Pa saj sem že enkrat povedala…

Standardno

Včasih pričakujemo, da nas bodo ljudje na prvo upoštevali in če temu ni tako, se užaljeni odmaknemo od situacije. Seveda posledično naši cilji niso izpolnjeni in ostanemo sami z neprijetnimi čustvi izločenosti, neupoštevanosti, tudi jeze in razočaranja. Ali obstaja kakšen drugačen izhod iz tega?

Torej gre za situacije, kjer bi želeli, da se nekaj zgodi in zato nekaj predlagamo oziroma naredimo en korak – na primer: Špela bi rada, da jo sodelavci vključijo v komunikacijo o določeni temi, saj ona vodi kasnejšo promocijo projekta in ji ti podatki pri tem pomagajo. To pove kolegu, ki projekt izvaja. Ta se strinja, da bi bilo to fino zanjo, toda nič ne naredi v to smer. Špela se zato počuti užaljena in izključena. Ko se pozanimam, zakaj ni ponovno rekla ali napisala maila s to prošnjo, odgovori, da je že enkrat povedala in da ne vidi potrebe, da bi se ponavljala. Hm. Ne vidi potrebe, toda njen cilj ni dosežen. Zveni paradoksalno, mar ne? Svojo odločitev utemelji s tem, da noče biti vsiljiva.

Ali pa na primer drugačna situacija, kjer pri izvedbi projekta pride na koncu do zapleta pri dobavi. Na timskem sestanku Marko predlaga rešitev, toda ostali se razburijo, da je to pretežko, da razmišlja izven možnosti in podobno. Marko utihne, razburjenje se nadaljuje in čez tri dni se odločijo za rešitev, ki jo je Marko že takoj predlagal. Marko je zato užaljen, ne zdi se mu, da ga poslušajo, ne počuti se enakovreden član tima. Ko se pozanimam, zakaj na sestanku ni ponovno podrobneje predstavil svoje rešitve in jim povedal, kako si predstavlja izvedbo, mi razloži, da noče biti naporen in da se noče spuščati v konflikte.

V obeh primerih lahko vidimo, da sta oba imela dobre predloge, toda naredila le en korak na poti do tega, da bi se uresničili. Napačno sta pričakovala, da bo potrebno le enkrat reči in se bodo zadeve že začele odvijati. To pričakovanje temelji na prepričanju, da se ne sme prepričevati, da se ne sme ponavljati. Da se le enkrat reče in ne spušča v konflikte.

Toda pot do cilja ima več korakov: najprej idejo predstavimo, potem poslušamo pripombe (ki so ponavadi polne dvomov in ovir) in jih smiselno opredelimo, pomirimo ter nadaljujemo s predstavitvijo svojega predloga. Podobno kot pri pogajanju: ne ustavimo se pri prvi ponudbi, temveč se pogajamo za boljšo. Ne gre za eno samo izmenjavo mnenj, ostanemo v situaciji in vztrajamo. Sprva je to neprijetno, kot večina stvari na katere nismo navajeni. Ko pa dosežemo prve rezultate, dobimo potrebni zagon za naprej. Kmalu se naučimo, da za uspešen doseg cilja, včasih ni potreben en korak, ampak sedem.

Kakšna je psihologika za takšnim razmišljanjem? Takšen posameznik se hitro počuti nevreden, kadar ni slišan. In reagira z užaljenostjo, ki jo zadrži zase, ker družbeno na delovnem mestu ni sprejemljiva. Namesto, da bi spregovoril, utihne, se mentalno odmakne in si s tem še zmanjša možnosti za uspeh, kar dodatno potrdi pozicijo: “Jaz sem OK samo, kadar me upoštevajo.” To je otroško razmišljanje in kot takšno dostopno, da ga prevetrimo in da se ponovno odločimo kot odrasle osebe. Svet ni črno bel in tako tudi to ne drži. Včasih je dovolj le racionalni razmislek in vaja v novih vedenjih, včasih pa je potrebno s terapjo razrešiti boleče situacije iz otroštva.

Vztrajnost je lepa čednost.

