Nove stvari – prvič recite “Ne!”

Standardno

Kdaj ste nazadnje naredili nekaj prvič? Nekaj novega, neznanega…

Pomislite ali je šlo lahko ali je bilo morda malo nenavadno. Ljudje namreč pogosto pričakujemo, da so nove stvari v življenju nekaj finega, veselega, toda žal ni vedno tako. Veliko bolj običajno je rahlo nelagodje, ki spremlja te nove dogodivščine.

Pri obravnavi klientov je ena od “popularnih” tem, kako reči “ne” in ostati OK. Kako zaščititi svoj čas in energijo, da nas drugi ne bi izkoriščali. Da bi to dosegli, je potrebno odstraniti nekaj ovir na tej poti.

Najprej raziščemo, kdaj in ob komu imamo težave. Potem zakaj bi sploh to počeli, kaj s tem pridobimo, da vidimo, kako bi bilo fino, ko nam bo uspelo. In nato preverimo še, kakšni vtis nam pustijo ljudje, ki zavrnejo prošnje in se asertivno postavijo zase. Ne bomo namreč počeli nečesa, kar se nam zdi, da delajo nesramneži ali kako drugače neprijetni ljudje. Ko imamo izdelan cilj in vizijo prihodnosti, pa lahko začnemo z novim vedenjem, z novim odgovorom. Ljudje včasih pričakujejo, da bo šlo potem vse zlahka, toda žal je na začetku zadeva praviloma vsaj malo neprijetna. Poglejmo zakaj.

Na primer: ko gremo prvič v nov fitness, ne vemo, kje so slačilnice, če so tuši mogoče skupni, kje se lahko odloži stvari, ali morda potrebujemo svojo podlago, kako pripravimo in uporabljamo orodje. Ali ko gremo prvič v neko državo in se veselimo potovanja, toda ne vemo zares, kakšne so tam navade. Skoraj praviloma nas prvi taksist okoli prinese in zaračuna mastno vsoto za vožnjo – kasneje bi z istim zneskom plačali tri. Ne vemo, kako se kupi vstopnice, ali se baranta ali ne, kakšne so navade, če nas nekdo povabi na obisk…

Torej nova okolja, zahtevajo nova vedenja, nove spretnosti. Za večino ljudi je ta občutek pač običajna spremljava novih izkušenj, nekateri pa ga doživljajo tako močno, da postane ovira na poti do odkrivanja novih stvari. Če pomislimo, kakšen je pravzaprav ta občutek, vidimo, da nas drži malo v pozoru z namenom, da smo pripravljeni na marsikaj. Daje nam energijo in poriv, da lahko reagiramo na ustrezen način: ali se sprostimo ali pa se aktiviramo in zaščitimo. Kasneje, ko smo že navajeni, kako zadeve potekajo, postanejo vsa ta opravila rutinska in o njih aktivno ne razmišljamo več.

To je tudi definicija učenja: ko se prvič lotimo nove vsebine, nove snovi, nove spretnosti, sprva nič ne razumemo, nič ne znamo. Počutimo se lahko blago vznemirjeno, saj nismo več v svoji coni udobja. Ampak to je logično, saj učenje pomeni, da gremo na neodkrita področja in čim začutimo to rahlo vznemirjenje, lahko vemo, da smo na pravi poti. Nekaterim je to vznemirjenje, ta aktivacija zoprna in neprijetna ter jih odvrne od nadaljevanja. Začnejo se obtoževati, da niso dovolj sposobni ali pametni. Žal je učenje le delno povezano s pametjo, večinoma je povezano z vztrajnostjo in radovednostjo. Od pameti še nihče ni naredil diplome. Z delom pa.

In če se vrnemo na “Ne!” Ko ste določili, v katerih situacijah in komu bi radi pokazali svojo mejo, ste pripravljeni, da uporabite nikalnico v praksi. Ko bo trenutek napočil, lahko pričakujete, da boste začutili nekaj vznemirjenja. Sprejmite ga in zmehčajte telo. Če gre za prošnje za pomoč, lahko najprej raziščete, kaj je namen pomoči, kdo bo še sodeloval, do kdaj mora biti narejeno in si s tem kupite malo časa, da vmes razmislite ali res morate sodelovati ali pomagati. In če ne želite, zavrnite prošnjo z mehkim a odločim tonom ter povejte, da ne boste sodelovali. Morda bo sogovornik presenečen ali ogorčen. Nič hudega, bo že preživel. Tudi zanj je to nekaj novega. Tudi njemu je nenavadno, saj se mu je prvič zgodilo, da mu ne boste olajšali situacije, temveč se bo moral znajti sam. Fino.

