Anger management ali kaj naj z jezo?

Standardno

Jeza je eno od osnovnih čustev – precej neprijetno, toda evolucijsko nujno potrebno. Zakaj? Ker nam omogoča, da se borimo za nekaj svojega. V pradavnini so bili to hrana, teritorij, pleme, dandanes pa je to spoštovanje, meje, čas, pozornost…

In kako nam to omogoča, da se borimo? Z energijo, ki jo dobimo, ko se razjezimo. Adrenalin, ki se izloči ob tem, ko nam nekaj ruši meje, nam preusmeri kri v mišice, pospeši se srčni utrip, začnemo dihati hitreje. Vse to omogoči telesu, da ima večjo moč. Če te moči ne prepoznamo, je ne porabimo konstruktivno, temveč jo potlačimo. Daljnoročno to telesu škodi in poveča tveganje, da zbolite za kardiovaskularno boleznijo.

V praksi lahko jeza zelo burno izgleda: človek postane rdeč, zaripel, namršči čelo, povzdigne glas, zavzame napadalno držo – vse z namenom, da bi prestrašil nasprotnika in ga prisilil, da se začne obnašati v skladu z njegovimi pričakovanji. Posameznika lahko jeza popolnoma prevzame in potem impulzivno počne stvari, ki jih sicer ne bi in ob tem marsikaj zamoči. Če to počnemo na delovnem mestu ali med bližnjimi ljudmi, si povzročimo veliko škode. Da niti ne omenjam tega, kako težko je potem hoditi v službo, kjer vsakodnevno trošimo energijo za to, da jezo potlačimo in ne naredimo ponovne scene.

Pogosto za jezo krivimo drugega: “On me je razjezil.” Morda zveni slovnično pravilno, vsebinsko pa vsekakor ni. Ne gre za slovnični zaplet. Gre za to, kako možgani procesirajo to informacijo – komu pripišejo odgovornost za svoje počutje. Če me je nekdo razjezil, potem je on odgovoren za moje stanje in mora on spremeniti svoj pristop, da bom jaz OK. Če pa rečemo “Jezen sem bil, ko je on počel to.” pa je odgovornost za počutje naša. On bo počel, kar bo pač počel. Kako se bomo mi ob tem počutili je pa odvisno od tega, v kakšni poziciji se dojemamo v konkretni situaciji. Če smo prezrti, ne-pomembni, ne-slišani, ne-videni… potem se bomo borili, da se ponovno postavimo “na zemljevid”. (Druga možnost je, da pobegnemo, da se določenim situacijam umaknemo, ker ocenimo, da bi nas poškodovale. Toda današnji blog je o boju in ne o begu.)

Kdaj smo se začeli počutiti tako nevredno? Najverjetneje v emocionalno pomembni situaciji, kjer nas je nekdo prezrl, zanikal pomembnost našega mnenja, počutja, obstoja in od takrat se borimo, da bi dokazali nasprotno. Če se poglobimo v jezo in raziščemo, kaj nas moti, lahko bolj praktično pristopimo k situaciji in stimuliramo, da se zadeve začnejo odvijati skladno z našimi željami in cilji.

In zato je “upravljanje jeze” ali “anger management” dvoumen izraz. Dober takrat, ko jezo izkoristimo sebi v prid. In slab takrat, ko to pomeni, da jo samo zdržimo in čakamo, da izzveni – torej da jo potlačimo.

Jeze se je smiselno lotiti pri izvoru – torej da uporabimo to energijo in prepoznamo svoja čustva in se spomnimo, kdaj smo se že tako počutili. Včasih potrebujemo zato dialog (s terapevtom, partnerjem, prijateljem), včasih pa se lahko s pomočjo poglabljanja v svoje vsebine, teh neprijetnosti rešimo sami.

Enega od načinov (z logosintezo), kako to narediti, se lahko naučite v soboto 7.10.2017 na tečaju v Ljubljani (prijava – več informacij na tina@boncina.si)

Advertisements

Samomor – kaj je prav in kaj ni?