Advertisements

Logosinteza – na kratko

Standardno

Skoraj vsak od nas ima vsaj en travmatičen spomin zasidran v glavi. Pri nekaterih gre za nesrečo, za nasilnega starša, za umirajočega bližnjega, pijanega očeta in podobno, pri drugih pa gre lahko za navidezno običajno situacijo, ki pa jo lahko ponotranjimo in zamrznemo v spominu. Takšna situacija lahko sproži odgovor leta ali desetletja kasneje v življenju, ko se je aktivno sploh ne spomnimo več.

brain-injury-hi

Na primer: mamica pusti 6-letnega otroka za 10 minut samega, ko skoči v trgovino po mleko. Zunaj je že tema in fantek se ni zmogel zamotiti z igro, temveč ga je prevzel strah in je šel mamico čakat pred vrata. Ta se seveda hitro vrne in ga ošteje, ko ga najde na pragu v majčki. Potegne ga v stanovanje in temu ne posveča več pozornosti… Fant zraste v moškega, ki se poroči z ljubljenim dekletom. Toda vsakič, ko žena zamuja iz službe, postane prekomerno zaskrbljen in tesnoben. Zgodilo se mu je že, da je doživel panični napad, ko je precej zamujala in bila nedosegljiva na telefonu.

Ali pa primer dekleta, ki se je na šolski proslavi pri nastopu zmotila in se je cela publika nasmejala njeni napaki. Že naslednji dan se njene napake ni več nihče spomnil, dekle pa je zraslo v žensko, ki ne želi niti ne zmore speljati predstavitve pred več kot petimi ljudmi. Trema je enostavno prevelika.

Lahko vidimo, da situacija, ki je podobna originalni, sproži odziv, ki je za posameznika neprijeten. Osnovni strah pred zapustitivijo se je pri malem fantku močno vtisnil in sprožal neprijetne odgovore tudi v odraslem žeivljenju. Pri dekletu pa se je vtisnil strah pred tem, da izpade neumna ali nesposobna.

Včasih so takšne težave obravnavali predvsem z vedenjskimi tehnikami, ki so posameznika učile obvladovanja simptomov. Danes poznamo že nekaj metod, ki lahko razbremenijo osnovni spomin, ki je izvor teh težav. Logosinteza je ena od teh metod.

Preko pogovora o teh neprijetnih čustvih in občutkih, lahko aktiviramo takšne spomine, ki s tem postanejo dovzetni za modifikacijo. Z uporabo posebno oblikovanega postopka (sprva raziščemo mentalne predstave in nato ponovimo tri stavke) spomin obdelamo tako, da postane nevtralen in ne sproža več neprijetnih reakcij kot so tesnoba oziroma strah. Postopek je oblikovan tako, da se ga lahko za svoje vsebine nauči vsakdo. Deluje hitro, v trenutku, ko to potrebujemo, saj takoj zmanjša odziv na sprožilec. Ljudje  opisujejo, da so stavke sprva uporabljali kot pomirjevalo ali uspavalo, kasneje pa so lahko razbremenili tudi kakšne globje spomine.

Tak postopek lahko uporabimo na mnogih temah: trema, skrbi, živčnost, nespečnost, stres, neprijetne osebe… Večinoma jih lahko obdelamo sami, pri nekaterih pa potrebujemo pomoč terapevta.

 

Anger management ali kaj naj z jezo?

Standardno

Jeza je eno od osnovnih čustev – precej neprijetno, toda evolucijsko nujno potrebno. Zakaj? Ker nam omogoča, da se borimo za nekaj svojega. V pradavnini so bili to hrana, teritorij, pleme, dandanes pa je to spoštovanje, meje, čas, pozornost…

In kako nam to omogoča, da se borimo? Z energijo, ki jo dobimo, ko se razjezimo. Adrenalin, ki se izloči ob tem, ko nam nekaj ruši meje, nam preusmeri kri v mišice, pospeši se srčni utrip, začnemo dihati hitreje. Vse to omogoči telesu, da ima večjo moč. Če te moči ne prepoznamo, je ne porabimo konstruktivno, temveč jo potlačimo. Daljnoročno to telesu škodi in poveča tveganje, da zbolite za kardiovaskularno boleznijo.

