Zakaj zakon o psihoterapiji?

Standardno

Čez nekaj dni bo v Državnem svetu Posvet o normativni ureditvi psihoterapije. Namen srečanja je predstaviti nujnost takšne ureditve svetovalsko-terapevtskega področja in s tem reaktivacija delovne skupine, ki bi predlog zakona pregledala in ga uredila, tako da bi zaobzel vse udeležene na tem področju.

Za lažje razumevanje tematike bom predstavila nekaj pomembnih vsebin, ki so s tem povezane.


Sprva smo to temo ponovno zagnali člani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) in člani Zveze psihoterapevtov Slovenije (ZPS), ki smo podpiali Memorandum o sodelovanju. Prva organizacija – SKZP – je združuje društva posameznih smeri psihoterapije – seznam članic najdete tule. Druga – ZPS – vključuje večinoma psihiatre in klinične psihologe, ki imajo ustrezno izobrazbo. Omenjeni organizaciji zagovarjata, da mora imeti posameznik že opravljeno VII. stopnjo izobrazbe (torej zaključen fakultetni program), preden se vključi v kakršenkoli program izobraževanja psihoterapije, ki v povprečju traja 5 let, lahko pa tudi več. To je tudi v skladu z evropskimi normativi, ki opredeljujejo poklic psihoterapevta kot drugi poklic, kar je opredeljeno tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo lahko preberete tule. (smernice Evropske zveze za psihoterapijo EAP si lahko pogledate tule)

Ker pa so se v zadnjih letih pojavile še druge organizacije, ki izobražujejo posameznike na temo psihičnih vsebin, so se aktivnostim pridružili tudi SFU (podružnica Inštituta Sigmunda Freuda), FUDŠ (fakulteta iz Nove Gorice, smer psihosocialno svetovanje) in Teološka fakulteta (ki ima smer družinska in zakonska terapija). Omenjeni programi zagovarjajo, da se lahko gimnazijci vpišejo na fakulteto in so po končanem 3+2 izobraževanju psihoterapevti.

Med omenjenima skupinama so torej razlike v mnenjih in to naj bi uredil zakon. Primerjati 5 ali 10 letno izobrazbo je malo nenavadno, toda to je posel za zakonodajalce in ne za stroko. Država se izmika svoji odgovornosti in stalno izpostavlja, da mora biti stroka enotna, preden se napiše zakon. Pri tem najbolj trpijo uporabniki teh storitev, ki v tej sivi “vse-je-dovoljeno” situaciji, ne morejo oceniti, kdo je strokovnjak in kdo je šalabajzer. Naloga države je, da zaščiti posameznika. Naloga države pa je tudi, da zagotovi, da so usluge dostopne – kar pomeni tudi, da bi jih morala ponuditi v okviru zdravstvenega zavarovanja. ZPS zato še posebej intenzivno zastopa mnenje, da mora vse ostati znotraj zdravstva, kar izključi določene druge strokovnjake s področja.

Kljub razlikam je kot rečeno skupni imenovalec obeh skupin: zahteva, da se področje uredi. Obe skupini tudi podpirata ustanovitev zbornice, ki bi nadzorovala področje in podeljevala licence. Nisem omenila še tretje interesne skupine, ki je v okviru psihologov, ki imajo tudi svojo sekcijo za psihoterapijo in prav tako zagovarja ureditev tega področja.

Posvet na to temo bo v četrtek 13.10.2016 v Ljubljani v Državnem svetu, Šubičeva 4. Zainteresirani se lahko prijavijo na mail: jasna.mozina@sfu-ljubljana.si

Športne stave – odvisnost in terapija

Standardno

Odvisnost je eno od stanj, ki ga nisem več rada zdravila. Precej let sem se ukvarjala s tem – sprva kot prostovoljka, nato kot sekundarijka, pa sobna zdravnica, specializantka in psihoterapevtka. Ko sem prevedla še Milivojevićeve “Igre, ki jih igrajo narkomani”, sem pa sploh za nekaj časa zaključila s to temo. Klasičen burn-out.

Z znanjem Logosinteze se je to do neke mere spremenilo. Še vedno sicer ne vzamem aktivnih uživalcev, katerekoli odvisnosti – za to je potreben team in skupina in redna obravnava. Vzamem pa sveže, nestabilne abstinente, ki se želijo pozdraviti.

IMG_5603

Kaj je zdaj tako drugače? Nov pogled na problematiko in nov način terapije mi omogočata, da tem ljudem zares lahko razbremenim stare bolečine. V Logosintezi namreč obravnavamo odvisnost kot disociacijo 2. reda. To pomeni, da se je posamezniku v življenju zgodila neka situacija, ki je niso mogli razumeti, asimilirati v svoj referenčni okvir – umestiti v svojo sliko sveta – zato so ta dogodek nekako zamrznili v svojem spominu (to je 1. red disociacije). Žal pa tudi zamrznjen spomin na dogodek vpliva na posameznika – povzroča bolečino. In zato ljudje najdejo neko vedenje, ki to bolečino razbremeni. To vedenje je lahko zelo raznovrstno, odvisno pač od osnovne bolečine. V tokratnem tekstu se bom osredotočila predvsem odvisniška vedenja, oz. na razne odvisnosti: prepovedanih drog, dovoljenih drog, sexa, pornografije, nakupovanja, stav, računalnika…

Sčasoma to vedenje samo po sebi postane problem in takrat ga tudi opazimo. Posameznik postane drugačen, opazimo spremembe razpoloženja, obnašanja, zamenja družbo ali se iz nje umakne, uspeh mu pade in podobno. Najbolj razširjen način ukvarjanja s tem je zdravljenje odvisnosti kot bolezni. In strinjam se, da je na začetku to potrebno. Abstinenca, strukturiranje časa, planiranje, predelava rizičnih situacij, ukrepov pri recidivu… vse to je pomembno za vzpostavitev spremembe. Ni pa dovolj za razrešitev osnovnega problema, ki je do kompenzatornega vedenja sploh pripeljala. To naredi psihoterapija. V mojem primeru Logosinteza. Zgodbo objavljam z dovoljenjem klienta.