Standardno

Po socialnih omrežjih se je vnela huda debata o tem, če je prav, da imajo naši mladostniki na maturi slovenščine naslov “Samomor kot izhod iz kolesja sistema”.  Kot je navada na omenjenih omrežjih, imajo vsi mnenje in vsi so strokovnjaki. Skupni imenovalec teh aktivnih komentatorjev družbe je, da so omejeni z lastno pozicijo: kar komentatorju ni všeč, potem na splošno ni OK. Kot da gre za neko obliko profesionalne deformacije. Nekdo je opazil, da sistem sam ponuja samomor kot izhod iz njega. Spet drugi označi to kot patologijo in ponižanje mladih. Nekdo je požalil vse slovenske slaviste, češ da so omejeni. Pa vse knjige so bile nenadoma neprimerne in tako naprej. Skratka zelo značilna eskalacija brez osnove.

the end

Zanimivo se nihče od teh, ki so pisali test, ni pritoževal. Vsi so razumeli, da gre za primerjavo likov, da gre za razmišljanje s svojo glavo, da gre za mnenje o prebrani literaturi. Gimnazijci so večinoma že polnoletni ob pisanju in nenazadnje gre za t.i. zrelostni izpit. Ali hočemo mlade naučiti kritičnega branja in izdelave lastnega mnenja ali jih bomo zavili v vato in se z njimi pogovarjali le lepe stvari?

Pritoževali so se vsi tisti, ki so sklepali na podlagi naslova. Vzeli so naslov ven iz konteksta in imeli izredno izdelana mnenja. Velika verjetnost je, da bodo čez par tednov komentirali, kako država premalo stori za osveščanje ljudi v stiski in da ni čudno, da smo na vrhu lestvice suicidalnosti. Pa ravno za to gre. Da je to tema, o kateri se je potrebno pogovarjati. In da je treba začeti že pri mladih. Ravno pri tistih, ki bi jim lahko samodestruktivni uporniški idoli bili za vzor pri odnosu do sistema. In bi se jim tako lahko zazdelo, da je samomor legitimen izhod iz stiske. Kar seveda ni. To ni dejanje pogumnih, to je dejanje človeka brez moči. Vedno obstaja izbira. In prav je, da o tem razmišljajo.

Samomor je delikatna tema, zato je prav, da se o njej razmišlja usmerjeno in ob vodstvu odraslih oseb. Odraščanje je zahtevna naloga in misli o minljivosti in smrti so normalen del razvoja. Žal so del razvoja tudi stiske in v današnjem narcisoidnem-selfie času si ni lahko izgraditi dobre samopodobe. Ni potrebno raglabljati o samomoru na način, kako se ga naredi in kdo ga je naredil. To vse negativno vpliva na tiste, ki so v stiski. Nenadoma to postane v mislih realno in je tako toliko bolj dostopno in izvedljivo. Zato strokovnjaki stalno opozarjamo, da podrobne informacije pri tej temi niso zaželene. In tega v tem primeru zagotovo ni bilo. Profesorji mladostnikov niso učili, kako naj se ubijejo. Učili so jih zavzemanja stališča do družbeno pomembne teme.

Upam si trditi, da imajo ravno tisti, ki jih je naslov tako razburil, še nekaj domače naloge na to temo.

Kakšen človek bi radi bili?

Standardno

Na terapiji se ljudje ukvarjajo predvsem s preteklostjo in sedanjostjo. Pridejo zaradi nečesa, kar se jim ponavlja, kar jih moti, zaradi česar imajo težave. Intenzivno analizirajo vse kar se dogaja in iščejo vzroke v preteklosti. Toda včasih svojega stanja ne bomo spremenili, če ne vidimo prihodnosti pred sabo. Če ne vemo, kaj bo.

road-to-the-future

Z analizo preteklosti ni nič narobe, je sestavni del terapije – zelo veliko zadev ima korenine v otroštvu in mladosti. Psihoterapija je odkrivanje svojih vzorcev in raziskovanje, kje in zakaj so nastali. Enako pomembno pa je, da vemo, kaj želimo s temi vzorci narediti. Da vemo, kam gremo. Da vemo, kakšen človek želimo biti.

Če na primer pride na terapijo nekdo, ki se želi naučiti reči “NE”, bova skupaj seveda raziskala, česa se boji pri zavrnitvi prošnje, kako se pri tem počuti in od kdaj so ti občutki prisotni. Kdo je bil tisti, ki mu je bilo potrebno ugajati.

Enako pomembno pa je raziskati tudi, kakšen bo potem, ko bo rekel “Ne.” Če zaenkrat vidi ljudi, ki  zavrnejo prošnje, kot ljudi, ki ne pomagajo in so celo nesramni s svojim odkimavanjem, potem takšen posameznik ne bo opustil starih vedenj. Kdo pa bi se spremenil iz nekoga, ki rad pomaga, v neotesanega nesramneža?!

