Otrok na popravilu

Standard

…ali “Vi mu povejte, jaz ne morem več.”

Gre za specifičen in v naprej določen vzorec obnašanja oziroma komunikacije, ki mu v transakcijski analizi rečemo Igra. Igrajo jo starši, ki otroka pripeljejo do terapevta (zdravnika, svetovalca…). Sebe predstavijo kot Žrtev in strokovnjaka postavijo v vlogo Rešitelja. S tem preložijo vso odgovornost za izid zdravljenja ali obravnave na terapevta, kar skoraj gotovo vodi v razočaranje. Terapevt namreč nima nadnaravnih moči, da bi lahko spreminjal ljudi. Ali kot pravi Milivojević*: “Prepričani so, da so otroka pripeljali do velikega mojstra terapije, v ozadju pa je starševsko pričakovanje, da ga bo ta s svojimi čarobnimi močmi hipnotiziral in žabo ponovno spremenil v princa ali princeso.”

Ko so razočarani, ker ni nikakršne rešitve, ki ne bi vključevala tudi njihove lastne introspekcije in aktivacije, ponavadi označijo strokovnjaka kot nekompetentnega in poiščejo novega, v novem upanju, da bo tokrat morda pravi. S tem se ti starši vsakič znova postavijo v pozicijo: “Midva sva v redu, z otrokom pa nekaj ni ok.” In ga predajo nekomu, ki naj bi bil za to usposobljen. Podobno, kot če bi pripeljali avto na popravilo, ga pustili za nekaj časa in odpeljali popravljenega.

Otrok pa ni stroj, ki bi mu lahko podmazali kolesje ali zamenjali en del. Otrok je del družinskega sistema in odraz svojega okolja in svojih bližnjih. Zato je starševsko sodelovanje nujno in brez tega, da se odrasli, ki vzgaja otroka, zazre vase, pač ne gre!

parents-arguing-350

K meni v obravnavo hodijo motivirani starši in takšna Igra se mi ne zgodi tako pogosto kot prej, ko sem še delala v javnem sektorju. Kaj to pomeni? Da se starši, ki pripeljejo otroka k meni, vsaj v neki meri že zavedajo, da imajo nekje “luknjo v vzgoji” in so večinoma zaskrbljeni, ker je ne vidijo. Ter posledično veseli in hvaležni, ko jo skupaj odkrijemo in se lahko o tem pogovorijo in se naučijo novih pristopov ter opustijo stare.

V javnih zavodih pa žal ni tako. Tam starši niso tako zelo pripravljeni sodelovati. Večinoma so polni obtoževanj – kakšen je ta sistem, pa nesposobne učiteljice, pa drugi starši so zoprni čudaki, njihovi otroci so nevzgojeni in podobno.

Se lahko s takšnimi starši sploh sodeluje? Seveda. Nenazadnje je to le izraz njihove stiske. Zato jih je potrebno najprej pomiriti in jim dati nekaj praktičnih, vedenjskih napotkov, ki trenutno razbremenijo situacijo. To ne pomeni, da jih “božamo” in jim damo čas, da bi pridobili njihovo zaupanje. To pomeni, da izpostavimo Igro in jim ponudimo izhod. Zakaj moramo pristopiti hitro in učinkovito? Ker so ti otroci in mladostniki del skupine. In skupinska dinamika je zelo fluidna zadeva – en nemiren član, pomembno vpliva na ostale in na splošno dogajanje. In lažje je ukrepati, ko so zapleti na začetku, kot pa potem, ko se situacija razplamti do neslutenih višav in imamo kar naenkrat pet “problematičnih” namesto enega.

Vse to ni lahka naloga. Še posebej, ker smo kot narod zelo slabo prilagojeni na poslušanje konstruktivne kritike. Vse slišimo, kot da delamo strašne napake, in da smo slabi ljudje. Seveda vloga zaščitniškega starša dodatno oteži to pozicijo. Zato je toliko bolj pomembno, da se odgovorni strokovnjaki tega zavedajo in ne bežijo od svoje vloge. Kdo pa bo izpostavil vse te zadeve in vodil reševanje situacije, če ne strokovnjak? Tukaj so izrazi “roke imamo zavezane”, “grozijo nam s tožbo”, “grozijo nam z mediji”, “nočejo sodelovati”, “dajmo času čas” kontraproduktivni. To so izrazi, ki so del nasprotne Igre od te, ki jo igrajo starši, in ne vodijo do rešitve.

Torej: nič ni narobe, če pride do zapleta. Narobe pa je, če od zapleta bežimo in kažemo s prstom na druge. Nenazadnje ob zapletih in napakah rastemo. Brez težav pa bi ostali za vedno isti. Dolgčas, mar ne?