Primer: Goran (20 let) je prišel na terapijo zaradi odvisnosti od športnih stav. Želel je utrditi svojo abstinenco, saj je čutil, da se mora več pogovarjati o sebi, ker ne razume, zakaj vse to počne. Po zaključeni šoli se zdaj ukvarja s športom – tekmuje in poučuje. V terapiji je predelal različne vsebine, večinoma povezane s samopodobo in omejujočimi prepričanji. Vse se mu je močno poznalo pri odnosih in na tekmah, abstinenca pa je bila še vedno nestabilna. Iz izkušenj vem, da odvisnostim običajno botruje občutek osamljenosti ali zapuščenosti, toda v prvih petih urah o tem ni spregovoril. Nato pa je naredil recidiv in seveda sva ga na uri predelovala.

IMG_5600

Začela sva z natančnim poročanjem o tem, kako se je začelo. Korak za korakom sva se pomikala nazaj po časovnici, da je lahko prepoznal zaporedje dogodkov. Kmalu se je razjasnilo, da je imel neke scene s prijatelji, zaradi katerih se je počutil osamljen. Ko je imel priložnost, je doma iskal očetovo denarnico, ki jo je oče še vedno iz previdnosti skrival. Sprva je nekaj dni ni našel, nato pa mu je čez en teden uspelo. Najprej je 20 minut malo razmišljal, kaj bo zdaj, nato vzel denar in šel na Petrol vplačati stavo.

Usmerila sem ga, da začuti stanje pred iskanjem in začutil je ploščat pas v prsih. Na ta pas sem naredila terapijo – mu dala stavke. Poročal je o vijolični svetlobi, ni mogel izluščiti drugega. Ker ni nenavadno, da se te vsebine skrivajo pod mnogimi sloji, sem mu ponudila stavke še na to podobo. Postal je malo zmeden, izgubljen. Povprašala sem ga, kako je z osamljenostjo in takoj mu je pred oči prišla podoba doma dedka in babice. Še malo je razmišljal in se spomnil scene, ko je bila cela družina pri njima na kosilu. Spomnil se je, kako se je splazil stran od mize – starost je ocenil na manj kot 3 leta. Splazil se je proti bazenu in padel vanj. Ven ga je potegnila sestrična. Ko je to povedal, sem začutila, da mu tu nekaj ni prav in to tudi preverila. Pritrdil je, da si je res želel, da bi ga rešila mama in oče. Tudi na to misel sva naredila terapijo. Intenzivno je procesiral po vsakem stavku. Po zaključenem procesiranju je poročal o velikem olajšanju. Pa tudi če ne bi, že od daleč je bilo to očitno; izraz se mu je popolnoma spremenil, sprostil.

Nadaljevala sva z uro in se pogovarjala o tem, kaj se je zgodilo in kakšno ima to povezavo s sedanjostjo. Takoj je povezal dejstva, da ga v njegovi odvisnosti mama in oče stalno rešujeta. Ponavljal je skript (svoj življenski scenarij), večkrat zaporedoma.

Raziskovala sva, kaj je še ostalo in takoj se je spomnil še enega dogodka z dedkom, ko si je ta kupil nov avto. Malega fantiča je takrat zanimalo, koliko je avto stal. In dedek je odgovoril, da en velik kup (pokaže z rokami) desettisočakov (še iz časov tolarjev). In spomni se, da si je zaželel imeti tak kup. Lahko rečemo, da od tu izvira njegova želja po kupu denarja? Ja, lahko. S stavki sva razbremenila tudi to. Ostala je realna želja po delu, s katerim bo dobro zaslužil.

Ali je zdaj Goran zdrav? Trenutno vzdržuje abstinenco in pravi, da mu je precej lažje. Tudi če ima težke trenutke, jih popolnoma drugače obravnava. Ne zdijo se mu več neznosni. Brez težav je sam doma, ne dolgočasi se več. Ali to pomeni, da je zdrav, da ne bo več ponovil zgodbe? Ne vem, ker nisem jasnovidna. Toda eno od najgobjih stisk je rešil. Morda bodo splavale na površje nove in takrat bo lahko rešil še tiste. Najbolj je vesel, ker se počuti, da je spet zadihal. In jaz z njim!

IMG_5606

Kdo lahko vzgaja otroke?

Standardno

Kdo lahko vzgaja otroke? Kakšna je torej dobra vzgoja? In kdo je dober starš?
Je nujno, da imamo mamo in očeta? Je sploh nujno, da sta dva?

Smo bitja, ki za zdravje potrebujejo socializacijo – potrebujemo svoj odmerek pozornosti. Nekateri več, drugi manj. Pomembno je da smo ljubljeni in da lahko naklonjenost vračamo. To nam daje občutek varnosti in pomembnosti. In znotraj tega okolja, lahko živimo, delamo, ustvarjamo, se razvijamo. Brez tega stagniramo in postanemo nezadovoljni. In to vodi v bolezni: psihične in fizične.

Kdo sme biti tisti, ki nas ima rad? Kdo sme zadovoljevati naše potrebe, ko jih še ne moremo sami? Je spol pri tem pomemben?
Vsaka smer ima svojo teorijo. V transakcijski analizi bi to razložili takole: otrok se rodi samo z ego stanjem Otroka. In gre v simbiozo s skrbnikom, ki mu nadomesti ostala dva ego stanja (Starša in Odraslega). In naloga skrbnika je, da mu ostala dva ego stanja privzgoji ter nato simbiozo prekine, saj postane odvečna. Če to poteka v redu, tak skrbnik vzgoji samostojnega posameznika. Spol in starost skrbnika nista v ospredju, v ospredju je osebnost skrbnika: ali spoštuje otroka, ali lepo ravna z njim, ima dovolj razvito frustracijsko toleranco, da zdrži neprijetnosti, ali lahko počaka na zadovoljitev svojih potreb in tega nauči tudi otroka itd. Se pravi, ne gre za to, s kom spite, temveč kakšni ste.