Včasih tudi zelo dobro vemo, česa nočemo in v terapiji hitimo, da bi se znebili vseh teh nadlog. Pa kar ne gre. Vse nam je že jasno, ne boli več tako strašno, sprememba je pa minimalna. Ne gre, ker ni izrisane poti naprej.

Zato je del terapije tudi, da si narišemo to prihodnost. Da vizualiziramo, kakšni bomo po spremembi in da to sliko prilagajamo toliko časa, dokler nismo z njo zadovoljni. Pogosto se izkaže, da prvotna želja ni čisto ustrezna, da je bila preveč radikalna in jo zato omilimo, prilagodimo.

Ko je enkrat jasno kam gremo, je tudi pot precej lažja. Lažje vidimo ovire do cilja in jih zato tudi lažje premagamo. Zato si je vredno vzeti čas za razmislek in se vprašati: “Kam bi rad prišel? In kakšen bom, ko pridem tja?” Če pa še zaprete oči in zagledate vse to, je pa že lep kos dela opravljen.

 

 

 

 

Posvet o psihoterapiji – česa niste prebrali v medijih

Standardno

Ker so bili mediji prisotni le na prvem delu Posveta, je temu primerno tudi nepopolno poročanje o dogodku oziroma situaciji in sem se zato odločila, da dopolnim informacije.


Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Državnem svetu je imel dva dela: predstavitev mnenj različnih ustanov ter razpravo.

Predstavitveni del je vodila Jelena Aščič, ki je vskočila v zadnjem trenutku in je bila povsem nepripravljena na dogodek, kar je bilo razvidno tudi iz tega, da je večkrat stopila do predstavnice Gostečnikove družinske terapije, ki je sedela v prvi klopi  in se z njo posvetovala. Težko bi to opredelili kot nepristransko, saj gre tu za razdor med dvema taboroma in bi človek pričakoval, da bo voditeljica poskrbela za enakovredno pozicijo vseh udeleženih. No ja, žal pričakovanja so vedno tista, ki nas omejujejo in glede na to, kdo je sklical Posvet, je bilo to morda res samoumevno.

Prvi del je bil pravzaprav reklama za tri fakultete, ki promovirajo izobraževanje za ta zaenkrat še neobstoječi poklic takoj po maturi. Sodeč po prebranem, so vsi novinarji odšli po tem prvem delu in niso ostali na razpravi, kjer se je izpostavilo še precej pomembnih vidikov te situacije in tako je javnost preko medijev dobila nepopolno sliko.  S tem bolonjskim principom (3+2) bi Teološka fakulteta, SFU in FUDŠ radi postavili svoje diplomante ob bok tistim, ki se za to dejavnost izobražujejo po končani fakulteti in zagovarjajo, da je psihoterapevt 2. poklic (torej vsaj 4+5 let ali celo več).

Dr. Mlakar s FUDŠ, meni, da so psihiatri in klinični psihologi preizobraženi ter da ni potrebno toliko znanja, da bi kvalitetno opravljali poklic psihoterapevta. Glavni organizaciji, ki podpirata 2. poklic sta ZPS in SKZP (pa tudi DPS). Takšen princip je zapisan tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo je podpisala tudi naša država. Mag. Možina (SFU) je sprva sicer potrdil, da vse listine upoštevajo, nato v naslednjem stavku priznal, da 5. točke omenjene deklaracije pa ne bodo, ker se jim zdi zastarela in ne sledi razvoju. Gospod je sicer specialist psihiater, magister in bivši predsednik SKZP in je v tej prejšnji vlogi podpiral omenjeno deklaracijo in tudi pogoje, ki jih postavlja Evropska zveza za psihoterapijo. Odkar je ustanovil podružnico fakultete Sigmunda Freuda v Ljubljani, pa ga ta načela ne zanimajo več.

Podobnega mnenja je tudi dr. Gostečnik, ki že vrsto let izvaja izobraževanje na Teološki fakulteti in je v uvodnem nagovoru izpostavil, da želijo priti ljudem nasproti, jih negovati in zanje skrbeti. To je pokroviteljski pristop, ki je v nasprotju z doktrino psihoterapije. (V razpravi ga je nadomestil g. Cvetek, ki pa ga usposobljenost za terapiranje sploh ne zanima, samo uspešnost le te.)