Se vam zdi težko? Nič hudega, to pomeni, da je možno, toda malo neprijetno. Hujšega od tega ne bo. Nasprotno: kmalu bo bolje!

Advertisements

Novi okvir razmišljanja

Standardno

Kadar ne moremo spremeniti misli ali dogodkov, si lahko pomagamo tako, da jih pogledamo v novem kontekstu in tako spremenimo okvir razmišljanja. Ta postopek imenujemo reframing ali preokvirjanje.

gonsalves ship

Ko se torej izogibamo neke situacije, ker se bojimo, da nam ne bo uspelo, zadeva še zdaleč ni brezupna. Prvi korak je, da prosto razmišljamo, kaj bi vse lahko šlo narobe. Ob tem ponavadi začutimo nelagodje, zato najprej sprostimo telo in podaljšamo izdih, da malo razbremenimo stresni odgovor in omogočimo možganom, da razmislijo, česa se pravzaprav bojimo. Če smo preveč zakrčeni, se namreč najpogosteje vrtimo okoli ene same misli in ne pridemo nikamor. Ko tako pogledamo, zakaj nam je hudo in katerega groznega izida se bojimo, lahko začnemo s preverjanjem okvira našega razmišljanja. Preverimo, kaj nam ni OK ter ali obstaja kakšno drugo mnenje o tem in kakšen drug izhod iz situacije.

Jaz sem se na primer bala potovati z ladjo, kadar so bili veliki valovi na morju, ker sem se nisem počutila varno. Tako se mi je zgodilo, da sem s svojim takrat 11-mesečnim sinom potovala čez neurje, ladja je skakala na valovih, vse je premetavalo, jaz pa sem sedela na tleh med sedeži z njim v naročju in mislila strašne misli. Bala sem se, v glavi sem si risala katastrofe, kako mi bo slabo, kako bo njemu slabo, kako se bomo prevrnili, preverjala, kje so reševalni jopiči… Oklepala sem se otroka in upala, da bo čim hitreje konec te more. Nato sem zaslišala krike veselja, dvignila pogled proti špici ladje in zagledala prijatelja, kako stoji z nogami narazen na dveh stolih, pod njim gruča otrok in vsi kričijo od veselja vsakič, ko smo zajahali val in pristali vmes pred naslednjim, da so se nam vsem dvignili želodci v grlo. Šokirana sem opazovala dogajanje in se zavedla, da je situacija zelo podobna tisti na rollercoasterju (vlakcu smrti), kjer v vožnji sicer močno uživam. Zakaj ne bi mogla torej tudi tu?! Več kot očitno se da, saj imam celo skupino ljudi v dokaz. Prej nevarna situacija je tako postala zabavna.

Gre torej za princip, da obrnemo pomanjkljivost v prednost. Poglejmo še kakšen primer, kako lahko spremenimo pozicijo:

“Ne bo mi uspelo. Še nihče ni tega naredil.” lahko spremenimo v “Prvi bom, celotno področje mi bo na voljo. Konkurence zaenkrat sploh nimam.”

”Tako sem jezna, da me bo razneslo.” lahko spremenimo v “Jeza mi daje veliko energije in tako imam moč, da rešim situacijo.”

“Preveč me je strah, same ovire vidim.” lahko spremenimo v “Pozoren sem na vse možne izide, zato sem pripravljen na vse in me težko, kaj preseneti.”

Pri preokvirjanju gledamo na situacijo z novega zornega kota z namenom, da bi prepoznali pozitivne aspekte položaja, v katerem smo se znašli. Ultimativni zgled za takšen pristop je Viktor Frankl, ki je preživel koncentracijsko taborišče. Tudi ko je bival v nečloveških razmerah, je to obrnil tako, da je razmišljal, kako bo vse te situacije in doživljanje uporabil v edukativne namene in z njimi ponazoril svoje nazore. Več o njegovi teoriji si lahko preberete v kateri od njegovih knjig.