Bo tak samostojen posameznik brez napak in zapletov? Ne, seveda ne. Noben skrbnik ne more tega zagotoviti. Vedno bodo potrebe, ki ne bodo zadovoljene in vedno bo vsak posameznik dobil “prtljago” iz primarne družine. Ta se v odrasli dobi kaže kot primanjkljaji, zablode, iracionalna prepričanja, boleči spomini… Ampak je rešljiva. Prtljago lahko odvržemo!

Problem “drugačnih” družin ni v vzgoji. Vzgoja je odvisna od mentalnega stanja vzgojitelja. Problem je stigma. Stigma, ki jo ustvarjajo NEstrpni ljudje.
Pred destletji so bili najprej na tapeti pankrti, potem otroci ločencev, zdaj očitno istospolnih partnerjev. Pa ne pozabimo še na otroke ljudi, ki se zdravijo v psihiatričnih ustanovah, pa na otroke bivših odvisnikov, pa na otroke zapornikov…
“Vse kar izstopa, nas ogroža!” ali “Če nisi enak meni, nisi OK.” Zveni znano? “Samo plavolasi ljudje z modrimi očmi lahko živijo na tem svetu, ostali so izrodki narave, ki jih moramo uničiti.”

Seveda otrok, ki se počuti, da ni sprejet med vrstnike, ker ima skrbnika, ki ni enak ostalim, trpi. Tudi tak skrbnik trpi. In to se odraža na vzgoji in domačem vzdušju. Toda jaz imam upanje – ker otroci ločencev, neporočenih, zapornikov, gluhih, slepih, na vozičkih… niso več nenavadni. Čisto običajni otroci so. In njihovi starši so samo ljudje. Se pravi, da znamo sprejeti sebi drugačne. Zgodovina je dokaz za to.

Študije o istospolnih družinah in vplivu tega dejstva na potomce (ne samo, da ne škodi, celo koristi lahko):
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/research/parenting/adolescents-with-lesbian-mothers-describe-their-own-lives/
http://williamsinstitute.law.ucla.edu/wp-content/uploads/nllfs-adolescents-with-lesbian-mothers-2012.pdf
http://www.biomedcentral.com/1471-2458/14/635/abstract
Pa še več linkov (pa še več jih je, če malo pogooglate za akademske članke o “same sex marriage”):
http://en.wikipedia.org/wiki/LGBT_parenting#Research
 http://www.klinicna-psihologija.si/docs/uradna_izjava_druzinski_zakonik.pdf

“Prenos v živo” ali “Katera znamka vam je najbolj všeč?”

Standardno

IMG_4940Pogledala sem si nekaj prenosov podelitve nagrad za najboljše dosežke v filmski in glasbeni industriji, vključno s sprehodi po rdeči preprogi. Vprašanja so me ospunila!

“Kakšni so vaši občutki ob podelitvi?
Koga nosite? Čigavi so čevlji?
Sprehodite roko pred mani-camom. Položite torbico na clutch-cam. Postavite se tu, da vas posname kamera 360st.”

Ali so to sploh še dogodki, kjer podelujejo nagrade in priznanja za izjemne dosežke oziroma presežke na določenem področju? Ker izgleda bolj kot “Top Shop” prodaja znanih znamk, le da je okolje malo bolj svečano.
Včasi je bila to priložnost, da so novinarji nominirane in druge prisotne spraševali o njihovem delu. Današnji poročevalci (se jim sploh še reče tako?!) sploh ne sprašujejo več o filmih ali glasbi. Ustavijo se pri floskulah in klišejih: “Vaši občutki danes?” “Oh, krasno!”
Se mi le zdi ali se vse vrti okoli stilistov, dizajnerjev, nakita in frizur? Prenos bi lahko primerjali s prenosom športnega dogodka – kdo tekmuje, kako so pripravljeni, čigava je oprema… Tudi pri tehnični izvedbi ni dosti drugače: bližnji postnetki, postnetki s ptičje perspektive, detjli, počasni posnetki… Delo oz. produkt ni več v ospredju. Sposobnosti igre, režije, dramaturgije in scenografije so v drugem planu. Trži se dodatna oprema, blišč, kult osebnosti. Driver “Bodi popoln” v svoji različici “Bodi lep” pride zares do izraza. Sploh ne gledamo več ljudi, temveč njihove prispodobe. Product placement in nič drugega.

Blog pišem na letalu. Ni dosti drugače. Pilot nas je sicer pozdravil in povedal, kam letimo in ocenil predvideni čas leta. Približno 30s je porabil za to. Nato pa nam je še priporočil pozni zajtrk, zgodnje kosilo, kavo iz romantične Italije, kakovostna vina iz Francije, zakasnela darila za Valentinovo, presenečenja za otroke, ugodno kozmetiko, izbrane čokoladke…
Sledila so varnostna navodila stevardes (ponovno 30s) in že so prijele vozičke ter nam začele ponujati to izvrstno blago, ki ga priporoča sam kapetan. Njega pa smo imeli ponovno priložnost slišati v vlogi promotorja izjemno ugodnih nakupov. In kje so podatki o višini, na kateri letimo, katere države bomo preleteli, o letalu na katerem sedimo, o vremenu, ki nas čaka ob pristanku?
Vsa ta leta študija, prakse, izpopolnjevanja in vzpenjanja po lestvici! Za kaj? Za povišanje dobička od prodaje izdelkov?

Zamislila sem se, kako bi ta pristop izgledal pri uri psihoterapije. Na hitro bi pozdravila, vprašala po občutkih, odsotno pokimala z glavo ter priporočila tečaj, aplikacijo, downloade priporčnikov, kapo, majico ali kuli z logootipom? Paket izobraževanja morda? Samo danes izredno ugodno le za vas 6 ur za ceno 4?

Bljak! Naš fokus je resno preusmerjen. Za trenutek me ima, da bi obtožila kapitalistični sistem in brezvestni marketinški stroj. Toda sistem smo ljudje in stroj upravljajo posamezniki. Samo če ne “pademo na foro” in se ne pustimo zmesti z nepomembnimi neumnostmi, bomo lahko usmerili pozornost nazaj na človeka, na sposobnosti in dosežke:
“Izvrstno ste se odrezali v tej vlogi. Kaj vas je najbolj pritegnilo pri delu? Ste se kaj novega naučili?”
“V Londonu nas čaka sončno toda vetrovno vreme. Na poti si oglejte čudovite razglede. Prijeten let vam želi vaš kapetan s posadko!”
“Dober dan! Izvolite. Povejte mi, kaj vas je prineslo…”

Na psihoterapevtskem praktikumu

Standardno

Vikend sem preživela na praktikumu – ogledala sem si 9 terapevtskih ur v živo. Vsako z različnim psihoterapevtom.

Dogodek je organiziral projekt Za Dobro Življenje oz. bolj natančno gospe Jana Šušteršič,
Darja Poljanec in Helena Požun. Še na tem mestu se jim zahvaljujem za vse, kar so nam omogočile. Odlično so zastavile idejo in izvedbo!

IMG_4458

Ideja, da si lahko naenkrat spoznamo in ogledamo različne pristope, se mi zdi odlična. Se mi zdi, da si tako lažje ustvariš vtis o tem, kaj posamezna terapija res ponuja. Seveda si omejen s tem, da si dejansko videl le enega predstavnika (ki morda izstopa iz svojih vrst ali pa je njihov najšibkejši člen), toda za vtis in neke osnove je dovolj.

Všeč mi je bilo, ko je Janko Bohak (psihoanalitik) izpostavil, da si vsak izbere terapijo, ki mu ustreza. In to ne velja le za kliente – zelo močno to velja tudi za terapevte. Ni vsak način dela primeren za vsakogar in prav je, da imamo to v mislih, ko izbiramo smer. V odmoru je kolegica pripomnila, da je zelo pomembno, kdi je bil tvoj učitelj in iz katere smeri izhajaš. Do neke mere je menda to res. Mene sta gotovo zaznamovala poklic zdravnice in transakcijska analiza in z njo Zoran Milivojević. Toda zdaj po 15 letih dela in številnih izobraževanjih, praksi in nešteto prebranih knjigah, se vidim bolj kot zmes vseh pridobljenih znanj. Pri delu s klienti intuitivno uporabljam določene tehnike. Težko bi se zares opredelila, da zdaj pripadam le eni smeri. Morda še najbolj Logosintezi, ki je zadnja metoda, ki sem jo osvojila. Ne vem, kaj bom rekla čez 10 let. Najverjetneje bom takrat integrirala še kaj novega.

Opazovanje različnih terapevtov pri delu je vzpodbudilo razmišljanje na več nivojih: kako nekdo začne uro, kako vzpostavi stik, pridobiva podatke, izdela plan dela… Kar te nekako vzpodbudi, če ne že skoraj prisili, da med opazovanjem drugega stila, preučuješ svojega. Seveda so bile tudi napake, nespretnosti, zagate… ampak iz tega se največ naučimo. Kot pravi afriški pregovor: “A smooth sea never made a skillful sailor.” (Mirne vode ne izučijo spretnega mornarja.)

Kot so me nekateri navdušili, me je pa nekdo močno razočaral. Sicer sem imela priložnost opazovati komunikacijo g. Bertoka že prej, toda v vlogi terapevta in predavatelja pa prvič. Sama zagovarjam tezo, da naj vsak dela po svoje, pri njem pa me je močno osupnilo pomanjkanje osnovne etike. Strokovna publika je bila ogorčena, hkrati pa je bilo čutiti tudi nemoč. Tudi zaradi takšnih primerov, nujno potrebujemo zakon in zbornico, ki bi področje psihoterapije uredila kot del zdravstvenih storitev. Pri izbiri terapevta je tako potrebno biti izredno pozoren na njegove kompetence.

Zato pa me je navdušil gost iz Avstralije. Tony Whitea sem imela prvič priložnost spoznati v živo in navdušil me je s svojo strokovnostjo in človečnostjo. Zelo odprt je bil tudi za izmenjavo informacij in za sproščen pogovor. Tako smo ga s kolegicami takoj “napadle” z vprašanji o psihoterapevski situaciji v Avstraliji. Tam se te storitve nudijo v okviru javnega zdravstva: zavarovalnica krije 10 ur na koledarsko leto v vrednosti 85$ (to je približno 60€). Upam, da bodo tudi naši veljaki kmalu sestavili račun, da se jim to izplača.

Skupen vtis je torej odličen. Pozdravljam organizacijo takih dogodkov, še posebej pa izmenjavo znanj in priložnost, da se psihoterapevti med seboj spoznamo in družimo, saj se včasih lahko že zazdi, da postaja vsaka smer kot neka “sekta”, ki zagovarja svoje principe. Še vedno verjamem, da vsak pristop lahko deluje, če ga dobro poznamo in če smo z njim skladni in uglašeni. No, pa klient mora biti seveda pripravljen na spremembo in osebno rast.

Se že veselim naslednjega praktikuma!

 

Kaj otroku povedati pred vstopom v šolo?

Standardno

Prvi šolski dan je pred nami in pri nas imamo v družini prvošolca. Ta se zelo veseli vstopa v šolo – v prvi vrsti seveda zato, ker mu je starejši brat povedal, da je “prvi dan za malico torta, potem greš pa itak domov.”

To je sicer res, toda to je seveda le del resnice. Poleg torte so še druge pomembne stvari, ki jih je dobro vedeti, preden se podaš novim dogodivščinam nasproti. Za mojega mlajšega sina vstop v šolo ne bo nekaj povsem novega, saj šolo pozna posredno preko brata, bil je že v stavbi, delno pozna red, igrišče obožuje, okolica mu ni tuja.

Otroci se počutijo bolj varne in sproščene, če približno vejo, kaj se bo dogajalo. Tako se je dobro pogovoriti o tem, kako bo izgledalo jutro in dan:

  • kako bo vstal, se umil in uredil
  • po kateri poti bo šel do šole
  • kje je vhod v šolo
  • kako se v preddverju preobuješ v copate in pospraviš stvari v garderobo
  • kako bo poiskal svoj razred, si izbral klop
  • kako bo spoznal nove sošolce
  • pa tudi kje je WC, kje si umiva roke in
  • kaj naredi, če je žejen.

Fino je tudi, če se pogovorimo o spoznavanju novih ljudi – kako pristopiš do drugega, se predstaviš in podobno.

Poskrbimo tudi za samostojnost – ni pomembno, da se zna otrok podpisati ali šteti do 10. To se bo naučil v šoli. Pomembno je, da si zna zavezati čevlje, razrezati zrezek in obrisati ritko. Če naštejem le tri najpomembnejše.

Morda se zdijo to samoumevne podrobnosti, pa niso – samoumevne mislim. Tako kot otroke učimo bontona v gledališču, na cesti, na obisku, tako mu pomagajmo tudi pri šoli.

photo 3

Ker verjamem, da je vedno najbolje začeti pri osnovah, se mi tudi tokrat zdi, da moramo najprej starši razmisliti, kaj pravzaprav želimo: kakšnega človeka vzgajamo in kaj bi radi, da od šole odnese. Da se veliko nauči? Da dobi nove prijatelje? Da se ima fino?

Verjetno vse to in še več. Toda realno gledano mu najverjetneje ne bo vse všeč in najverjetneje ne bo imel samo super učiteljic. Kakšna je naša vloga pri tem? Pri mojem delu se pogosto srečam s starši, ki želijo poskrbeti, da bo otroku v šoli lepo. Pa tudi pri svojih otrocih v šoli srečam take starše. In v obeh primerih ti ljudje potegnejo s seboj veliko težav. Zakaj? Ker vloga staršev ni, da poskrbimo, da je otrok stalno srečen, temveč da zna prebroditi svoje težave in se znajti v različnih situacijah z različnimi ljudmi.

Zato je tako pomembno, da si vzamemo pred začetkom šole in prve tedne dovolj časa, da mu stojimo ob strani in ga vodimo čez nove situacije ter mu jih pomagamo osmisliti. Kaj to pomeni? Pred začetkom šole pomeni vse zgoraj našteto (red in bonton), poleg tega pa je pomembno tudi, da damo “dovoljenje za neugodna čustva”. S tem mislim na to, da jih pripravimo na morebitne neugodne situacije, v smislu:

  • “Lahko, da te bo malo strah.”
  • “Lahko, da ti kdo ne bo všeč.”
  • “Nič ni narobe, če se počutiš malo neugodno, vse je novo zate, malo počakaj, da se spoznaš s stvarmi in boš videl, da bo potem v redu. Če ne bo, pa povej učiteljici.”

Na tem mestu bi izpostavila, da so učitelji naši zavezniki in mi njihovi. Otrok bo s težavo spoštoval učitelje in z njim užival pri nabiranju znanja, če smo starši nastrojeni do njih. Tako je nujno, da razčistimo s svojo “šolsko prtljago” in starimi zamerami, saj bomo sicer vse to prenesli na otroke. Žal je trenutna generacija staršev prežeta s slabimi spomini in doživetimi krivicami in se velikokrat do učiteljev postavljajo v pozicijo, da je za otrokove težave v šoli vedno kriv učitelj. Res je, da smo za obnašanje otrok vedno odgovorni odrasli, toda če ima otrok v razredu težave in ga učitelj ne obvlada, gotove ne bomo rešili situacije tako, da bomo nahrulili učitelja. Precej bolj učinkovito bo, da stopimo skupaj in zraven povabimo še svetovalko ter se zadeve lotimo skupaj – doma in v šoli. Orientacija na rešitev vedno prinese boljše rezultate, kot kazanje s prstom na soudeležene.

Pomembno je tudi pogovarjanje po pouku. Pa ne le najbolj popularno: “Kaj ste danes jedli?” O vsem. Ker je moj sin precej redkobeseden pri poročanju, moram postavljati precej bolj direktna vprašanja: kaj je bilo najboljše/najslabše, kateri sošolec ti je/ni vredu in zakaj?, kakšen je red pri malici/kosilu, kaj ti je všeč pri učiteljici in kaj ne, kako to premagaš… Verjetno se boste še sami domislili česa. Torej pomembno je, da mu osmislimo nekatere potencialno neprijetne situacije, da jih ne bi ponotranjil na nezdrav način – običajno starševsko vodstvo pravzaprav. In zelo podobne teme je dobro obdelati tudi pri prestopu iz osnovne šole v gimnazijo.

Vzemimo si čas in se posvetimo temu pomembnemu času v otrokovem življenju – to je ena od tistih stvari, kjer je vložek majhen in se otroku in nam vrne z obrestmi!

 

 

Terapevtsko izboraževanje

Standardno

Šla sem v Švico na tečaj v sklopu Poletne akademije o Logosintezi, da bi se naučila več o PTSD, pa se je izkazalo, da ne bo tako. O tej temi sicer že precej vem, saj veliko s tem delam, toda nekako sem pričakovala, da bom dobila nek drug pogled, neko drugo strukturo. Tako moja pričakovanja niso bila izpolnjena. Očitno so bila zelo visoka. Ko sem se sprostila glede tega, da bo pač vse drugače, sem se lahko naučila popolnoma druge stvari. Če dobro pomislim: pravzaprav tiste, ki so na moji trenutni poti celo bolj aktualne, celo bolj potrebne.

20140710-132942.jpg

Pričakovanja so zoprna stvar. Zamislimo si, kako naj bi nekaj bilo in ko ni, smo razočarani. Energija nam stalno odteka na to popolno podobo, namesto da bi sprejeli to, kar se nam dogaja tu in zdaj. Enako velja za želje in ambicije.

Na srečo imam vedno možnost, da uporabim stavke (Logosintezo), da to energijo preusmerim nazaj k sebi. In vedno znova me preseneti, koliko stvari se postavi na svoje mesto, kadar počistim svoj osebni prostor.

Indira Gandhi

In vidim, da so bili zame tokrat v ospredju ljudje oziroma odnosi. Srečala sem nekaj starih kolegov s prejšnjih seminarjev in kar nekaj novih ljudi. Lepota te Poletne akademije je, da se tu zberemo strokovnjaki s celega sveta. Tokrat je bila zasedba res pestra: seveda Švica in Slovenija, pa še Škotska, Anglija, Italija, Nizozemska, Irska, Romunija, Indonezija, Avstralija, Kanada. Akademija traja 2 tedna, tako da so to le tisti, ki so bili z mano na Poti poguma (Path of Courage), ki je trajala 3 dni. Ker je to najbljižje svetovnemu kongresu, kar trenutno obstaja znatraj Logosinteze, in ker je ta še relativno mlada smer, seveda vse kar vre od idej, opazovanj, izmenjave izkušenj…

Tako se na takem trodnevnem seminarju, poleg učenja terapevtskega pristopa, veliko dela tudi na sebi. Delamo v skupinah po 4 – vsak enkrat prevzame eno od vlog: terapevt, coach, klient in opazovalec. In v vsaki poziciji se seveda naučiš nekaj novega. In nato vidiš, da se iz zapletov pravzaprav največ odneseš. Zelo sem bila vesela pozitivnega feebacka ljudi, ki so me videli delati pred pol leta in sedaj. Vedno je lepo slišati, da delaš v pravo smer.

Na koncu smo obdelali še posledice izvajanja terapije za terapevte. Tudi sama sem opazila, da sem pri tej terapiji zaradi njene globine učinka še toliko bolj izpostavljena čustveni utrujenosti – v sklopu kontratransferja. In to je tisto, kar se me je na seminarju zelo dotaknilo: v Sloveniji imam žal vsepremalokrat spregovoriti s kolegi o tem, kako delajo. Pa ne mislim le strokovno, temveč kje, kdaj in kako izvajajo svoj poklic, kakšne prepreke morajo prevladati, kakšne rešitve so poiskali za svoje cilje, kako se razbremenijo… Upam, da se bomo kmalu uspeli povezati med seboj, saj je pretok informacij in izmenjava mnenj ključnega pomena za napredek. In s tem mislim tudi na to, da bi se status psihoterapevtov v Sloveniji končno uzakonil na način, ki bi omogočal koncesije in storitve dostopne preko dodatnega zavarovanja.

Dodaten bonus pri seminarju je bil še obisk prijateljice, ki ravno tako uporablja Logosintezo, toda deluje kot coach pri korporativnih vsebinah in managementu. Ideje, misli in opazovanja so kar letele iz naju. Vsakič, ko se dobiva, si odpreva nove možnosti za delovanje na svojem področju. Res pravi pretok energije!

Za piko na i pa sem na koncu dobila še namig od supervizorke, da je naloga dobra in da bom kmalu dobila certifikat ter da sem na dobri poti, da postanem tudi trener oz. izvajalec tečajev. Juhuhu!

Zdaj pa na počitnice!

Ločitvena stiska – primer terapije

Standardno

Nataša, mlada ženska v tridesetih, je prišla na terapijo zaradi situacije v zakonu. Odkrila je, da jo mož vara. Kljub temu, da sta se oba individualno vključila v terapijo, po letu in pol odnos še vedno ni bil v redu. On jo je še vedno varal in ona je bila še vedno nezadovoljna.

Image

Čeprav je Nataša večkrat razmišljala o ločitvi in mu s tem tudi grozila, si življenja brez moža ni mogla zamišljati. Ne bom podrobneje razlagala celotne zgodbe, opisala bom le eno uro terapije z Logosintezo, kjer sva obdelali ta strah in počistili njen osebni prostor, tako da je lahko začela drugače razmišljati o svoji prihodnosti.

Na začetku ure Nataša pove, da se počuti, kot da je v primežu, ter da bo lepega dne kar pobegnila. Povabila sem jo, da zapre oči in poišče svojo notranjo sliko, kako si zamišlja ta primež. Zagledala je bele opeke, štiri visoke stene, ki jo obdajajo in so le 30 cm stran od nje. To je poimenovala “kletka”. Na to podobo sva naredili Logosintezo (LS) – se pravi, da je za mano ponovila stavke o tej kletki. Po procesiranju se je slika spremenila, tako da so zidovi postali nizki, toda če je pogledala naokoli, je videla le pogorišče, vse črno, ponekod pa je še posamezne plamene. Misel, ki se ji je porodila ob tej sliki je bila: “Če bom šla tja, bom pogorela!” Narediva LS na to misel in slika se ponovno spremeni. Zagleda travo in marjeticec. Še vedno je pri teh zidovih. Sedi na tleh, naslonjena na zid, počuti se varno. Po glavi ji gre misel: “Če grem, se bom izgubila in ne bom imela doma.” Spet narediva LS. Zdaj se zakotali po klancu, tam zagleda črno jezero. Okopa se v njem in gre v leseno hiško, ki jo zagleda zraven in tam okoli začne saditi rožice. Če pogleda, od kod je prišla, vidi hišo na klančku in postane žalostna. V sebi začuti črne kroge. Narediva LS na te kroge in po procesiranju lahko jasno začuti krivdo, da je srečna v svoji hiški. Pred hišo zagleda tudi otroka in mačko. Pomisli na moža, ki trpi v svoji hiši. Ponovno uporabiva LS na tej misli in odvirti se ji nova scena: do moža je prišla druga ženska, odšla sta na letalo. Nataša se počuti bolje, na njenem dvorišču sta zdaj dva otroka in še živali, lepo ji je. Zaključi s tem, da ni tako, kot si je zamislila, da bo. In tudi to je misel za LS.

Po pogovoru o tem, kaj se je zgodilo, uro zaključiva. Po mailu mi sporoči, da se je njeno razmišljanje spremenilo – še posebej v smislu, da ne rabi biti več v zakonu. Da mora nekatere zadeve sicer še urediti, toda odnos do moža se je spremenil. Zdaj se ji zdi bolj smiselno, da gre z možem do partnerske terapevtke, da se lahko pogovorita pod strokovnim vodstvom. To možnost je prej povsem zavračala.

Na zgornjem primeru je zelo jasno vidno, kako nas notranje slike in reakcije nanje zelo omejujejo pri doseganju odločitev. Klientka zaradi omejujočih prepričanj ni mogla razmišljati zunaj svojega referenčnega okvira. Z Logosintezo na hiter in eleganten način spremenimo te podobe ter odpremo pot novim razmišljanjem. Ko situacija ni več boleča, se nam odprejo nove poti – za nove misli. Emocionalna razbremenjenost oz. odstranitev disociacije in asimilacija energije omogočita boljše delovanje posameznika: ponovno vzpostavi stik s samim seboj in si omogoči biti zadovoljen.