Če pogledamo torej profil teh treh predstojnikov, gre za dva doktorja znanosti in enega magistra. In ti visoko izobraženi ljudje predlagajo, da se standardi znižajo. Na vseh področjih stroka vedno stremi k dvigu standarda, omenjeni gospodje pa bi ta standard znižali. Oziroma če povzamem matematično bi izenačili, da je 3+2 = 4+5

Vsiljuje se mi primerjava, da bi bila vajenec in mojster torej na istem nivoju. In menim, da je to ena od ključnih zadev, ki jih moramo urediti – zakaj bi morali biti vsi terapevti? Saj lahko osmislimo različne diplomante: tisti s 3+2 so teoretiki ali svetovalci, tisti s 4+5 (ali 6+5 kot je v primeru zdravnikov) pa terapevti. Tu je dr. Mlakar izpostavil pomembno razliko med svetovanjem in terapijo, ki izvirata iz drugačnega znanja in se usmerjata na drugačno populacijo.

Gospa Čobal iz Ministrstva za zdravje je kot že večkrat do zdaj opozorila, da je sistem okostenel in da bi bila bolj smiselna sistemska ureditev, ki omogoča dostopnost storitev in ne toliko normativna, ki bi področje uredila z zakonom. Zakon je nekaj, kar potem obstane za več let in smiselno bi bilo, da se tega lotimo zelo previdno.

Na razpravi ni bilo ZPS, ki imajo o situaciji deljeno mnenje – nekateri zagovarjajo specializacijo v okviru zdravstva, nekateri se pridružujejo SKZP. Nekateri pa sploh niso bili vabljeni: tako na primer ni bilo DPS – torej psihologov oz. njihove Sekcije za psihoterapijo (niti z Univerze v Mariboru niti iz Ljubljane) in nenazadnje ni bilo uporabnikov, ki se združujejo v Civilni iniciativi in brez katerih ta dialog nima pomembnega aspekta tistih, katerim je namenjena ureditev.

In naj na koncu izpostavim, da je ureditev področja nujno potrebna zato, da se zaščiti uporabnika ter da se omogoči dostopnost storitev širom države in to v smiselnem časovnem okviru. To je na Posvetu izpostavila predstavnica delovne skupine, ki je uradno še vedno priznana: g. Irena Kosovel. V ta namen je smiselna tudi ustanovitev zbornice, ki bi lahko podeljevalja licence in nadzorovala strokovnjake. Zaradi neurejenosti področja se namreč izpostavljajo tudi posamezniki, ki škodijo ugledu in rušijo pravila, pa so zdaj praktično nedotakljivi. Oziroma kot je izpostavil Tomaž Flajjs, predsednik SKZP: neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati. In ravno to je vloga države – zaščita posameznika!

Pojasnilo: v mojem postu nisem poročala o tistem, kar so mediji že poročali. Pisala sem samo o konteksu, ki ga novinarji ne poznajo in ga tudi niso predstavili. Na spodnjih povezavah in v sporočilu za javnost si lahko preberete več o prvem delu dogodka.

Članek v Dnevniku

Članek na Žurnal 24ur

Sporočilo za medije (SFU): 
Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Sloveniji
Ljubljana, 13. oktobra 2016 – V polni dvorani Državnega sveta je potekala javna okrogla miza o nujni zakonski ureditvi področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja v naši državi. Rdeča nit vseh razpravljavcev je bila ugotovitev o nujnosti samostojnega zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo celovito urejal to področje in ki bo psihoterapijo definiral kot samostojen poklic in akademsko znanstveno disciplino. Posvet je pripravil Kolegij fakultet in strokovnih združenj s področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja, nastopili pa so strokovnjaki s tega področja, državna sekretarka ministrstvu za zdravje ter člana parlamentarnega odbora za zdravstvo. Povabilu se niso odzvali v Združenju psihoterapevtov, manjkal pa je tudi predsednik odbora Državnega zbora za zdravstvo in nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar.