 

 

Računalniki in vzgoja

Standard

Zadnjič sem skupino staršev usmerila, da naj se z otrokom skupaj vsedejo za računalnik in pokažejo veliko zanimanja za to, kako se igrajo igrice, kaj je cilj igre, kako ga doseči in podobno. Začudeno in nejevreno so me gledali, osupli nad nenavadnim predlogom. “Gospa, mi skušamo otroke zbezati stran od elektronskih naprav, ne pa še ojačati tega vedenja!”

To se je zgodilo na edukativni skupini za starše otrok, ki so zasvojeni z eno od novih tehnologij. Večinoma gre za starše najstnikov in mladih odraslih. Skupino izvajam na zavodu LogOut in me je vzpodbudila k razmišljanju o vlogi staršev pri novodobni vzgoji. Sicer na teh srečanjih predelujemo kaj je to zasvojenost, kakšne težave imajo s tem oni in kakšne otroci, kako je to nastalo, kakšen vpliv imajo za te zadeve in podobno. In skoraj ne glede na to, koliko so ti otroci stari, imajo ti starši nekaj skupnega. Znašli so se na novem področju, v novi zagati. Poročajo o tem, da jih otroci izločajo, da jih ne upoštevajo, da nimajo vpliva, skratka da ni pravega stika, ni pravega odnosa.

Pravzaprav smo se vsi znašli v tranzicijskem obdobju. Priča smo vzpostavljanju novega virtualnega sveta in novih virtualnih odnosov in tako soočeni s popolnoma novimi izzivi. Pa so res tako novi ali so morda samo stari izzivi v novi podobi?

Veliko staršev mi potoži o svojih težavah pri uporabi elektronike v družini. Otroci bi se stalno zabavali s tehnologijo in starši jim morajo postavljati omejitve pri tem. Vsaj v večini družin je tako. Starši v vlogi “policaja” in otroci, ki upoštevajo meje. Po drugi strani pa starši uporabljajo tehnologijo kot “elektronsko varuško”, da si vzamejo malo časa zase. Oboje je do neke mere razumljivo – vzgoja je usmerjanje in pogosto tudi omejevanje in končni cilj je, da otroci ponotranjijo neke principe, da internalizirajo starše (to se seveda lahko dogaja na pozitiven ali na negativen način, toda tokrat ne bom pisala o tem.) In razumljivo je, da se otrok z nečim tudi sam zamoti ali zaigra ter da imata mama in oče trenutek miru. Kaj je torej prava mera? Kaj je normalna raba tehnologije? Kaj naj z vsemi temi igricami, nadaljevankami, snapchatom in youtubeom?

V svoji bližnji in širši družbi sem opazovala vzgojne sloge in pravila povezana z novimi tehnologijami in nabrala kar lep spekter različnih pristopov. Na eni strani so tisti, ki strogo omejujejo in pogojujejo uporabo telefonov, tablic in računalnika, na drugi strani pa tisti, ki jo sploh ne omejujejo, vmes pa še marsikaj.

Pri tistih, ki “vse dovolijo” sta izstopala diametralno nasprotna odnosa staršev pri tem – eni se ne vtikajo v uporabo in radi izpostavijo da “oni pojma nimajo, kaj s tem početi,” drugi pa uporabljajo vse to skupaj z otroki in jih usmerjajo, kaj vse se da narediti s tehnologjo in kako jo uporabljati. Pogovarjajo se o družabnih omrežjih, skupaj guglajo, gledajo videospote, smešnice, si pošiljajo sporočila po vseh možnih kanalih, obdelujejo slike, snemajo, downloadajo, uploadajo in igrajo igrice. Skratka otroke učijo uporabljati tehniko na varen in smiselen način. Lahko je zabavno, lahko je resno. Včasih se zabavajo skupaj, včasih pa otroke pustijo malo same in potem pogledajo, kaj so naredili. Na začetku je ta nadzor nujen, da otrok ve, na kaj paziti. Poleg tega je izredno pomembno, da se nauči, kako preceniti, kaj je ok vsebina in kaj laž in zavajanje. Tako bo kasneje mladostnik že vedel, kaj je varno in kaj ne. Da staršu ne bo potrebno vdirati v njegovo zasebnost in ga obravnavati kot majhnega otroka.