 

 

Kaj naj naredim, ko se otrok napije…

Standardno

“In kaj naj naredim, če pride sin domov pijan? Ali naj ga kaznujem?” me je pred dnevi vprašala znanka.
Moj prvi nasvet je bil: “Najprej ne naredi ničesar. Pusti ga, da gre spat in se strezni. S pijanim se nimaš kaj pogovarjati.”

10190785.tif
Znanka je začela na to temo razmišljati, ko je v neki oddaji slišala grozljive statistike o razširjenosti rabe alkohola med mladimi. Pri 15. letih samo še 7,5%  dijakov ni poskusilo alkoholne pijače, 55% se je že močno opilo, pri 10% se je v opitem stanju agresivno obnašalo. Med 15. in 29. letom je najpomembnejši dejavnik umrljivost prav alkohol in posledice opitosti (nesreče, samomori, zapleti…). Pred 10 leti so bile te številke za četrtino nižje.

Kar pomeni, da se bo pravzaprav vsak izmed staršev soočil z zgoraj opisano ali pa zelo podobno situacijo. Kaj je torej primerna reakcija? Kot rečeno: otrok se mora strezniti, mi pa umiriti. Vodo in spat. Če bi začeli takoj s pogovorom, bi ta najverjetneje vodil v prepir. Vseeno je, če mine vmes nekaj dni, predno smo pripravljeni na pogovor. V tem času lahko razmislimo, kako bomo ukrepali, se morda pogovorimo s prijateljem, lahko pa seveda poiščemo tudi pomoč svetovalne službe. Pomembno je, da damo otroku jasno sporočilo, da takšnega vedenja ne odobravamo ter da je to zanj nevarno. Seveda je to bolje narediti še predno otrok prvič poskusi alkohol, toda to je potrebno izpostaviti tudi v tej situaciji.

Ustrezen je resen in odrasel pogovor – predvsem o posledicah pitja kot so: izguba spomina za dogodke v opitem stanju, vedenje, ki ga kasneje lahko obžalujemo, jezikanje, zmerjanje, agresija in seveda nevarnosti vožnje pod vplivom. Odsvetujem dretje in pridige, saj to najpogosteje vodi v uporništvo. Potrkajmo na njihovo vest in občutek odgovornosti. Če hočejo početi odrasle stvari, morajo prevzeti tudi takšno odgovornost. Se pravi, da imajo dejanja tudi posledice. Tukaj tudi odsvetujem pretirano zastraševanje z grozljivimi posledicami – razen če nima mladostnik nekega emocionalnega odnosa do poškodovanega, mu to ne bo prišlo do živega. Starš, ki bo govoril o strašni agresiji, jeternih boleznih in možnosti invalidnosti, bo po tem, ko bo otrok popil dve pijači in bo ves vesel, izpadel kot lažnivec ter tako izgubil zaupanje pri otroku.

Ali je kazen ustrezen pristop? To je seveda odvisno od vašega vzgojnega sloga. Morda je ob prvem in zaenkrat osamljenem dogodku dovolj pogovor o tem, kaj se je zgodilo: zakaj je toliko popil, mu je kdo težil, so mu (ji) grozili, da mora zapustiti družbo, če ne bo pil, zakaj se ni ustavil pri enem kozarcu in podobno. Tudi za otroka je taka situacija nenavadna in prav je, da mu jo pomagamo prebroditi oziroma jo postaviti v realne okvire. Pri tem moramo seveda razmisliti o tem, kaj želimo doseči. Ali vzgajamo popolnega abstinenta, ali odobravamo takoimenovano kulturno pitje (se pravi do ena do tri enote alkohola od eni priložnosti, ob ustrezni hrani, z varnim prevozom…) Po prvem dogodku se je smiselno dogovoriti, kako bi to v bodoče preprečili – tako nekateri želijo, da se otroci javijo, ko so zunaj s prijatelji, da jih pridejo počakati, ko je čas za domov in podobno. Ob ponavljajočem vedenju pa so lahko posledice v obliki odtegnitve ugodnosti (ni žepnine, dostopa do interneta, izhodov, nakupov…) ali dodatnih obveznosti (pranje avtomobila, družbeno koristno delo…).

Vloga staršev je zelo pomembna – toda večino opravimo do nekje 12-14 leta – odvisno od otroka. Potem stopijo v ospredje sovrstniki. Tako da je vloga staršev predvsem, da vzgojijo samostojnega otroka, ki si zaupa dovolj, da se postavi po robu škodljivim ponudbam ali skušnjavam. Pa seveda takšnega, ki ima neko zdravo mero pri zabavi. Če so doma preveč omejevani, bodo zunaj toliko bolj noreli. Če se lahko sprostijo doma, te strašanske potrebe ne bo.

Še enkrat pa bi opozorila na to, da predvsem zgledi vlečejo. Besede niso dovolj. Tako lahko otroku večkrat razložite, da alkohol ni OK, toda če vas na vsakem pikniku vidijo, kako navdušeni ste s pivom v roki, to ne bo zaleglo. Osebna odločitev posameznika je, kako bo praznoval posebne priložnosti. Resnici na ljubo jih kar precej to praznuje z alkoholom. In tudi to je vedenje, ki ga bo otrok oponašal. Vedno pa se zgrozim, ko vidim malčke, ki jim starši dovolijo poskusiti peno na pivu, in nato z belimi brki požanjejo velik aplavz in splošno odobravanje med prisotnimi. Kako naj tak otrok torej misli, da alkohol ni kul?

Koliko alkohola? Na to ne vem odgovora. Vsak se mora zase odločiti. Najbolj zdrav pristop je nič ali le sem in tja kakšna enota. Odnos staršev do alkohola ima pri tem ekstremen vpliv. Lahko jim pripovedujemo marsikaj, toda zgledi so tisti, ki vlečejo. Po drugi strani bodo nekateri otroci alkoholikov zapriseženi abstinenti.