Če povzamem: vsako težavo lahko definiramo kot izziv, kot možnost napredka. Iz rutine ne zrastemo, zrastemo le, ko se nekaj novega naučimo, torej ko smo prisiljeni premostiti ovire in preseči dotedanji okvir razmišljanja. Vmes je malo neprijetno, ker se ob novih stvareh ljudje počutimo negotovi, toda končen rezultat je vreden tega napora.

 

Pa saj sem že enkrat povedala…

Standardno

Včasih pričakujemo, da nas bodo ljudje na prvo upoštevali in če temu ni tako, se užaljeni odmaknemo od situacije. Seveda posledično naši cilji niso izpolnjeni in ostanemo sami z neprijetnimi čustvi izločenosti, neupoštevanosti, tudi jeze in razočaranja. Ali obstaja kakšen drugačen izhod iz tega?

Torej gre za situacije, kjer bi želeli, da se nekaj zgodi in zato nekaj predlagamo oziroma naredimo en korak – na primer: Špela bi rada, da jo sodelavci vključijo v komunikacijo o določeni temi, saj ona vodi kasnejšo promocijo projekta in ji ti podatki pri tem pomagajo. To pove kolegu, ki projekt izvaja. Ta se strinja, da bi bilo to fino zanjo, toda nič ne naredi v to smer. Špela se zato počuti užaljena in izključena. Ko se pozanimam, zakaj ni ponovno rekla ali napisala maila s to prošnjo, odgovori, da je že enkrat povedala in da ne vidi potrebe, da bi se ponavljala. Hm. Ne vidi potrebe, toda njen cilj ni dosežen. Zveni paradoksalno, mar ne? Svojo odločitev utemelji s tem, da noče biti vsiljiva.

Ali pa na primer drugačna situacija, kjer pri izvedbi projekta pride na koncu do zapleta pri dobavi. Na timskem sestanku Marko predlaga rešitev, toda ostali se razburijo, da je to pretežko, da razmišlja izven možnosti in podobno. Marko utihne, razburjenje se nadaljuje in čez tri dni se odločijo za rešitev, ki jo je Marko že takoj predlagal. Marko je zato užaljen, ne zdi se mu, da ga poslušajo, ne počuti se enakovreden član tima. Ko se pozanimam, zakaj na sestanku ni ponovno podrobneje predstavil svoje rešitve in jim povedal, kako si predstavlja izvedbo, mi razloži, da noče biti naporen in da se noče spuščati v konflikte.

V obeh primerih lahko vidimo, da sta oba imela dobre predloge, toda naredila le en korak na poti do tega, da bi se uresničili. Napačno sta pričakovala, da bo potrebno le enkrat reči in se bodo zadeve že začele odvijati. To pričakovanje temelji na prepričanju, da se ne sme prepričevati, da se ne sme ponavljati. Da se le enkrat reče in ne spušča v konflikte.

Toda pot do cilja ima več korakov: najprej idejo predstavimo, potem poslušamo pripombe (ki so ponavadi polne dvomov in ovir) in jih smiselno opredelimo, pomirimo ter nadaljujemo s predstavitvijo svojega predloga. Podobno kot pri pogajanju: ne ustavimo se pri prvi ponudbi, temveč se pogajamo za boljšo. Ne gre za eno samo izmenjavo mnenj, ostanemo v situaciji in vztrajamo. Sprva je to neprijetno, kot večina stvari na katere nismo navajeni. Ko pa dosežemo prve rezultate, dobimo potrebni zagon za naprej. Kmalu se naučimo, da za uspešen doseg cilja, včasih ni potreben en korak, ampak sedem.

Kakšna je psihologika za takšnim razmišljanjem? Takšen posameznik se hitro počuti nevreden, kadar ni slišan. In reagira z užaljenostjo, ki jo zadrži zase, ker družbeno na delovnem mestu ni sprejemljiva. Namesto, da bi spregovoril, utihne, se mentalno odmakne in si s tem še zmanjša možnosti za uspeh, kar dodatno potrdi pozicijo: “Jaz sem OK samo, kadar me upoštevajo.” To je otroško razmišljanje in kot takšno dostopno, da ga prevetrimo in da se ponovno odločimo kot odrasle osebe. Svet ni črno bel in tako tudi to ne drži. Včasih je dovolj le racionalni razmislek in vaja v novih vedenjih, včasih pa je potrebno s terapjo razrešiti boleče situacije iz otroštva.

Vztrajnost je lepa čednost.