V praksi lahko jeza zelo burno izgleda: človek postane rdeč, zaripel, namršči čelo, povzdigne glas, zavzame napadalno držo – vse z namenom, da bi prestrašil nasprotnika in ga prisilil, da se začne obnašati v skladu z njegovimi pričakovanji. Posameznika lahko jeza popolnoma prevzame in potem impulzivno počne stvari, ki jih sicer ne bi in ob tem marsikaj zamoči. Če to počnemo na delovnem mestu ali med bližnjimi ljudmi, si povzročimo veliko škode. Da niti ne omenjam tega, kako težko je potem hoditi v službo, kjer vsakodnevno trošimo energijo za to, da jezo potlačimo in ne naredimo ponovne scene.

Pogosto za jezo krivimo drugega: “On me je razjezil.” Morda zveni slovnično pravilno, vsebinsko pa vsekakor ni. Ne gre za slovnični zaplet. Gre za to, kako možgani procesirajo to informacijo – komu pripišejo odgovornost za svoje počutje. Če me je nekdo razjezil, potem je on odgovoren za moje stanje in mora on spremeniti svoj pristop, da bom jaz OK. Če pa rečemo “Jezen sem bil, ko je on počel to.” pa je odgovornost za počutje naša. On bo počel, kar bo pač počel. Kako se bomo mi ob tem počutili je pa odvisno od tega, v kakšni poziciji se dojemamo v konkretni situaciji. Če smo prezrti, ne-pomembni, ne-slišani, ne-videni… potem se bomo borili, da se ponovno postavimo “na zemljevid”. (Druga možnost je, da pobegnemo, da se določenim situacijam umaknemo, ker ocenimo, da bi nas poškodovale. Toda današnji blog je o boju in ne o begu.)

Kdaj smo se začeli počutiti tako nevredno? Najverjetneje v emocionalno pomembni situaciji, kjer nas je nekdo prezrl, zanikal pomembnost našega mnenja, počutja, obstoja in od takrat se borimo, da bi dokazali nasprotno. Če se poglobimo v jezo in raziščemo, kaj nas moti, lahko bolj praktično pristopimo k situaciji in stimuliramo, da se zadeve začnejo odvijati skladno z našimi željami in cilji.

In zato je “upravljanje jeze” ali “anger management” dvoumen izraz. Dober takrat, ko jezo izkoristimo sebi v prid. In slab takrat, ko to pomeni, da jo samo zdržimo in čakamo, da izzveni – torej da jo potlačimo.

Jeze se je smiselno lotiti pri izvoru – torej da uporabimo to energijo in prepoznamo svoja čustva in se spomnimo, kdaj smo se že tako počutili. Včasih potrebujemo zato dialog (s terapevtom, partnerjem, prijateljem), včasih pa se lahko s pomočjo poglabljanja v svoje vsebine, teh neprijetnosti rešimo sami.

Enega od načinov (z logosintezo), kako to narediti, se lahko naučite v soboto 19.5.2018 na tečaju v Ljubljani (več informacij na tina@boncina.si)

Samomor – kaj je prav in kaj ni?

Standardno

Po socialnih omrežjih se je vnela huda debata o tem, če je prav, da imajo naši mladostniki na maturi slovenščine naslov “Samomor kot izhod iz kolesja sistema”.  Kot je navada na omenjenih omrežjih, imajo vsi mnenje in vsi so strokovnjaki. Skupni imenovalec teh aktivnih komentatorjev družbe je, da so omejeni z lastno pozicijo: kar komentatorju ni všeč, potem na splošno ni OK. Kot da gre za neko obliko profesionalne deformacije. Nekdo je opazil, da sistem sam ponuja samomor kot izhod iz njega. Spet drugi označi to kot patologijo in ponižanje mladih. Nekdo je požalil vse slovenske slaviste, češ da so omejeni. Pa vse knjige so bile nenadoma neprimerne in tako naprej. Skratka zelo značilna eskalacija brez osnove.

the end

Zanimivo se nihče od teh, ki so pisali test, ni pritoževal. Vsi so razumeli, da gre za primerjavo likov, da gre za razmišljanje s svojo glavo, da gre za mnenje o prebrani literaturi. Gimnazijci so večinoma že polnoletni ob pisanju in nenazadnje gre za t.i. zrelostni izpit. Ali hočemo mlade naučiti kritičnega branja in izdelave lastnega mnenja ali jih bomo zavili v vato in se z njimi pogovarjali le lepe stvari?