Včasih se starši postavijo v pozicijo, da je to vse novo in njim neznano. Toda ni takšne razlike – saj jih nenazadnje učimo pisati pošto, brati novice (tudi med vrsticam), poiskati informacije, plačati račune, komunicirati s prijatelji, si poiskati zabavo, imeti zdrav odnos do spolnosti… Torej vse kar bi jih sicer učili analogno. Zdaj ko se je oblika spremenila, pa premnogokdo kar dvigne roke od the opravil. Oziroma kot se je izrazil dr.Milivojević: “spustimo jim ulico v sobo”, brez da bi jih usmerili, kako se na ulici varno preživi. In tudi z igricami se lahko naučijo kar nekaj za življenje pomembnih veščin, še posebej pri strateških igrah. Nenazadnje je potrebno počasi zgraditi vas ali trdnjavo, poskrbeti za hrano, za denar, za splošen napredek, za prostor, dosegati odločitve, večkrat poskusiti, planirati akcije in se povezati v skupnosti in ustrezno komunicirati. Zveni znano? Starševska vloga je vedno postavljanje dogodkov v okvir realnosti, da si otrok lahko izdela svojo podobo sveta in tudi tukaj ni drugače. Vse te spretnosti so za življenje precej pomembne. Jih starši lahko preslikamo iz igric v resničnost?

Najbolj grozljiva posledica odklonilnosti do novih tehnologij je po mojem mnenju, da se nam otroci umaknejo. Namesto, da bi pristno vez vzpostavili s starši, jo poiščejo med sovrstniki, ki vse to znajo ali pa želijo to spoznavati. In starši ostanejo sami s svojimi očitki. Toda pravzaprav so se v to pozicijo postavili sami. Zato na skupinah starše usmerjam predvsem v to, da ponovno vzpostavijo stik z otrokom: da se začnejo pogovarjati, da skupaj nekaj počnejo in da je fino, če je to zabavno. To ne gre hitro in starši morajo vložiti precej truda in energije, da tem otrokom ponovno dokažejo, da so tudi oni lahko OK družba. Ne govorim o tem, da moram zdaj vsi “viseti na računalnikih”. Govorim pa o tem, da je načinov za druženje veliko. Od kar imamo tehnologijo še toliko več, narava in dom sta pa tako ali tako vedno na voljo. Se še znate družiti s svojim otrokom? Si tega sploh želite?

Terapija? To ni zame.

Standard

Včasih terapija ne deluje. Razlogov za to je seveda več.
Lahko da gre za izbiro neprimerne smeri psihoterapije ali terapevta. Večinoma gre pa za strah ali sram. Torej za obrambne mehanizme pred spremembo.
Potem slišim izjave kot:

“Saj sem si zares želel nekaj skulirati, samo potem je izpadlo, kot da je vse povezano z mojim odnosom do očeta. Tega pa pač ne verjamem. To je tako klišejsko. Mislim… skoraj preklišejsko.”

“Čakajte?! On ima problem in zdaj naj bi se JAZ spremenila?! Zakaj že?”

“Nikoli se ne bom spremenil. To je pretežko. In boli.”

“Saj sem šla na terapijo. Samo to kar je bilo tam, ni zame. Jaz ne verjamem, da to deluje.”


Najpogosteje nekdo še ni pripravljen za obdelavo določene teme. Kar je popolnoma razumljivo. Spremembe delamo takrat, ko nam je situacija dovolj slaba. Če nam še kar gre, potem ni zelo verjetno, da se bomo lotili spreminjanja. Predvsem pa če ne prepoznamo svojih varovalnih vedenj kot odvečnih in napornih, potem nas očitno še vedno varujejo pred nevarnostjo. Sicer je nevarnost le v naših glavah – tja se je zasidrala v bolj ali manj davni preteklosti. Pa vendarle.

Nekaterim ljudem se zdi preprosto odveč govoriti o stvareh, ki so se zgodile že zdavnaj – češ: “Kaj čem zdaj pogrevati stare zamere?!” Žal čas ne celi vseh ran. Nekatere samo potlači, tako da nam delajo težave, mi se pa sprašujemo, od kje te izvirajo.
In kakšno vlogo ima pri tem terapija? Kaj to sploh je in kaj lahko od nje pričakujete? Psihoterapija je namenjena temu, da bi lahko živeli v trenutku, tukaj in zdaj, zadovoljni sami s sabo in s svojimi odnosi. (definicij zdravja je sicer več – naj za to razlago služi tale malce posplošena)

Poti do odkrivanja teh potlačenih vsebin so različne in tako so različne tudi smeri psihoterapije.
Pri vseh imate možnost spremeniti vzorce mišljenja in čustvovanja ter s tem tudi vedenja in komunikacije. Nekatere metode začnejo pri vedenju, ga raziskujejo, analizirajo in iščejo vzroke zanj. Jaz uporabljam transakcijsko analizo, ki analizira komunikacijo ter me tako pripelje do potlačenih vsebin, ki jih nato razrešim z Logosintezo. Katero smer si kot klienti izberemo je odvisno od posameznika, nekaj pa tudi od težav, ki jih imamo oziroma od simptomov, ki so najbolj moteči. Ni vse za vsakogar. Pa so vsi za terapijo? Seveda ne. Najbolj terapevtski od vsega je odnos, ki ga vzpostavimo v terapiji. To je varno okolje, da spregovorimo o čimerkoli nas obremenjuje. Toda takšen varen odnos imamo laho tudi s partnerjem, prijateljem, staršem. Važno je da spregovorimo. Tišina je tu škodljiva.