Jelena Aščič, priznana novinarka RTV Slovenije in voditeljica oddaje Tednik, je kot moderatorka okrogle mize po kratki uvodni predstavitvi besedo najprej dala Miranu Možini (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani), ki med drugim opozoril, da v Sloveniji zaradi neurejenosti na tem področju nimamo enotnega registra psihoterapevtov in da se po splošni oceni s tem poklicem profesionalno ukvarja 200 do 300 ljudi, kar je desetkrat manj od povprečja v drugih razvitih državah. Potreb po psihoterapevtih bo zaradi vse več stresa in osebnih stisk med Slovenci brez dvoma samo še več. Za njim je spregovoril Janez Mlakar (Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici), ki je predstavil izsledke ankete, ki so jo pripravili na vzorcu 900 ljudi in ki je prinesla zanimive rezultate: kar 94% vprašanih je že razmišljajo o psihoterapevtski pomoči, 20% pa jo je iskalo in jo tudi dobilo, od teh jih je skoraj 80% priznalo, dam jim je psihoterapija koristila. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da poklica psihoterapevt v Sloveniji še vedno ni in da se s tem področjem uradno ukvarjajo psihiatri, klinični psihologi in celo socialni delavci. Tudi Christian Gostečnik s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani ni mogel mimo tega, da se je v zadnjih dvajsetih letih obisk pri družinskih terapevtih skokovito povečal, da so njihove ambulante polne in da je v delu javnosti še vedno zmotno prepričanje, da gre za psihiatrične paciente, čeprav gre v resnici za ljudi, ki se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč in sočutje. Ob tem je Gostečnik izpostavil tudi dejstvo, da se z dejavnostjo, ki bi naj bila strokovna znanstvena pomoč, ukvarja preveč šarlatanov, saj psihoterapija nima normativne ureditve. Po drugi strani pa smo v zadnjih letih na akademski ravni dosegli velik napredek in dobili kar 29 doktoratov iz družinske terapije.

Predstavnik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs je opozoril, da imamo preveč neusposobljenih psihoterapevtov, ob čemer je navedel tudi lastno izkušnjo, ki kaže na povsem neurejeno področje: »Ko sem na Ajpesu registriral s.p. za psihoterapevta, je bilo treba 10 minut, nihče me ni nič vprašal.« Po njegovem mnenju neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati.

Irena Kosovel, družinska mediatorka z Inštituta za psihoterapijo, mediacijo in svetovanje Belin je spomnila, da je posebna delovna skupina na ministrstvu za zdravje, zadolžena za pripravo predloga zakona o psihoterapiji, že 2010 prenehala delovati, saj ta zakon ni (bil) prioriteta. Zaradi tega je predlog obležal v predalih. Po njenem bi bilo ključno, da bi takšen zakon opredelil samostojni poklic psihoterapevta, in sicer v okviru javne zdravstvene dejavnosti, eksplicitno pa ne bi določal način financiranja, čeprav bi bilo možno sklepati, da bi psihoterapijo in psihosocialno svetovanje »pokrivala« zdravstvena zavarovalnica oziroma ZZZS.

Nadja Čobal, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je spomnila, da je delovna skupina v letih 2006-2010 ob zakonu o psihoterapiji pripravljala tudi zakon o psiholoških dejavnostih in da si ministrstvo za zdravje ves čas aktivno prizadeva za ureditev tega področja. Po njenem mnenju pa ostaja odprtih kar nekaj vprašanj, ki so vsebinske narave, v končni fazi pa predvsem finančne. Med drugim tudi to, ali se bo psihoterapija izvajala v okviru sistema javnega zdravstva. Opozorila je tudi na nujnost strokovnega nadzora.

Poslanka Jelka Godec, ki je članica parlamentarnega odbora za zdravje, je zelo neposredno povedala, da lahko odbor podpre vse rešitve, okoli katerih bo dosežen konsenz strokovnjakov, in da je to pogoj za reševanje problematike psihoterapije. Podobnega mnenja je bil njen poslanski kolega Jernej Vrtovec, ki je ugotavljal, da je ključna naloga politike, da rešuje in odpravlja anomalije. »Da je področje psihoterapije tako neurejeno, sploh nisem vedel, dokler se nisem seznanil s to tematiko«, je dejal Vrtovec, ki se je strinjal, da takšen zakon potrebujemo: »Prej ko slej ga bomo dobili, bo pa za to potrebno veliko politične volje vseh poslancev.« Končal je z obljubo, da lahko kot poslanec v naslednjem mesecu predlaga klic nujne seje Odbora za zdravstvo, kamor bi povabili resorno ministrico Milojko Kolar Celarc, in pripomore, da se sprejmejo kakšni bolj zavezujoči sklepi. Ključno je, da ima ministrstvo posluh.