Pritoževali so se vsi tisti, ki so sklepali na podlagi naslova. Vzeli so naslov ven iz konteksta in imeli izredno izdelana mnenja. Velika verjetnost je, da bodo čez par tednov komentirali, kako država premalo stori za osveščanje ljudi v stiski in da ni čudno, da smo na vrhu lestvice suicidalnosti. Pa ravno za to gre. Da je to tema, o kateri se je potrebno pogovarjati. In da je treba začeti že pri mladih. Ravno pri tistih, ki bi jim lahko samodestruktivni uporniški idoli bili za vzor pri odnosu do sistema. In bi se jim tako lahko zazdelo, da je samomor legitimen izhod iz stiske. Kar seveda ni. To ni dejanje pogumnih, to je dejanje človeka brez moči. Vedno obstaja izbira. In prav je, da o tem razmišljajo.

Samomor je delikatna tema, zato je prav, da se o njej razmišlja usmerjeno in ob vodstvu odraslih oseb. Odraščanje je zahtevna naloga in misli o minljivosti in smrti so normalen del razvoja. Žal so del razvoja tudi stiske in v današnjem narcisoidnem-selfie času si ni lahko izgraditi dobre samopodobe. Ni potrebno raglabljati o samomoru na način, kako se ga naredi in kdo ga je naredil. To vse negativno vpliva na tiste, ki so v stiski. Nenadoma to postane v mislih realno in je tako toliko bolj dostopno in izvedljivo. Zato strokovnjaki stalno opozarjamo, da podrobne informacije pri tej temi niso zaželene. In tega v tem primeru zagotovo ni bilo. Profesorji mladostnikov niso učili, kako naj se ubijejo. Učili so jih zavzemanja stališča do družbeno pomembne teme.

Upam si trditi, da imajo ravno tisti, ki jih je naslov tako razburil, še nekaj domače naloge na to temo.

Kakšen človek bi radi bili?

Standardno

Na terapiji se ljudje ukvarjajo predvsem s preteklostjo in sedanjostjo. Pridejo zaradi nečesa, kar se jim ponavlja, kar jih moti, zaradi česar imajo težave. Intenzivno analizirajo vse kar se dogaja in iščejo vzroke v preteklosti. Toda včasih svojega stanja ne bomo spremenili, če ne vidimo prihodnosti pred sabo. Če ne vemo, kaj bo.

road-to-the-future

Z analizo preteklosti ni nič narobe, je sestavni del terapije – zelo veliko zadev ima korenine v otroštvu in mladosti. Psihoterapija je odkrivanje svojih vzorcev in raziskovanje, kje in zakaj so nastali. Enako pomembno pa je, da vemo, kaj želimo s temi vzorci narediti. Da vemo, kam gremo. Da vemo, kakšen človek želimo biti.

Če na primer pride na terapijo nekdo, ki se želi naučiti reči “NE”, bova skupaj seveda raziskala, česa se boji pri zavrnitvi prošnje, kako se pri tem počuti in od kdaj so ti občutki prisotni. Kdo je bil tisti, ki mu je bilo potrebno ugajati.

Enako pomembno pa je raziskati tudi, kakšen bo potem, ko bo rekel “Ne.” Če zaenkrat vidi ljudi, ki  zavrnejo prošnje, kot ljudi, ki ne pomagajo in so celo nesramni s svojim odkimavanjem, potem takšen posameznik ne bo opustil starih vedenj. Kdo pa bi se spremenil iz nekoga, ki rad pomaga, v neotesanega nesramneža?!

Včasih tudi zelo dobro vemo, česa nočemo in v terapiji hitimo, da bi se znebili vseh teh nadlog. Pa kar ne gre. Vse nam je že jasno, ne boli več tako strašno, sprememba je pa minimalna. Ne gre, ker ni izrisane poti naprej.