Logosinteza – na kratko

Standardno

Skoraj vsak od nas ima vsaj en travmatičen spomin zasidran v glavi. Pri nekaterih gre za nesrečo, za nasilnega starša, za umirajočega bližnjega, pijanega očeta in podobno, pri drugih pa gre lahko za navidezno običajno situacijo, ki pa jo lahko ponotranjimo in zamrznemo v spominu. Takšna situacija lahko sproži odgovor leta ali desetletja kasneje v življenju, ko se je aktivno sploh ne spomnimo več.

brain-injury-hi

Na primer: mamica pusti 6-letnega otroka za 10 minut samega, ko skoči v trgovino po mleko. Zunaj je že tema in fantek se ni zmogel zamotiti z igro, temveč ga je prevzel strah in je šel mamico čakat pred vrata. Ta se seveda hitro vrne in ga ošteje, ko ga najde na pragu v majčki. Potegne ga v stanovanje in temu ne posveča več pozornosti… Fant zraste v moškega, ki se poroči z ljubljenim dekletom. Toda vsakič, ko žena zamuja iz službe, postane prekomerno zaskrbljen in tesnoben. Zgodilo se mu je že, da je doživel panični napad, ko je precej zamujala in bila nedosegljiva na telefonu.

Ali pa primer dekleta, ki se je na šolski proslavi pri nastopu zmotila in se je cela publika nasmejala njeni napaki. Že naslednji dan se njene napake ni več nihče spomnil, dekle pa je zraslo v žensko, ki ne želi niti ne zmore speljati predstavitve pred več kot petimi ljudmi. Trema je enostavno prevelika.

Lahko vidimo, da situacija, ki je podobna originalni, sproži odziv, ki je za posameznika neprijeten. Osnovni strah pred zapustitivijo se je pri malem fantku močno vtisnil in sprožal neprijetne odgovore tudi v odraslem žeivljenju. Pri dekletu pa se je vtisnil strah pred tem, da izpade neumna ali nesposobna.

Včasih so takšne težave obravnavali predvsem z vedenjskimi tehnikami, ki so posameznika učile obvladovanja simptomov. Danes poznamo že nekaj metod, ki lahko razbremenijo osnovni spomin, ki je izvor teh težav. Logosinteza je ena od teh metod.

Preko pogovora o teh neprijetnih čustvih in občutkih, lahko aktiviramo takšne spomine, ki s tem postanejo dovzetni za modifikacijo. Z uporabo posebno oblikovanega postopka (sprva raziščemo mentalne predstave in nato ponovimo tri stavke) spomin obdelamo tako, da postane nevtralen in ne sproža več neprijetnih reakcij kot so tesnoba oziroma strah. Postopek je oblikovan tako, da se ga lahko za svoje vsebine nauči vsakdo. Deluje hitro, v trenutku, ko to potrebujemo, saj takoj zmanjša odziv na sprožilec. Ljudje  opisujejo, da so stavke sprva uporabljali kot pomirjevalo ali uspavalo, kasneje pa so lahko razbremenili tudi kakšne globje spomine.

Tak postopek lahko uporabimo na mnogih temah: trema, skrbi, živčnost, nespečnost, stres, neprijetne osebe… Večinoma jih lahko obdelamo sami, pri nekaterih pa potrebujemo pomoč terapevta.

 

Anger management ali kaj naj z jezo?

Standardno

Jeza je eno od osnovnih čustev – precej neprijetno, toda evolucijsko nujno potrebno. Zakaj? Ker nam omogoča, da se borimo za nekaj svojega. V pradavnini so bili to hrana, teritorij, pleme, dandanes pa je to spoštovanje, meje, čas, pozornost…

In kako nam to omogoča, da se borimo? Z energijo, ki jo dobimo, ko se razjezimo. Adrenalin, ki se izloči ob tem, ko nam nekaj ruši meje, nam preusmeri kri v mišice, pospeši se srčni utrip, začnemo dihati hitreje. Vse to omogoči telesu, da ima večjo moč. Če te moči ne prepoznamo, je ne porabimo konstruktivno, temveč jo potlačimo. Daljnoročno to telesu škodi in poveča tveganje, da zbolite za kardiovaskularno boleznijo.