Varovalna vedenja

Standard

Varovalno vedenje naj bi nam pomagalo prebroditi situacije, v katerih se ne počutimo v redu. Kot ima dojenček dudo ali ninico, imamo odrasli cigareto, telefon, jezo, tišino…
Kaj torej počnete že skoraj celo življenje, da vas varuje pred neprijetnimi čustvi? Ste jezen fantek ali užaljena punčka? Ste tihi, razumevajoči? Vedno z nasmehom? Vedno vse kontrolirate?
Kaj torej naredite, kadar vam je neugodno? Kako razbremenite te neprijetne občutke?

Izraz varovalna vedenja ponavadi uporabljamo pri tesnobah različnih oblik, v tem tekstu pa ga uporabljam v najširšem smislu. Pred čem naj bi nas torej varovalo “varovalno vedenje”? Nas zares varuje? Takrat, ko je nastalo, je zares pomagalo otroku prebroditi bolečino v situaciji, ki je ni razumel ali bil sposoben sprocesirati oz. asimilirati. Toda zdaj nismo več otroci in takšna razbremenitev je zdaj odveč, celo v napoto. Logika, ki vse to poganja je infantilna, preživeta. Nismo več ogroženi od starih situacij, čeprav se nam včasih zdi tako.

brain-injury-hi

Katero vedenje bo za koga varovalno, je odvisno od primarne bolečine in skriptne odločitve, ki smo jo ob tem dosegli (to je odločitev, ki smo jo dosegli v otroštvu in ne temelji na razumu, temveč na čustvih). Tako se lahko otrok odloči:
da je dober, samo če veliko dela
da je dober, če molči in uboga
da je dober, če je stalno prijazen
da na splošno ni dober človek
da je življene nevarno…

In kako se teh vedenj znebimo? Najprej jih moramo prepoznati. Kar niti ni tako zelo težko, če si tega seveda želimo. Zazreti se moramo vase, predvsem kadar se ne počutimo OK in kadar s prstom kažemo na druge, kaj vse so narobe naredili. Saj morda tudi so kaj narobe naredili, toda mi smo tisti, ki nas to moti in naši odzivi so tisti, ki jih tokrat želimo raziskati.

Primer: sedimo za mizo v družbi in dva od prisotnih se zelo intenzivno pogovarjata. Lahko imamo občutek, da nas ne vključita v pogovor in ju označimo za skrajno nevljudna, bolj konstruktivno pa se je vprašati, zakaj se ne vklopimo v pogovor. Čakamo na povabilo? Da nas bo nekdo opazil in poskrbel za nas?  Bi morali drugi videti, da se želimo pogovarjati – nam prebrati misli in reagirati namesto nas? In s katerim vedenjem se bomo zavarovali pred tem neprijetnim občutkom: bomo ob tem zavijali z očmi, pokadili 10 cigaret, bomo zapustili omizje, bomo kasneje vsem razlagali, s kakšnimi čudaki smo bili za mizo, kakšna krivica se nam je zgodila in podobno?
Lahko to počnemo. In se ukvarjamo z drugimi. Lahko se sprašujemo o njihovi vljudnosti, o naših socialnih spretnostih, o navadah v družbi. Lahko pa preverimo, kaj se dogaja z nami. Na kaj čakamo in koliko časa že? Zakaj ne spregovorimo? Kaj nam preprečuje, da bi aktivno spremenili stanje, v katerem se počutimo neprijetno?

Ali pa primer iz partnerske veze: obtožujemo partnerja, da je “takšen in takšen”. Če bi nas imel zares rad, bi… Ne vidimo sebe, samo njega (ali njo). S pomočjo varovalnega vedenja se tako lahko razjezimo, smo razočarani, jokamo, se umaknemo, naredimo sceno in podobno. Seveda partner verjetno dela kaj narobe, toda mi samo jamramo in čakamo, da se spremeni. Tako polagamo odgovornost za nastalo situacijo na drugega. Kadar prevzamemo svojo odgovornost, to pomeni, da preverimo, kaj se dogaja z nami, da se zavemo misli, ki se pojavijo v naših glavah in čustev, ki ob tem nastanejo. Da temeljito preverimo svojo vlogo v odnosu. Šele ko to ozavestimo, imamo vpliv na svoj odziv in ob naši spremembi se bo zelo verjetno s tem spremenil tudi partnerjev odziv.

