba, oranžni hodniki so bili prostor, kjer ni težko čakati in Mitja ni več trpel, temveč se je masmihal. Boleči spomini so se postopoma spreminjali v navadne spomine in Ines je lahko končno pogledala na preteklost iz pozicije Odraslega. Tako je lahko uspešno predelala izgubo, zamero in žalost. Že po prvi uri se mi je zdelo, da se je vizualno spremenila (skoraj žal mi je bilo, da je nisem slikala prej in potem, da bi lahko sama videla razliko!) Ni bila več bleda, sključena, umaknjena. Sedela je vzravnano, lica so bila rožnata in z lahkoto me je gledala v oči in se nasmehnila.

V eni od naslednjih ur je povedala, da se s prijatelji o smrti ne pogovarja. Da jo pretrese in zaboli že, vsakič ko nekdo reče: Mitja. Kot da ima njegovo ime neko grozno moč. In zdaj, ko se bliža obletnica njegove smrti, jo skrbi, kako bo to v družbi. Še nikoli se niso pogovarjali o tem. Tudi na to sem ji oblikovala stavke: tokrat je večinoma vse čutila v grlu – kot nekakšen cmok in tiščanje. Ker je po nesreči Ines zbolela za hipertireozo, sem pomislila tudi na povezanost simptomov. Tega mi ni bilo potrebno niti reči na glas, saj je tudi sama takoj potegnila vzporednico. Po terapiji je bil neprijeten občutek v grlu za dve tretjini manjši (ker med terapijo ocenjejujemo neprijetnost, ki jo podoba povzroča z 0 do 10. Pri njej je v tem konkretnem primeru šlo iz 9 na 3.) Tudi tokrat je to omogočilo razmišljanje iz Odraslega. Glede na bližajočo se obletnico, je dosegla odločitev, da bo tokrat spregovorila s prijatelji o Mitji. Z njimi je želela podeliti spomin nanj. Končno se je bila pripravljena pogovarjati o njem.

Naslednji teden je prišla vsa navdušena. Ne le, da je njej odleglo, tudi prijatelji so bili veseli, da se končno sproščeno lahko pogovarjajo z njo. Že cel čas so želeli z njo prebolevati izgubo ljubega prijatelja, pa jim ni dovolila. Na naslednjih srečanjih sva še predelovali te vsebine, se še posvečali ščitnici (čez en mesec ima kontrolo in z radovednostjo čakam na rezultate o vsebnosti protiteles), se pogovorili še o nekaterih drugih težavah in zaenkrat zaključili terapijo. Vse skupaj sva imeli 8 ur.

To je pa njena zgodba:

”Priznam, da sem se dolgo časa upirala ideji, da bi za svoje teževe kontaktirala psihologa/psihiatra/psihoterapevta -iskreno povedano niti nisem vedela razlike med njimi. V glavi sem imela idejo, da v trenutku ko prestopiš prag njihovega “urada”, te zastrupijo s tabletami in na koncu odideš od njih še bolj nor kot pa si dejansko prišel k njimi. Tudi vse tiste grozne predstave iz filmov, kako gledaš slike pack in v njih vidiš čuda ter kako skupaj z njim koplješ po svojem otroštvu, so se mi upirale. Čeprav so bili trenutki v mojem življenju, ko bi najraje poklicala direkt na Ljubljana Polje in jim kar preko telofona povedala, da se mi je pač v svoji stiski, ki sem jo čutila ob smrti svojega dolgoletnega partnerja, zmešalo. Vendar je drug dan posijalo sonce, malce sem potlačila svoja čustva in nekako brodila naprej v življenju.

Niti ne vem katera točka, kateri dogodek je bil najbolj odločilen, da sem se kljub vsem svojim prepričanjem odločila, da obiščem psihoterapevta. Po priporočilu sem prišla do Tine. Prav dobro se še spomnim prvič, ko sem odhajala do nje – občutek je bil enak kot takrat, ko greš z bolečim zobom do zobozdravnika, ko bolečina čudežno izgine v njegovi ordinaciji. Občutek sem imela, kot da mi ničesar ne manjka, da živim čisto normalno življenje. Tu pa tam se pa itak vsakemu malce pomeša. Smešno, bilo me je neverjetno strah. Predvsem me je bilo strah, da bom mogla spet podoživet vse dogodke, ki so se zgodili ob prometni nesreči – torej 3 najbolj mučne tedne v mojem življenju. Ampak gledano od zdaj nazaj, je res smešno, da me je bilo strah podoživeti teh trenutkov, ko pa sem jih podoživljala dejansko že tako vsak dan, med vožnjo v službo, med gledanjem televizije, čakanjem v vrsti v trgovini in navsezadnje tudi v spanju, torej dobesedno vsakič, ko sem imela 5 minut časa.

Prvič, ko sem spoznala Tino, mi je po začetnem pogovoru najbolj ostalo v spominu to, da ne zdravi s tabletami, če le ni potrebno, ker se ne strinja z njihovo prekomerno uporabo. Aleluja….tega nisem vedela preden sem šla do nje. Super, to je že dober znak. Že tako sem šla do nje s predpostavko, da ji popolnoma zaupam, ker hočem, da se počutim bolje. Ko je povedala še to, se je moja zavesa zaupanja še bolj odprla. Popolnoma sem se ji prepustila vodit. In kar mi je bilo pri vsem tem všeč je, da nisva analizirale 3 tedenskih dogodkov, kot sem nekako zmotno pričakovala, ampak preprosto sem se vračala v spomine, ki so se kot slike zasidrale v moji glavi. In te slike, ki so me iritirale in spravljale v obup, so se na preprost način brisale, spreminjale. Pa ne v smislu, da bi jih ponovno narisale, ampak spreminjale moje čustveno dojemanje, ko jih vidim.

Spomin na Klinični center me je spravljal v obup, v živčno, nemočno stanje – vsakič ko sem pomislila na njega ali se peljala mimo sem se počutila neugodno. Vsa beda, ki se je zgodila, se je zgrnila na mene. In s pomočjo Logosinteze se je to dojemanje Kliničnega centra spremenilo. Ni me več spravljalo v obup in nemoč – ob omembi Kliničnega centra se nisem več tresla in živčno stiskala vse mišice. Vse se je nekako postavilo na svoje mesto. In po prvi seansi sem se počutila 5 kilogramov lažja. Kot da bi izrezala en velik kos bolečine iz mene. Po uri sem imela prav naval smeha, nekako kot da bi se spomnila, da se zelo, zelo rada smejim. Občutila sem sebe in svoje življenje okoli sebe – nekako sem se spet začela zavedat sama sebe. Pred obiskom Tine sem si mislila, da se zavedam, čeprav v resnici se nisem, ker sem tlačila svojo žalost in svoja razočaranja vase in takoj ko sem lahko, sem jih pokrila z rjuho, deko, čimerkoli… Samo, da sem pozabila na njih.

Tako so potekale njene urice, vsakič sem se počutila bolje. Od začetnih ur jokanja sva se vedno bolj približevali uram smeha. Vedno manj težko mi je bilo pri gledanju slik v mojem spominu in skozi brisanje občutenj do slik in pogovora, ki je sledil, sem se vedno bolje počutila, kot da sem se vrnila nazaj, da sem spet jaz jaz… In končno sem spet spala, po 3 letih sem spet spala, nekaj kar sem že pozabila. Navadila sem se, da pač ne spim dobro in to je bilo pač del mene, kot pa marsikaj, kar se je spremenilo v teh letih.

Kljub vsem predstavam, ki sem jih imela, sem šla do Tine z mislijo, da ji popolnoma zaupam. S pomočjo Logosinteze in pogovora ji je uspelo oziroma meni je uspelo, da sem spravila iz sebe vso žalost, razočaranje in strah, čustva, ki so se sprožile v meni v tem tragičnem trenutku. Končno lahko rečem, da se je moje življenje postavilo nazaj v ustaljene tirnice.”

(Objavljeno z dovoljenjem klientke. Imena so zaradi spoštovanja zasebnosti spremenjena.)