Posvet se je po zaključku okrogle mize nadaljeval z razpravo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakaj zakon o psihoterapiji?

Standardno

Čez nekaj dni bo v Državnem svetu Posvet o normativni ureditvi psihoterapije. Namen srečanja je predstaviti nujnost takšne ureditve svetovalsko-terapevtskega področja in s tem reaktivacija delovne skupine, ki bi predlog zakona pregledala in ga uredila, tako da bi zaobzel vse udeležene na tem področju.

Za lažje razumevanje tematike bom predstavila nekaj pomembnih vsebin, ki so s tem povezane.


Sprva smo to temo ponovno zagnali člani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) in člani Zveze psihoterapevtov Slovenije (ZPS), ki smo podpiali Memorandum o sodelovanju. Prva organizacija – SKZP – je združuje društva posameznih smeri psihoterapije – seznam članic najdete tule. Druga – ZPS – vključuje večinoma psihiatre in klinične psihologe, ki imajo ustrezno izobrazbo. Omenjeni organizaciji zagovarjata, da mora imeti posameznik že opravljeno VII. stopnjo izobrazbe (torej zaključen fakultetni program), preden se vključi v kakršenkoli program izobraževanja psihoterapije, ki v povprečju traja 5 let, lahko pa tudi več. To je tudi v skladu z evropskimi normativi, ki opredeljujejo poklic psihoterapevta kot drugi poklic, kar je opredeljeno tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo lahko preberete tule. (smernice Evropske zveze za psihoterapijo EAP si lahko pogledate tule)

Ker pa so se v zadnjih letih pojavile še druge organizacije, ki izobražujejo posameznike na temo psihičnih vsebin, so se aktivnostim pridružili tudi SFU (podružnica Inštituta Sigmunda Freuda), FUDŠ (fakulteta iz Nove Gorice, smer psihosocialno svetovanje) in Teološka fakulteta (ki ima smer družinska in zakonska terapija). Omenjeni programi zagovarjajo, da se lahko gimnazijci vpišejo na fakulteto in so po končanem 3+2 izobraževanju psihoterapevti.

Med omenjenima skupinama so torej razlike v mnenjih in to naj bi uredil zakon. Primerjati 5 ali 10 letno izobrazbo je malo nenavadno, toda to je posel za zakonodajalce in ne za stroko. Država se izmika svoji odgovornosti in stalno izpostavlja, da mora biti stroka enotna, preden se napiše zakon. Pri tem najbolj trpijo uporabniki teh storitev, ki v tej sivi “vse-je-dovoljeno” situaciji, ne morejo oceniti, kdo je strokovnjak in kdo je šalabajzer. Naloga države je, da zaščiti posameznika. Naloga države pa je tudi, da zagotovi, da so usluge dostopne – kar pomeni tudi, da bi jih morala ponuditi v okviru zdravstvenega zavarovanja. ZPS zato še posebej intenzivno zastopa mnenje, da mora vse ostati znotraj zdravstva, kar izključi določene druge strokovnjake s področja.

Kljub razlikam je kot rečeno skupni imenovalec obeh skupin: zahteva, da se področje uredi. Obe skupini tudi podpirata ustanovitev zbornice, ki bi nadzorovala področje in podeljevala licence. Nisem omenila še tretje interesne skupine, ki je v okviru psihologov, ki imajo tudi svojo sekcijo za psihoterapijo in prav tako zagovarja ureditev tega področja.

Posvet na to temo bo v četrtek 13.10.2016 v Ljubljani v Državnem svetu, Šubičeva 4. Zainteresirani se lahko prijavijo na mail: jasna.mozina@sfu-ljubljana.si

Pa če to ni grozno

Standardno

“Pa če to ni grozno?!” je Igra ali ritual, ki s pojavom socialnih omrežij dobiva nove razsežnosti. Včasih je bila omejena na srečanja ob kavi, na klepet ob pobiranju otroka iz šole, na “čik pavze” pri zadnjih vratih podjetja… S pojavom platform, ki olajšajo komunikacijo, se je razrasla do neslutenih razsežnosti.

convestaion

Igra (gre za obliko komunikacije, ki poteka na vedno enak način in na koncu se vsi spleteni počutijo slabo) se igra med somišljeniki, ki iščejo, kako bi izrazili svojo jezo in frustracije na način, ki bi bil sprejemljiv. Ob tem se povežejo in razbremenijo, toda izvorna situacija ostaja enaka – ni poražencev, ni zmagovalcev.

Igralci med seboj tekmujejo, kdo bo povedal strašnejše dejstvo, kdo bo prejšnjega presegel v groznosti primera. To prinaša kratkotrajno zadovoljstvo, saj se igralci znajdejo med sebi enakimi in s tem zadovoljijo svojo potrebo po pripadnosti in po normalnosti. Niso nenavadni, ker jih določene stvari jezijo ali motijo. Nasprotno! Ker si med sebo pritrjujejo, sprejmejo svoja stališča kot edina pravilna in zanemarijo aspekte resničnosti ter se podpihujejo v tej popačeni sliki. Značilno je, da svoje vloge pri situaciji ne vidijo. Imajo slepo pego za odgovornost, ki jo imajo za nastalo stanje.

Igro na FB lahko opazujemo v različnih skupinah za šolstvo, starševstvo, prehrano, mentalno zdravje, o stanju v zdravstvu in politiki… Starši igrajo to Igro o pogovoru o učiteljicah: “Pa  če to ni grozno?! Poglej, kaj jim delajo zdaj v šoli!” Zaposleni igrajo to Igro o vodstvu podjetja: “Pa če to ni grozno?! Kakšne ukrepe so sprejeli!” Državljani igrajo to Igro o politikih: “Pa če to ni grozno?! Nič več ne znajo urediti. Saj ni čudno, da smo v taki riti.” Nenazadnje pa to Igro igrajo tudi politiki med posameznimi strujami: “Pa če to ni grozno?! Iz Murgelj so spet ukazali…/ Janša spet obtožuje…”

Za družbo je posebej nevarno, ker to Igro igrajo tudi mediji. Večino novic prikazujejo na način: “Pa če to ni grozno?!” Senzacionalistični namigi na žalost prodajajo časopise bolje kot prave novice. Ljudje radi udrihamo po drugih, saj se potem počutimo boljše od njih. Stalna gonja po uspehu nam je privzgojila privoščljivost. Spoštovanje do nekoga, ki je v stiski, ni več moderno. Kaj šele, da bi s sočutjem razumeli, da potrebuje podporo, vzpodbudo in nekaj časa, da stvari popravi. Lažje je biti jezen, še lažje pa je biti jezen skupinsko.

V Igri obstajajo “oni”. Oni so krivi za vse. S tem se soigralci znebijo svoje odgovornosti in s prstom kažejo na druge. Tako lahko vztrajajo v pasivni poziciji in jo tudi opravičujejo. Oni so fantazija, ki prenese v obtožbe.

Kot večino takšne komunikacije, Igra ne vodi nikamor, razen da razplamti negativna čustva in omeji pogled na resnične dogodke. Kako jo torej ustavimo ali ne igramo?

Najprej jo moramo prepoznati. Igra je kot junk-food. Hitro se jo navadimo in težko jo opustimo.

Ko se naučimo prepoznati iztočnice za Igro, jo lahko preusmerimo ali zaustavimo. Eden od načinov je, da preprosto rečemo: “Tega se jaz ne grem.” “ Iz tega ne bo nič dobrega.” “To ne služi nikomur.”

Lahko izpostavimo, da gre za preprosto podpihovanje jeze in osvetlimo druge plati situacije – to je redko uspešna taktika, saj je “vernike” težko prepričati v karkoli, kar se ne sklada z njihovim referenčnim okvirjem. Kaj je torej profit takšne poteze? Da smo vseeno spregovorili in se postavili na stran resnice in spoštovanja. Morda se nam ne obrestuje v danem trenutku, morda se nam bo povrnilo šele čez tedne, mesece, leta.

Na splošno je najbolje, da se toksičnim konverzacijam izognemo in se posvetimo pozitivnim stvarem. Ali kot opiše angleški pregovor: “Better to light one small candle than to curse the darkness.”

Otrok na popravilu

Standardno

…ali “Vi mu povejte, jaz ne morem več.”