Raziskovanje svojega stanja, razmišljanja, čustev, misli nam pomaga, da se dokopljemo do svojih bazičnih prepričanj, do svojih zaključkov o svetu, do skriptnih odločitev iz otroštva. Ko enkrat vemo, kako pogojujemo svoj obstoj, lahko poiščemo “prvo dejanje te drame“ in ga obdelamo na odrasel način. Včasih to lahko naredimo sami, večinoma pa potrebujemo dialog. Potrebujemo dialog v intimnem in varnem odnosu, da se lahko dotaknemo te velike bolečine majhnega fantka ali male punčke in jima pomagamo doseči novo odločitev.

Varovalno vedenje v Logosintezi poimenujemo disociacija 2.reda. Ta disociacija nam pomaga prebroditi bolečino iz otroštva, hkrati pa nas črpa in nam onemogoča, da bi zaživeli bolj sproščeno in zadovoljno. Njena funkcija je v odraslem življenju postala odvečna. Ko se tega zavemo, se lahko dotaknemo te prve bolečine (disociacije 1. reda) in jo prebolimo. V Logosintezi si pomagamo z mentalnimi podobami, ki so “multimedijski zapisi” spominov in jih tako hitro in temeljito razbremenimo, druge smeri psihoterapij pa to delajo na drugačne načine. Cilj pa je povsod enak: pomagati posamezniku, da se znebi bolečih vsebin in zaživi svobodno in zadovoljno življenje.

Športne stave – odvisnost in terapija

Standard

Odvisnost je eno od stanj, ki ga nisem več rada zdravila. Precej let sem se ukvarjala s tem – sprva kot prostovoljka, nato kot sekundarijka, pa sobna zdravnica, specializantka in psihoterapevtka. Ko sem prevedla še Milivojevićeve “Igre, ki jih igrajo narkomani”, sem pa sploh za nekaj časa zaključila s to temo. Klasičen burn-out.

Z znanjem Logosinteze se je to do neke mere spremenilo. Še vedno sicer ne vzamem aktivnih uživalcev, katerekoli odvisnosti – za to je potreben team in skupina in redna obravnava. Vzamem pa sveže, nestabilne abstinente, ki se želijo pozdraviti.

IMG_5603

Kaj je zdaj tako drugače? Nov pogled na problematiko in nov način terapije mi omogočata, da tem ljudem zares lahko razbremenim stare bolečine. V Logosintezi namreč obravnavamo odvisnost kot disociacijo 2. reda. To pomeni, da se je posamezniku v življenju zgodila neka situacija, ki je niso mogli razumeti, asimilirati v svoj referenčni okvir – umestiti v svojo sliko sveta – zato so ta dogodek nekako zamrznili v svojem spominu (to je 1. red disociacije). Žal pa tudi zamrznjen spomin na dogodek vpliva na posameznika – povzroča bolečino. In zato ljudje najdejo neko vedenje, ki to bolečino razbremeni. To vedenje je lahko zelo raznovrstno, odvisno pač od osnovne bolečine. V tokratnem tekstu se bom osredotočila predvsem odvisniška vedenja, oz. na razne odvisnosti: prepovedanih drog, dovoljenih drog, sexa, pornografije, nakupovanja, stav, računalnika…

Sčasoma to vedenje samo po sebi postane problem in takrat ga tudi opazimo. Posameznik postane drugačen, opazimo spremembe razpoloženja, obnašanja, zamenja družbo ali se iz nje umakne, uspeh mu pade in podobno. Najbolj razširjen način ukvarjanja s tem je zdravljenje odvisnosti kot bolezni. In strinjam se, da je na začetku to potrebno. Abstinenca, strukturiranje časa, planiranje, predelava rizičnih situacij, ukrepov pri recidivu… vse to je pomembno za vzpostavitev spremembe. Ni pa dovolj za razrešitev osnovnega problema, ki je do kompenzatornega vedenja sploh pripeljala. To naredi psihoterapija. V mojem primeru Logosinteza. Zgodbo objavljam z dovoljenjem klienta.

Primer: Goran (20 let) je prišel na terapijo zaradi odvisnosti od športnih stav. Želel je utrditi svojo abstinenco, saj je čutil, da se mora več pogovarjati o sebi, ker ne razume, zakaj vse to počne. Po zaključeni šoli se zdaj ukvarja s športom – tekmuje in poučuje. V terapiji je predelal različne vsebine, večinoma povezane s samopodobo in omejujočimi prepričanji. Vse se mu je močno poznalo pri odnosih in na tekmah, abstinenca pa je bila še vedno nestabilna. Iz izkušenj vem, da odvisnostim običajno botruje občutek osamljenosti ali zapuščenosti, toda v prvih petih urah o tem ni spregovoril. Nato pa je naredil recidiv in seveda sva ga na uri predelovala.