Zato je del terapije tudi, da si narišemo to prihodnost. Da vizualiziramo, kakšni bomo po spremembi in da to sliko prilagajamo toliko časa, dokler nismo z njo zadovoljni. Pogosto se izkaže, da prvotna želja ni čisto ustrezna, da je bila preveč radikalna in jo zato omilimo, prilagodimo.

Ko je enkrat jasno kam gremo, je tudi pot precej lažja. Lažje vidimo ovire do cilja in jih zato tudi lažje premagamo. Zato si je vredno vzeti čas za razmislek in se vprašati: “Kam bi rad prišel? In kakšen bom, ko pridem tja?” Če pa še zaprete oči in zagledate vse to, je pa že lep kos dela opravljen.

 

 

 

 

Posvet o psihoterapiji – česa niste prebrali v medijih

Standardno

Ker so bili mediji prisotni le na prvem delu Posveta, je temu primerno tudi nepopolno poročanje o dogodku oziroma situaciji in sem se zato odločila, da dopolnim informacije.


Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Državnem svetu je imel dva dela: predstavitev mnenj različnih ustanov ter razpravo.

Predstavitveni del je vodila Jelena Aščič, ki je vskočila v zadnjem trenutku in je bila povsem nepripravljena na dogodek, kar je bilo razvidno tudi iz tega, da je večkrat stopila do predstavnice Gostečnikove družinske terapije, ki je sedela v prvi klopi  in se z njo posvetovala. Težko bi to opredelili kot nepristransko, saj gre tu za razdor med dvema taboroma in bi človek pričakoval, da bo voditeljica poskrbela za enakovredno pozicijo vseh udeleženih. No ja, žal pričakovanja so vedno tista, ki nas omejujejo in glede na to, kdo je sklical Posvet, je bilo to morda res samoumevno.

Prvi del je bil pravzaprav reklama za tri fakultete, ki promovirajo izobraževanje za ta zaenkrat še neobstoječi poklic takoj po maturi. Sodeč po prebranem, so vsi novinarji odšli po tem prvem delu in niso ostali na razpravi, kjer se je izpostavilo še precej pomembnih vidikov te situacije in tako je javnost preko medijev dobila nepopolno sliko.  S tem bolonjskim principom (3+2) bi Teološka fakulteta, SFU in FUDŠ radi postavili svoje diplomante ob bok tistim, ki se za to dejavnost izobražujejo po končani fakulteti in zagovarjajo, da je psihoterapevt 2. poklic (torej vsaj 4+5 let ali celo več).

Dr. Mlakar s FUDŠ, meni, da so psihiatri in klinični psihologi preizobraženi ter da ni potrebno toliko znanja, da bi kvalitetno opravljali poklic psihoterapevta. Glavni organizaciji, ki podpirata 2. poklic sta ZPS in SKZP (pa tudi DPS). Takšen princip je zapisan tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo je podpisala tudi naša država. Mag. Možina (SFU) je sprva sicer potrdil, da vse listine upoštevajo, nato v naslednjem stavku priznal, da 5. točke omenjene deklaracije pa ne bodo, ker se jim zdi zastarela in ne sledi razvoju. Gospod je sicer specialist psihiater, magister in bivši predsednik SKZP in je v tej prejšnji vlogi podpiral omenjeno deklaracijo in tudi pogoje, ki jih postavlja Evropska zveza za psihoterapijo. Odkar je ustanovil podružnico fakultete Sigmunda Freuda v Ljubljani, pa ga ta načela ne zanimajo več.

Podobnega mnenja je tudi dr. Gostečnik, ki že vrsto let izvaja izobraževanje na Teološki fakulteti in je v uvodnem nagovoru izpostavil, da želijo priti ljudem nasproti, jih negovati in zanje skrbeti. To je pokroviteljski pristop, ki je v nasprotju z doktrino psihoterapije. (V razpravi ga je nadomestil g. Cvetek, ki pa ga usposobljenost za terapiranje sploh ne zanima, samo uspešnost le te.)

Če pogledamo torej profil teh treh predstojnikov, gre za dva doktorja znanosti in enega magistra. In ti visoko izobraženi ljudje predlagajo, da se standardi znižajo. Na vseh področjih stroka vedno stremi k dvigu standarda, omenjeni gospodje pa bi ta standard znižali. Oziroma če povzamem matematično bi izenačili, da je 3+2 = 4+5

Vsiljuje se mi primerjava, da bi bila vajenec in mojster torej na istem nivoju. In menim, da je to ena od ključnih zadev, ki jih moramo urediti – zakaj bi morali biti vsi terapevti? Saj lahko osmislimo različne diplomante: tisti s 3+2 so teoretiki ali svetovalci, tisti s 4+5 (ali 6+5 kot je v primeru zdravnikov) pa terapevti. Tu je dr. Mlakar izpostavil pomembno razliko med svetovanjem in terapijo, ki izvirata iz drugačnega znanja in se usmerjata na drugačno populacijo.

Gospa Čobal iz Ministrstva za zdravje je kot že večkrat do zdaj opozorila, da je sistem okostenel in da bi bila bolj smiselna sistemska ureditev, ki omogoča dostopnost storitev in ne toliko normativna, ki bi področje uredila z zakonom. Zakon je nekaj, kar potem obstane za več let in smiselno bi bilo, da se tega lotimo zelo previdno.

Na razpravi ni bilo ZPS, ki imajo o situaciji deljeno mnenje – nekateri zagovarjajo specializacijo v okviru zdravstva, nekateri se pridružujejo SKZP. Nekateri pa sploh niso bili vabljeni: tako na primer ni bilo DPS – torej psihologov oz. njihove Sekcije za psihoterapijo (niti z Univerze v Mariboru niti iz Ljubljane) in nenazadnje ni bilo uporabnikov, ki se združujejo v Civilni iniciativi in brez katerih ta dialog nima pomembnega aspekta tistih, katerim je namenjena ureditev.

In naj na koncu izpostavim, da je ureditev področja nujno potrebna zato, da se zaščiti uporabnika ter da se omogoči dostopnost storitev širom države in to v smiselnem časovnem okviru. To je na Posvetu izpostavila predstavnica delovne skupine, ki je uradno še vedno priznana: g. Irena Kosovel. V ta namen je smiselna tudi ustanovitev zbornice, ki bi lahko podeljevalja licence in nadzorovala strokovnjake. Zaradi neurejenosti področja se namreč izpostavljajo tudi posamezniki, ki škodijo ugledu in rušijo pravila, pa so zdaj praktično nedotakljivi. Oziroma kot je izpostavil Tomaž Flajjs, predsednik SKZP: neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati. In ravno to je vloga države – zaščita posameznika!

Pojasnilo: v mojem postu nisem poročala o tistem, kar so mediji že poročali. Pisala sem samo o konteksu, ki ga novinarji ne poznajo in ga tudi niso predstavili. Na spodnjih povezavah in v sporočilu za javnost si lahko preberete več o prvem delu dogodka.

Članek v Dnevniku

Članek na Žurnal 24ur

Sporočilo za medije (SFU): 
Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Sloveniji
Ljubljana, 13. oktobra 2016 – V polni dvorani Državnega sveta je potekala javna okrogla miza o nujni zakonski ureditvi področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja v naši državi. Rdeča nit vseh razpravljavcev je bila ugotovitev o nujnosti samostojnega zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo celovito urejal to področje in ki bo psihoterapijo definiral kot samostojen poklic in akademsko znanstveno disciplino. Posvet je pripravil Kolegij fakultet in strokovnih združenj s področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja, nastopili pa so strokovnjaki s tega področja, državna sekretarka ministrstvu za zdravje ter člana parlamentarnega odbora za zdravstvo. Povabilu se niso odzvali v Združenju psihoterapevtov, manjkal pa je tudi predsednik odbora Državnega zbora za zdravstvo in nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar.