V praksi lahko jeza zelo burno izgleda: človek postane rdeč, zaripel, namršči čelo, povzdigne glas, zavzame napadalno držo – vse z namenom, da bi prestrašil nasprotnika in ga prisilil, da se začne obnašati v skladu z njegovimi pričakovanji. Posameznika lahko jeza popolnoma prevzame in potem impulzivno počne stvari, ki jih sicer ne bi in ob tem marsikaj zamoči. Če to počnemo na delovnem mestu ali med bližnjimi ljudmi, si povzročimo veliko škode. Da niti ne omenjam tega, kako težko je potem hoditi v službo, kjer vsakodnevno trošimo energijo za to, da jezo potlačimo in ne naredimo ponovne scene.

Pogosto za jezo krivimo drugega: “On me je razjezil.” Morda zveni slovnično pravilno, vsebinsko pa vsekakor ni. Ne gre za slovnični zaplet. Gre za to, kako možgani procesirajo to informacijo – komu pripišejo odgovornost za svoje počutje. Če me je nekdo razjezil, potem je on odgovoren za moje stanje in mora on spremeniti svoj pristop, da bom jaz OK. Če pa rečemo “Jezen sem bil, ko je on počel to.” pa je odgovornost za počutje naša. On bo počel, kar bo pač počel. Kako se bomo mi ob tem počutili je pa odvisno od tega, v kakšni poziciji se dojemamo v konkretni situaciji. Če smo prezrti, ne-pomembni, ne-slišani, ne-videni… potem se bomo borili, da se ponovno postavimo “na zemljevid”. (Druga možnost je, da pobegnemo, da se določenim situacijam umaknemo, ker ocenimo, da bi nas poškodovale. Toda današnji blog je o boju in ne o begu.)

Kdaj smo se začeli počutiti tako nevredno? Najverjetneje v emocionalno pomembni situaciji, kjer nas je nekdo prezrl, zanikal pomembnost našega mnenja, počutja, obstoja in od takrat se borimo, da bi dokazali nasprotno. Če se poglobimo v jezo in raziščemo, kaj nas moti, lahko bolj praktično pristopimo k situaciji in stimuliramo, da se zadeve začnejo odvijati skladno z našimi željami in cilji.

In zato je “upravljanje jeze” ali “anger management” dvoumen izraz. Dober takrat, ko jezo izkoristimo sebi v prid. In slab takrat, ko to pomeni, da jo samo zdržimo in čakamo, da izzveni – torej da jo potlačimo.

Jeze se je smiselno lotiti pri izvoru – torej da uporabimo to energijo in prepoznamo svoja čustva in se spomnimo, kdaj smo se že tako počutili. Včasih potrebujemo zato dialog (s terapevtom, partnerjem, prijateljem), včasih pa se lahko s pomočjo poglabljanja v svoje vsebine, teh neprijetnosti rešimo sami.

Enega od načinov (z logosintezo), kako to narediti, se lahko naučite v soboto 19.5.2018 na tečaju v Ljubljani (več informacij na tina@boncina.si)

Samomor – kaj je prav in kaj ni?

Standardno

Po socialnih omrežjih se je vnela huda debata o tem, če je prav, da imajo naši mladostniki na maturi slovenščine naslov “Samomor kot izhod iz kolesja sistema”.  Kot je navada na omenjenih omrežjih, imajo vsi mnenje in vsi so strokovnjaki. Skupni imenovalec teh aktivnih komentatorjev družbe je, da so omejeni z lastno pozicijo: kar komentatorju ni všeč, potem na splošno ni OK. Kot da gre za neko obliko profesionalne deformacije. Nekdo je opazil, da sistem sam ponuja samomor kot izhod iz njega. Spet drugi označi to kot patologijo in ponižanje mladih. Nekdo je požalil vse slovenske slaviste, češ da so omejeni. Pa vse knjige so bile nenadoma neprimerne in tako naprej. Skratka zelo značilna eskalacija brez osnove.

the end

Zanimivo se nihče od teh, ki so pisali test, ni pritoževal. Vsi so razumeli, da gre za primerjavo likov, da gre za razmišljanje s svojo glavo, da gre za mnenje o prebrani literaturi. Gimnazijci so večinoma že polnoletni ob pisanju in nenazadnje gre za t.i. zrelostni izpit. Ali hočemo mlade naučiti kritičnega branja in izdelave lastnega mnenja ali jih bomo zavili v vato in se z njimi pogovarjali le lepe stvari?