IMG_5600

Začela sva z natančnim poročanjem o tem, kako se je začelo. Korak za korakom sva se pomikala nazaj po časovnici, da je lahko prepoznal zaporedje dogodkov. Kmalu se je razjasnilo, da je imel neke scene s prijatelji, zaradi katerih se je počutil osamljen. Ko je imel priložnost, je doma iskal očetovo denarnico, ki jo je oče še vedno iz previdnosti skrival. Sprva je nekaj dni ni našel, nato pa mu je čez en teden uspelo. Najprej je 20 minut malo razmišljal, kaj bo zdaj, nato vzel denar in šel na Petrol vplačati stavo.

Usmerila sem ga, da začuti stanje pred iskanjem in začutil je ploščat pas v prsih. Na ta pas sem naredila terapijo – mu dala stavke. Poročal je o vijolični svetlobi, ni mogel izluščiti drugega. Ker ni nenavadno, da se te vsebine skrivajo pod mnogimi sloji, sem mu ponudila stavke še na to podobo. Postal je malo zmeden, izgubljen. Povprašala sem ga, kako je z osamljenostjo in takoj mu je pred oči prišla podoba doma dedka in babice. Še malo je razmišljal in se spomnil scene, ko je bila cela družina pri njima na kosilu. Spomnil se je, kako se je splazil stran od mize – starost je ocenil na manj kot 3 leta. Splazil se je proti bazenu in padel vanj. Ven ga je potegnila sestrična. Ko je to povedal, sem začutila, da mu tu nekaj ni prav in to tudi preverila. Pritrdil je, da si je res želel, da bi ga rešila mama in oče. Tudi na to misel sva naredila terapijo. Intenzivno je procesiral po vsakem stavku. Po zaključenem procesiranju je poročal o velikem olajšanju. Pa tudi če ne bi, že od daleč je bilo to očitno; izraz se mu je popolnoma spremenil, sprostil.

Nadaljevala sva z uro in se pogovarjala o tem, kaj se je zgodilo in kakšno ima to povezavo s sedanjostjo. Takoj je povezal dejstva, da ga v njegovi odvisnosti mama in oče stalno rešujeta. Ponavljal je skript (svoj življenski scenarij), večkrat zaporedoma.

Raziskovala sva, kaj je še ostalo in takoj se je spomnil še enega dogodka z dedkom, ko si je ta kupil nov avto. Malega fantiča je takrat zanimalo, koliko je avto stal. In dedek je odgovoril, da en velik kup (pokaže z rokami) desettisočakov (še iz časov tolarjev). In spomni se, da si je zaželel imeti tak kup. Lahko rečemo, da od tu izvira njegova želja po kupu denarja? Ja, lahko. S stavki sva razbremenila tudi to. Ostala je realna želja po delu, s katerim bo dobro zaslužil.

Ali je zdaj Goran zdrav? Trenutno vzdržuje abstinenco in pravi, da mu je precej lažje. Tudi če ima težke trenutke, jih popolnoma drugače obravnava. Ne zdijo se mu več neznosni. Brez težav je sam doma, ne dolgočasi se več. Ali to pomeni, da je zdrav, da ne bo več ponovil zgodbe? Ne vem, ker nisem jasnovidna. Toda eno od najgobjih stisk je rešil. Morda bodo splavale na površje nove in takrat bo lahko rešil še tiste. Najbolj je vesel, ker se počuti, da je spet zadihal. In jaz z njim!

IMG_5606

Odraslo mnenje vs. pubertetniški upor

Standard

V današnji družbi večkrat kritiziramo sistem v katerem živimo – šolskega, zdravstvenega, socialnega, političnega… Včasih so kritike objektivne in včasih zelo pristranske. Ali drugače povedano: včasih jih sporočamo iz pozicije odraslega, včasih iz uporniškega otroka. Kdaj je kritika sistema pubertetniško uporništvo in kdaj je to objektivno mnenje?

Za pozicijo Uporniškega otroka (UD) je seveda značilen upor proti avtoriteti – torej proti tistim, ki postavljajo pravila in določajo njihovo izvrševanje. Mišljenje v tej poziciji je infantilno, naivno, idealistično. Zanemarja se celostno sliko, lastna vloga pri tem je minimalizirana. Izvor težav se vedno išče zunaj posameznika, lokus zapletov je vedno zunanji.

V poziciji Odraslega (O) so vrednote in prioritete v življenju precej bolj jasne, prav tako se posameznik zaveda svoje vloge in odgovornosti v sistemu. Zaveda se hierarhije znotraj sistema in priznava vlogo avtoritete po drugi strani pa tudi prepoznava lobije, korupcijo in koristoljubne poteze.