Jelena Aščič, priznana novinarka RTV Slovenije in voditeljica oddaje Tednik, je kot moderatorka okrogle mize po kratki uvodni predstavitvi besedo najprej dala Miranu Možini (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani), ki med drugim opozoril, da v Sloveniji zaradi neurejenosti na tem področju nimamo enotnega registra psihoterapevtov in da se po splošni oceni s tem poklicem profesionalno ukvarja 200 do 300 ljudi, kar je desetkrat manj od povprečja v drugih razvitih državah. Potreb po psihoterapevtih bo zaradi vse več stresa in osebnih stisk med Slovenci brez dvoma samo še več. Za njim je spregovoril Janez Mlakar (Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici), ki je predstavil izsledke ankete, ki so jo pripravili na vzorcu 900 ljudi in ki je prinesla zanimive rezultate: kar 94% vprašanih je že razmišljajo o psihoterapevtski pomoči, 20% pa jo je iskalo in jo tudi dobilo, od teh jih je skoraj 80% priznalo, dam jim je psihoterapija koristila. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da poklica psihoterapevt v Sloveniji še vedno ni in da se s tem področjem uradno ukvarjajo psihiatri, klinični psihologi in celo socialni delavci. Tudi Christian Gostečnik s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani ni mogel mimo tega, da se je v zadnjih dvajsetih letih obisk pri družinskih terapevtih skokovito povečal, da so njihove ambulante polne in da je v delu javnosti še vedno zmotno prepričanje, da gre za psihiatrične paciente, čeprav gre v resnici za ljudi, ki se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč in sočutje. Ob tem je Gostečnik izpostavil tudi dejstvo, da se z dejavnostjo, ki bi naj bila strokovna znanstvena pomoč, ukvarja preveč šarlatanov, saj psihoterapija nima normativne ureditve. Po drugi strani pa smo v zadnjih letih na akademski ravni dosegli velik napredek in dobili kar 29 doktoratov iz družinske terapije.

Predstavnik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs je opozoril, da imamo preveč neusposobljenih psihoterapevtov, ob čemer je navedel tudi lastno izkušnjo, ki kaže na povsem neurejeno področje: »Ko sem na Ajpesu registriral s.p. za psihoterapevta, je bilo treba 10 minut, nihče me ni nič vprašal.« Po njegovem mnenju neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati.

Irena Kosovel, družinska mediatorka z Inštituta za psihoterapijo, mediacijo in svetovanje Belin je spomnila, da je posebna delovna skupina na ministrstvu za zdravje, zadolžena za pripravo predloga zakona o psihoterapiji, že 2010 prenehala delovati, saj ta zakon ni (bil) prioriteta. Zaradi tega je predlog obležal v predalih. Po njenem bi bilo ključno, da bi takšen zakon opredelil samostojni poklic psihoterapevta, in sicer v okviru javne zdravstvene dejavnosti, eksplicitno pa ne bi določal način financiranja, čeprav bi bilo možno sklepati, da bi psihoterapijo in psihosocialno svetovanje »pokrivala« zdravstvena zavarovalnica oziroma ZZZS.

Nadja Čobal, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je spomnila, da je delovna skupina v letih 2006-2010 ob zakonu o psihoterapiji pripravljala tudi zakon o psiholoških dejavnostih in da si ministrstvo za zdravje ves čas aktivno prizadeva za ureditev tega področja. Po njenem mnenju pa ostaja odprtih kar nekaj vprašanj, ki so vsebinske narave, v končni fazi pa predvsem finančne. Med drugim tudi to, ali se bo psihoterapija izvajala v okviru sistema javnega zdravstva. Opozorila je tudi na nujnost strokovnega nadzora.

Poslanka Jelka Godec, ki je članica parlamentarnega odbora za zdravje, je zelo neposredno povedala, da lahko odbor podpre vse rešitve, okoli katerih bo dosežen konsenz strokovnjakov, in da je to pogoj za reševanje problematike psihoterapije. Podobnega mnenja je bil njen poslanski kolega Jernej Vrtovec, ki je ugotavljal, da je ključna naloga politike, da rešuje in odpravlja anomalije. »Da je področje psihoterapije tako neurejeno, sploh nisem vedel, dokler se nisem seznanil s to tematiko«, je dejal Vrtovec, ki se je strinjal, da takšen zakon potrebujemo: »Prej ko slej ga bomo dobili, bo pa za to potrebno veliko politične volje vseh poslancev.« Končal je z obljubo, da lahko kot poslanec v naslednjem mesecu predlaga klic nujne seje Odbora za zdravstvo, kamor bi povabili resorno ministrico Milojko Kolar Celarc, in pripomore, da se sprejmejo kakšni bolj zavezujoči sklepi. Ključno je, da ima ministrstvo posluh.

Posvet se je po zaključku okrogle mize nadaljeval z razpravo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakaj zakon o psihoterapiji?

Standardno

Čez nekaj dni bo v Državnem svetu Posvet o normativni ureditvi psihoterapije. Namen srečanja je predstaviti nujnost takšne ureditve svetovalsko-terapevtskega področja in s tem reaktivacija delovne skupine, ki bi predlog zakona pregledala in ga uredila, tako da bi zaobzel vse udeležene na tem področju.

Za lažje razumevanje tematike bom predstavila nekaj pomembnih vsebin, ki so s tem povezane.


Sprva smo to temo ponovno zagnali člani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) in člani Zveze psihoterapevtov Slovenije (ZPS), ki smo podpiali Memorandum o sodelovanju. Prva organizacija – SKZP – je združuje društva posameznih smeri psihoterapije – seznam članic najdete tule. Druga – ZPS – vključuje večinoma psihiatre in klinične psihologe, ki imajo ustrezno izobrazbo. Omenjeni organizaciji zagovarjata, da mora imeti posameznik že opravljeno VII. stopnjo izobrazbe (torej zaključen fakultetni program), preden se vključi v kakršenkoli program izobraževanja psihoterapije, ki v povprečju traja 5 let, lahko pa tudi več. To je tudi v skladu z evropskimi normativi, ki opredeljujejo poklic psihoterapevta kot drugi poklic, kar je opredeljeno tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo lahko preberete tule. (smernice Evropske zveze za psihoterapijo EAP si lahko pogledate tule)

Ker pa so se v zadnjih letih pojavile še druge organizacije, ki izobražujejo posameznike na temo psihičnih vsebin, so se aktivnostim pridružili tudi SFU (podružnica Inštituta Sigmunda Freuda), FUDŠ (fakulteta iz Nove Gorice, smer psihosocialno svetovanje) in Teološka fakulteta (ki ima smer družinska in zakonska terapija). Omenjeni programi zagovarjajo, da se lahko gimnazijci vpišejo na fakulteto in so po končanem 3+2 izobraževanju psihoterapevti.

Med omenjenima skupinama so torej razlike v mnenjih in to naj bi uredil zakon. Primerjati 5 ali 10 letno izobrazbo je malo nenavadno, toda to je posel za zakonodajalce in ne za stroko. Država se izmika svoji odgovornosti in stalno izpostavlja, da mora biti stroka enotna, preden se napiše zakon. Pri tem najbolj trpijo uporabniki teh storitev, ki v tej sivi “vse-je-dovoljeno” situaciji, ne morejo oceniti, kdo je strokovnjak in kdo je šalabajzer. Naloga države je, da zaščiti posameznika. Naloga države pa je tudi, da zagotovi, da so usluge dostopne – kar pomeni tudi, da bi jih morala ponuditi v okviru zdravstvenega zavarovanja. ZPS zato še posebej intenzivno zastopa mnenje, da mora vse ostati znotraj zdravstva, kar izključi določene druge strokovnjake s področja.

Kljub razlikam je kot rečeno skupni imenovalec obeh skupin: zahteva, da se področje uredi. Obe skupini tudi podpirata ustanovitev zbornice, ki bi nadzorovala področje in podeljevala licence. Nisem omenila še tretje interesne skupine, ki je v okviru psihologov, ki imajo tudi svojo sekcijo za psihoterapijo in prav tako zagovarja ureditev tega področja.

Posvet na to temo bo v četrtek 13.10.2016 v Ljubljani v Državnem svetu, Šubičeva 4. Zainteresirani se lahko prijavijo na mail: jasna.mozina@sfu-ljubljana.si