Po podatkih ESPAD vedno več in vedno mlajši pijejo. Te spremembe sledijo splošnim spremembam v družbi. Mladi pijejo, ker to počnejo drugi in ker izgleda zabavno. Po tem ko pa že posusijo, pa zato ker so tako bolj pogumni, sproščeni, sprejeti. Njihovi odgovori o učinku alkohola pokažejo, da imajo precej popačeno sliko. Opisujejo večinoma pozitivne učinke: opiti lažje nagovorijo drugega, sproščeno plešejo, niso obremenjeni z mnjenem drugih… Agresijo, izgobo spomina, bolezni jeter, uničene odnose pripisujejo samo “hudim pijancem”.

Zdravniki ob letošnjem Eurobasketu opozarjajo na povečano število hospitalizacij povezanih s prekomernim uživanjem alkohola. To kaže na to, da njihova sicer dobronamerna akcija „Navijam 0,0“ promila ni tako uspešna, čeprav so takšne akcije, kjer uspešni posamezniki promovirajo zdravo življenje sicer zelo učinkovite, saj se mladostniki radi identificirajo s svojimi idoli. Zelo dobra akcija pri nas pa je ”Z glavo na zabavo”, ki mladim ponudi odlično alternativo pijanskim zabavam.

Iniciativa zdravnikov

Standardno

Iniciativa zdravnikov se je oblikovala kot nepolitična skupina posameznikov, ki zahtevajo transparentno in racionalno zdravstvo brez korupcije. Usmerjeni je v ohranjanje in krepitev javnega zdravstva v dobro vseh državljanov ter v boljši izkoristek javnega denarja za zdravstveno varstvo prebivalcev Slovenije. Odgovorni za razvoj, izpeljavo sprememb in nadgradnjo celotnega sistema niso opravili svojega dela. Še več, s svojimi potezami so pripeljali zdravstveni sistem v slepo ulico.

IMG_1979

Pravzaprav je prišlo tako daleč, da se celo zavzema za ohranjanje dostopnosti zdravstvenih uslug vsakomur – nekaj, kar smo do nedavnega jemali za gotovo. Nenazadnje prav vsak od svojih dohodkov nameni dober kos v zdravstveno blagajno in seveda pričakuje za to tudi določene usluge.

Udeležila sem se prvega sestanka pred nekaj meseci in bila navdušena. Toliko kritičnosti s strani kolegov in toliko konkretnih predlogov! Končno smo se zazrli vase in v svoja dejanja. Luštno bi bilo živeti v svetu, kjer vsak opravlja svoje delo temeljito in spoštljivo. Žal pa v zdravstvu že doooolgo ni več tako. In zato je prav, da pometemo pred svojim pragom. Ne moremo več računati, da bodo to naredili tisti, ki so zato plačani. Zato moramo narediti to sami. Upoštevati je potrebno do sedaj narejene revizije, ki so pokazale vse nepravilnosti. Od leta 2007 pa do danes je bilo namreč narejenih 6 revizij (javnih sredstvih, zdravilih, rakavih boleznih, informacijskem sistemu IVZ, doseganju ciljev, zahtevkih) na ZZZS tri pa so še v postopku (o upravljanju z drago medicinsko opremo, o uspešnosti eZdravja in o čakalnih dobah na UKC LJ). Dostop do arhiva je na strani RS ali v Uradnem listu.

Poleg tega moramo “očistiti” svoja dejanja. Mnogo zdravnikov in drugih zaposlenih v zdravstvu se ne zaveda, da je sprejemanje preko čakalne vrste, kadar ni medicinsko utemeljeno, pravzaprav koruptivno dejanje. Dvigniti moramo zrelostni nivo zdravstva in poskrbeti za to, da ne bo preveč ljudi opravljalo isto delo, temveč delo ustrezno razporediti. Poleg tega je potrebno poskrbeti in potrpeti, da se neka reforma izpelje do konca. Več smo jih že imeli in nobena ni dokončana. Reforma deluje kot celota in le kot taka poskrbi za celovito rešitev. Sicer se stvari samo še poslabšajo. Minister Gantar že pripravlja novo reformo. Predlog zakona je v javni obravnavi do 8. avgusta, Strategija razvoja dejavnosti javnega zdravja pa do 23. avgusta.

Kaj pa zahtevamo danes? Današnji shod je namenjen predvsem bolnikom – vsem tistim, ki si ne morejo privoščiti samoplačniških obravnav, ki ne morejo plačati za to, da bi prišli preko čakalne vrste, ki si ne morejo doplačati boljših zdravil ali zdravljenja… V ustavi Slovenije piše, da smo socialna država. Toda očitno je med teorijo do prakso velik prepad.

Na FB strani Shoda za pravico do zdravljenja pišejo tudi o konkretnih številkah:

500 milijonov evrov se vsako leto izgubi oz. ponikne v Slovenskem zdravstvenem sistemu. To je cena privatizacije in komercializacije zdravstva ter korupcije in pohlepa posameznikov. S temi sredstvi bi zavarovali vse socialno šibke med nami in jim omogočili brezplačne zdravstvene storitve. S temi sredstvi bi odpravili vse čakalne vrste in ukinili zatekanje k samoplačniškim ambulantam.
5000 ljudi v Sloveniji je trajno brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja!
20.000 ljudi je občasno brez obveznega zdravstvenega zavarovanja!
50.000 do 100.000 ljudi ne zmore plačevati dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja!”

Cifre so obupne in nič ni videt, da se bodo izboljšale. Če bomo stali križem rok seveda.

Tole so cilji:

1. Transparentno porabo sredstev v zdravstvenem sistemu.
2. Socialno pravičen sistem zdravstvenega zavarovanja.
3. Široko dostopen javni zdravstveni sistem.
4. Ničelno toleranco korupcije v zdravstvenem sistemu.

Pri tem ne smemo pozabiti, da se sprememba začne doma! Ko se bomo nehali obnašati kot sociopatska družba, ki temelji na nezaupanju in spodbijanju drug drugega, takrat bomo sposobni narediti spremembe. Ko se bomo začeli vzpodbujati in si pomagati, bo teorija lahko postala praksa. Kdaj bo spet moderno dobro opravljati svoje delo in prispevati k skupnosti? Upam, da kmalu.