Kdaj lahko posameznik kritizira sistem? Mora biti strokovnjak? Mora imeti izkušnjo s sistemom? Ali sploh sme javno izpostaviti določene značilnosti (dobre in slabe), če ni del sistema? Seveda sme. Ne glede na to ali je del sistema, je bil del ali pa ga je le preučil od zunaj – pomembno je, da to počne iz pozicije Odraslega.

kritika

Toda zakaj bi to počel? Kritika je vedno namenjena izboljšavi. Sistem pa vedno teži k ravnovesju. Kritika izpostavi slabosti in, če je konstruktivna, tudi rešitve – torej spremembe. Spremembe so hkrati zaželjene, saj bi situacijo izboljšale, po drugi strani pa nezaželjene, saj sistem vsaj za nekaj časa destabilizirajo. Pa ne le to: zaposleni se morajo prilagoditi na novo stanje, njihova rutina je za nekaj časa porušena. Včasih se morajo naučiti novih spretnosti ali pristopov in s tem so za vsaj nekaj časa primorani izstopiti iz svoje cone udobja. Pogosto zato spremembe zanje niso prijetne (in se jim celo upirajo), čeprav so si jih že dolgo želeli, češ da “tako ne gre več naprej!”

Kaj pa, če do sprememb nikoli ne pride? Če stanje ni dovolj slabo oz. je “še kar za zdržati”, seveda ljudje ostajajo v takšnem sistemu. Včasih poskušajo sami sprožiti spremembe, včasih čakajo, da to storijo drugi, odvisno od pozicije, znanja in energije, ki jo premorejo. Šele, ko se zgodi nekaj, kar je “kaplja čez rob”, izstopijo iz sistema in prekinejo delovno razmerje.

Kaj pa tisti, ki ostanejo? Kaj to pove o njihovi situaciji? Za začetek, da jim v sistemu ni tako slabo, da bi ga zapustili. Ali to pomeni, da se strinjajo z vsem, kar se znotraj organizacije dogaja? Najpogosteje ne, toda najdejo načine, da se temu čimvečkrat izognejo oziroma, da niso del tega.

Kakšen odnos imajo tisti, ki ostajajo v sistemu, do nekoga, ki ga je zapustil ali pa ga kritizira? Različen: nekateri se z njim strinjajo, nekateri mu lahko zavidajo, drugi privoščijo, tretji zbirajo pogum za podobno potezo… Pogosto pa lahko začnejo igrati različne Igre. Ena od njih je “Strašno, strašno”, kjer poskušajo diskreditirati posameznika, ki je sistem zapustil: “On ni zdržal, ni se znašel, on je idealist…” ali “on je upornik, ki se ne more prilagoditi” Druga je, da diskreditirajo njegovo delo: “On je hotel nemogoče, tako se ne da delati, ni upošteval pravil…”

Zakaj bi se sploh ukvarjali z nekom, ki ni več del sistema? Zaradi psiholoških koristi, da zaščitijo svojo pozicijo – če so se pred tem s sodelavcem strinjali o stanju, potem pa je ta aktivno posegel v dogajanje, medtem ko so sami ostali tam, bi to lahko pomenilo, da stagnirajo. Če ga diskretirajo in označijo sistem za rigiden in nespremenljiv, potem lahko upravičijo svojo neaktivnost, saj se tako ali tako ne da nič narediti. S tem definirajo normo, da so ti, ki ostanejo v redu ljudje, torej “normalni”, kritiki pa ne.

Kako torej sploh pride do spremembe? Je sistem sploh spremenljiv? Kdo lahko sproži spremembo? Spremembo lahko sprožijo različni dejavniki, toda vsi se začnejo z izražanjem odraslega mnenja – s kritiko. Z mnenjem iz odrasle pozicije, ki izpostavi šibke točke. Toda to je šele začetek – ko se enkrat zavedamo šibke točke, lahko začnemo iskati nove možnosti in lahko naredimo načrt, kako jih bomo uvedli. Zakaj imamo pri tem takšne težave? En od razlogov je zagotovo prej omenjeno prestopanje mej cone udobja. Drugi pa tudi, da kritika ni vedno dobrodošla, da je to nekaj, kar je sramotno, boleče in na sploh grozno. Žal. Ljudje kritiko dojamejo kot obtožbo, kot kazanje s prstom na krivca in ne kot priložnost za učenje, za napredek. Slabe kritike so tiste, ki so usmerjene na osebo/na posameznika in namesto na njegova dejanja. Slabe so kritike, ki so tiste, s katerimi se meri moč.