Pritoževali so se vsi tisti, ki so sklepali na podlagi naslova. Vzeli so naslov ven iz konteksta in imeli izredno izdelana mnenja. Velika verjetnost je, da bodo čez par tednov komentirali, kako država premalo stori za osveščanje ljudi v stiski in da ni čudno, da smo na vrhu lestvice suicidalnosti. Pa ravno za to gre. Da je to tema, o kateri se je potrebno pogovarjati. In da je treba začeti že pri mladih. Ravno pri tistih, ki bi jim lahko samodestruktivni uporniški idoli bili za vzor pri odnosu do sistema. In bi se jim tako lahko zazdelo, da je samomor legitimen izhod iz stiske. Kar seveda ni. To ni dejanje pogumnih, to je dejanje človeka brez moči. Vedno obstaja izbira. In prav je, da o tem razmišljajo.

Samomor je delikatna tema, zato je prav, da se o njej razmišlja usmerjeno in ob vodstvu odraslih oseb. Odraščanje je zahtevna naloga in misli o minljivosti in smrti so normalen del razvoja. Žal so del razvoja tudi stiske in v današnjem narcisoidnem-selfie času si ni lahko izgraditi dobre samopodobe. Ni potrebno raglabljati o samomoru na način, kako se ga naredi in kdo ga je naredil. To vse negativno vpliva na tiste, ki so v stiski. Nenadoma to postane v mislih realno in je tako toliko bolj dostopno in izvedljivo. Zato strokovnjaki stalno opozarjamo, da podrobne informacije pri tej temi niso zaželene. In tega v tem primeru zagotovo ni bilo. Profesorji mladostnikov niso učili, kako naj se ubijejo. Učili so jih zavzemanja stališča do družbeno pomembne teme.

Upam si trditi, da imajo ravno tisti, ki jih je naslov tako razburil, še nekaj domače naloge na to temo.

Kakšen človek bi radi bili?

Standardno

Na terapiji se ljudje ukvarjajo predvsem s preteklostjo in sedanjostjo. Pridejo zaradi nečesa, kar se jim ponavlja, kar jih moti, zaradi česar imajo težave. Intenzivno analizirajo vse kar se dogaja in iščejo vzroke v preteklosti. Toda včasih svojega stanja ne bomo spremenili, če ne vidimo prihodnosti pred sabo. Če ne vemo, kaj bo.

road-to-the-future

Z analizo preteklosti ni nič narobe, je sestavni del terapije – zelo veliko zadev ima korenine v otroštvu in mladosti. Psihoterapija je odkrivanje svojih vzorcev in raziskovanje, kje in zakaj so nastali. Enako pomembno pa je, da vemo, kaj želimo s temi vzorci narediti. Da vemo, kam gremo. Da vemo, kakšen človek želimo biti.

Če na primer pride na terapijo nekdo, ki se želi naučiti reči “NE”, bova skupaj seveda raziskala, česa se boji pri zavrnitvi prošnje, kako se pri tem počuti in od kdaj so ti občutki prisotni. Kdo je bil tisti, ki mu je bilo potrebno ugajati.

Enako pomembno pa je raziskati tudi, kakšen bo potem, ko bo rekel “Ne.” Če zaenkrat vidi ljudi, ki  zavrnejo prošnje, kot ljudi, ki ne pomagajo in so celo nesramni s svojim odkimavanjem, potem takšen posameznik ne bo opustil starih vedenj. Kdo pa bi se spremenil iz nekoga, ki rad pomaga, v neotesanega nesramneža?!

Včasih tudi zelo dobro vemo, česa nočemo in v terapiji hitimo, da bi se znebili vseh teh nadlog. Pa kar ne gre. Vse nam je že jasno, ne boli več tako strašno, sprememba je pa minimalna. Ne gre, ker ni izrisane poti naprej.

Zato je del terapije tudi, da si narišemo to prihodnost. Da vizualiziramo, kakšni bomo po spremembi in da to sliko prilagajamo toliko časa, dokler nismo z njo zadovoljni. Pogosto se izkaže, da prvotna želja ni čisto ustrezna, da je bila preveč radikalna in jo zato omilimo, prilagodimo.

Ko je enkrat jasno kam gremo, je tudi pot precej lažja. Lažje vidimo ovire do cilja in jih zato tudi lažje premagamo. Zato si je vredno vzeti čas za razmislek in se vprašati: “Kam bi rad prišel? In kakšen bom, ko pridem tja?” Če pa še zaprete oči in zagledate vse to, je pa že lep kos dela opravljen.