Gre za specifičen in v naprej določen vzorec obnašanja oziroma komunikacije, ki mu v transakcijski analizi rečemo Igra. Igrajo jo starši, ki otroka pripeljejo do terapevta (zdravnika, svetovalca…). Sebe predstavijo kot Žrtev in strokovnjaka postavijo v vlogo Rešitelja. S tem preložijo vso odgovornost za izid zdravljenja ali obravnave na terapevta, kar skoraj gotovo vodi v razočaranje. Terapevt namreč nima nadnaravnih moči, da bi lahko spreminjal ljudi. Ali kot pravi Milivojević*: “Prepričani so, da so otroka pripeljali do velikega mojstra terapije, v ozadju pa je starševsko pričakovanje, da ga bo ta s svojimi čarobnimi močmi hipnotiziral in žabo ponovno spremenil v princa ali princeso.”

Ko so razočarani, ker ni nikakršne rešitve, ki ne bi vključevala tudi njihove lastne introspekcije in aktivacije, ponavadi označijo strokovnjaka kot nekompetentnega in poiščejo novega, v novem upanju, da bo tokrat morda pravi. S tem se ti starši vsakič znova postavijo v pozicijo: “Midva sva v redu, z otrokom pa nekaj ni ok.” In ga predajo nekomu, ki naj bi bil za to usposobljen. Podobno, kot če bi pripeljali avto na popravilo, ga pustili za nekaj časa in odpeljali popravljenega.

Otrok pa ni stroj, ki bi mu lahko podmazali kolesje ali zamenjali en del. Otrok je del družinskega sistema in odraz svojega okolja in svojih bližnjih. Zato je starševsko sodelovanje nujno in brez tega, da se odrasli, ki vzgaja otroka, zazre vase, pač ne gre!

parents-arguing-350

K meni v obravnavo hodijo motivirani starši in takšna Igra se mi ne zgodi tako pogosto kot prej, ko sem še delala v javnem sektorju. Kaj to pomeni? Da se starši, ki pripeljejo otroka k meni, vsaj v neki meri že zavedajo, da imajo nekje “luknjo v vzgoji” in so večinoma zaskrbljeni, ker je ne vidijo. Ter posledično veseli in hvaležni, ko jo skupaj odkrijemo in se lahko o tem pogovorijo in se naučijo novih pristopov ter opustijo stare.

V javnih zavodih pa žal ni tako. Tam starši niso tako zelo pripravljeni sodelovati. Večinoma so polni obtoževanj – kakšen je ta sistem, pa nesposobne učiteljice, pa drugi starši so zoprni čudaki, njihovi otroci so nevzgojeni in podobno.

Se lahko s takšnimi starši sploh sodeluje? Seveda. Nenazadnje je to le izraz njihove stiske. Zato jih je potrebno najprej pomiriti in jim dati nekaj praktičnih, vedenjskih napotkov, ki trenutno razbremenijo situacijo. To ne pomeni, da jih “božamo” in jim damo čas, da bi pridobili njihovo zaupanje. To pomeni, da izpostavimo Igro in jim ponudimo izhod. Zakaj moramo pristopiti hitro in učinkovito? Ker so ti otroci in mladostniki del skupine. In skupinska dinamika je zelo fluidna zadeva – en nemiren član, pomembno vpliva na ostale in na splošno dogajanje. In lažje je ukrepati, ko so zapleti na začetku, kot pa potem, ko se situacija razplamti do neslutenih višav in imamo kar naenkrat pet “problematičnih” namesto enega.

Vse to ni lahka naloga. Še posebej, ker smo kot narod zelo slabo prilagojeni na poslušanje konstruktivne kritike. Vse slišimo, kot da delamo strašne napake, in da smo slabi ljudje. Seveda vloga zaščitniškega starša dodatno oteži to pozicijo. Zato je toliko bolj pomembno, da se odgovorni strokovnjaki tega zavedajo in ne bežijo od svoje vloge. Kdo pa bo izpostavil vse te zadeve in vodil reševanje situacije, če ne strokovnjak? Tukaj so izrazi “roke imamo zavezane”, “grozijo nam s tožbo”, “grozijo nam z mediji”, “nočejo sodelovati”, “dajmo času čas” kontraproduktivni. To so izrazi, ki so del nasprotne Igre od te, ki jo igrajo starši, in ne vodijo do rešitve.

Torej: nič ni narobe, če pride do zapleta. Narobe pa je, če od zapleta bežimo in kažemo s prstom na druge. Nenazadnje ob zapletih in napakah rastemo. Brez težav pa bi ostali za vedno isti. Dolgčas, mar ne?