Kritika je osnovni gradnik napredka, tako kot napake. Če vse teče rutinirano in brez odstopanj, bo sistem stalno v ravnovesju in se ohranjal brez sprememb. Napake, nenavadne zahteve, zapleti in posledično spremembe so tisti, ki omogočajo razvoj. In kritika to izpostavi. Tisti, ki kritizira (če to počne pravilno), tega ne počne zato, ker hoče nekoga ponižati, temveč zato, da bi ta lahko spremenil in izboljšal svoje delo. Zato sem jaz vesela vsake kritike – pozitivne in negativne. No, o slednji je včasih težko in neprijetno razmišljati in včasih me spravi iz tira. Toda to se da premagati. Ravno s tem mi zamaje prepričanja in omogoči, da jih prevetrim in prilagodim ali pa potrdim.

KRITIKA JE KUL!

 

 

 

 

Kdo lahko vzgaja otroke?

Standard

Kdo lahko vzgaja otroke? Kakšna je torej dobra vzgoja? In kdo je dober starš?
Je nujno, da imamo mamo in očeta? Je sploh nujno, da sta dva?

Smo bitja, ki za zdravje potrebujejo socializacijo – potrebujemo svoj odmerek pozornosti. Nekateri več, drugi manj. Pomembno je da smo ljubljeni in da lahko naklonjenost vračamo. To nam daje občutek varnosti in pomembnosti. In znotraj tega okolja, lahko živimo, delamo, ustvarjamo, se razvijamo. Brez tega stagniramo in postanemo nezadovoljni. In to vodi v bolezni: psihične in fizične.

Kdo sme biti tisti, ki nas ima rad? Kdo sme zadovoljevati naše potrebe, ko jih še ne moremo sami? Je spol pri tem pomemben?
Vsaka smer ima svojo teorijo. V transakcijski analizi bi to razložili takole: otrok se rodi samo z ego stanjem Otroka. In gre v simbiozo s skrbnikom, ki mu nadomesti ostala dva ego stanja (Starša in Odraslega). In naloga skrbnika je, da mu ostala dva ego stanja privzgoji ter nato simbiozo prekine, saj postane odvečna. Če to poteka v redu, tak skrbnik vzgoji samostojnega posameznika. Spol in starost skrbnika nista v ospredju, v ospredju je osebnost skrbnika: ali spoštuje otroka, ali lepo ravna z njim, ima dovolj razvito frustracijsko toleranco, da zdrži neprijetnosti, ali lahko počaka na zadovoljitev svojih potreb in tega nauči tudi otroka itd. Se pravi, ne gre za to, s kom spite, temveč kakšni ste.

Bo tak samostojen posameznik brez napak in zapletov? Ne, seveda ne. Noben skrbnik ne more tega zagotoviti. Vedno bodo potrebe, ki ne bodo zadovoljene in vedno bo vsak posameznik dobil “prtljago” iz primarne družine. Ta se v odrasli dobi kaže kot primanjkljaji, zablode, iracionalna prepričanja, boleči spomini… Ampak je rešljiva. Prtljago lahko odvržemo!

Problem “drugačnih” družin ni v vzgoji. Vzgoja je odvisna od mentalnega stanja vzgojitelja. Problem je stigma. Stigma, ki jo ustvarjajo NEstrpni ljudje.
Pred destletji so bili najprej na tapeti pankrti, potem otroci ločencev, zdaj očitno istospolnih partnerjev. Pa ne pozabimo še na otroke ljudi, ki se zdravijo v psihiatričnih ustanovah, pa na otroke bivših odvisnikov, pa na otroke zapornikov…
“Vse kar izstopa, nas ogroža!” ali “Če nisi enak meni, nisi OK.” Zveni znano? “Samo plavolasi ljudje z modrimi očmi lahko živijo na tem svetu, ostali so izrodki narave, ki jih moramo uničiti.”

Seveda otrok, ki se počuti, da ni sprejet med vrstnike, ker ima skrbnika, ki ni enak ostalim, trpi. Tudi tak skrbnik trpi. In to se odraža na vzgoji in domačem vzdušju. Toda jaz imam upanje – ker otroci ločencev, neporočenih, zapornikov, gluhih, slepih, na vozičkih… niso več nenavadni. Čisto običajni otroci so. In njihovi starši so samo ljudje. Se pravi, da znamo sprejeti sebi drugačne. Zgodovina je dokaz za to.

Študije o istospolnih družinah in vplivu tega dejstva na potomce (ne samo, da ne škodi, celo koristi lahko):
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/research/parenting/adolescents-with-lesbian-mothers-describe-their-own-lives/
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/wp-content/uploads/nllfs-adolescents-with-lesbian-mothers-2012.pdf
http://www.biomedcentral.com/1471-2458/14/635/abstract
Pa še več linkov (pa še več jih je, če malo pogooglate za akademske članke o “same sex marriage”):
http://en.wikipedia.org/wiki/LGBT_parenting#Research
 http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf