Posvet o psihoterapiji – česa niste prebrali v medijih

Standard

Ker so bili mediji prisotni le na prvem delu Posveta, je temu primerno tudi nepopolno poročanje o dogodku oziroma situaciji in sem se zato odločila, da dopolnim informacije.


Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Državnem svetu je imel dva dela: predstavitev mnenj različnih ustanov ter razpravo.

Predstavitveni del je vodila Jelena Aščič, ki je vskočila v zadnjem trenutku in je bila povsem nepripravljena na dogodek, kar je bilo razvidno tudi iz tega, da je večkrat stopila do predstavnice Gostečnikove družinske terapije, ki je sedela v prvi klopi  in se z njo posvetovala. Težko bi to opredelili kot nepristransko, saj gre tu za razdor med dvema taboroma in bi človek pričakoval, da bo voditeljica poskrbela za enakovredno pozicijo vseh udeleženih. No ja, žal pričakovanja so vedno tista, ki nas omejujejo in glede na to, kdo je sklical Posvet, je bilo to morda res samoumevno.

Prvi del je bil pravzaprav reklama za tri fakultete, ki promovirajo izobraževanje za ta zaenkrat še neobstoječi poklic takoj po maturi. Sodeč po prebranem, so vsi novinarji odšli po tem prvem delu in niso ostali na razpravi, kjer se je izpostavilo še precej pomembnih vidikov te situacije in tako je javnost preko medijev dobila nepopolno sliko.  S tem bolonjskim principom (3+2) bi Teološka fakulteta, SFU in FUDŠ radi postavili svoje diplomante ob bok tistim, ki se za to dejavnost izobražujejo po končani fakulteti in zagovarjajo, da je psihoterapevt 2. poklic (torej vsaj 4+5 let ali celo več).

Dr. Mlakar s FUDŠ, meni, da so psihiatri in klinični psihologi preizobraženi ter da ni potrebno toliko znanja, da bi kvalitetno opravljali poklic psihoterapevta. Glavni organizaciji, ki podpirata 2. poklic sta ZPS in SKZP (pa tudi DPS). Takšen princip je zapisan tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo je podpisala tudi naša država. Mag. Možina (SFU) je sprva sicer potrdil, da vse listine upoštevajo, nato v naslednjem stavku priznal, da 5. točke omenjene deklaracije pa ne bodo, ker se jim zdi zastarela in ne sledi razvoju. Gospod je sicer specialist psihiater, magister in bivši predsednik SKZP in je v tej prejšnji vlogi podpiral omenjeno deklaracijo in tudi pogoje, ki jih postavlja Evropska zveza za psihoterapijo. Odkar je ustanovil podružnico fakultete Sigmunda Freuda v Ljubljani, pa ga ta načela ne zanimajo več.

Podobnega mnenja je tudi dr. Gostečnik, ki že vrsto let izvaja izobraževanje na Teološki fakulteti in je v uvodnem nagovoru izpostavil, da želijo priti ljudem nasproti, jih negovati in zanje skrbeti. To je pokroviteljski pristop, ki je v nasprotju z doktrino psihoterapije. (V razpravi ga je nadomestil g. Cvetek, ki pa ga usposobljenost za terapiranje sploh ne zanima, samo uspešnost le te.)

Če pogledamo torej profil teh treh predstojnikov, gre za dva doktorja znanosti in enega magistra. In ti visoko izobraženi ljudje predlagajo, da se standardi znižajo. Na vseh področjih stroka vedno stremi k dvigu standarda, omenjeni gospodje pa bi ta standard znižali. Oziroma če povzamem matematično bi izenačili, da je 3+2 = 4+5

Vsiljuje se mi primerjava, da bi bila vajenec in mojster torej na istem nivoju. In menim, da je to ena od ključnih zadev, ki jih moramo urediti – zakaj bi morali biti vsi terapevti? Saj lahko osmislimo različne diplomante: tisti s 3+2 so teoretiki ali svetovalci, tisti s 4+5 (ali 6+5 kot je v primeru zdravnikov) pa terapevti. Tu je dr. Mlakar izpostavil pomembno razliko med svetovanjem in terapijo, ki izvirata iz drugačnega znanja in se usmerjata na drugačno populacijo.

Gospa Čobal iz Ministrstva za zdravje je kot že večkrat do zdaj opozorila, da je sistem okostenel in da bi bila bolj smiselna sistemska ureditev, ki omogoča dostopnost storitev in ne toliko normativna, ki bi področje uredila z zakonom. Zakon je nekaj, kar potem obstane za več let in smiselno bi bilo, da se tega lotimo zelo previdno.

Na razpravi ni bilo ZPS, ki imajo o situaciji deljeno mnenje – nekateri zagovarjajo specializacijo v okviru zdravstva, nekateri se pridružujejo SKZP. Nekateri pa sploh niso bili vabljeni: tako na primer ni bilo DPS – torej psihologov oz. njihove Sekcije za psihoterapijo (niti z Univerze v Mariboru niti iz Ljubljane) in nenazadnje ni bilo uporabnikov, ki se združujejo v Civilni iniciativi in brez katerih ta dialog nima pomembnega aspekta tistih, katerim je namenjena ureditev.

In naj na koncu izpostavim, da je ureditev področja nujno potrebna zato, da se zaščiti uporabnika ter da se omogoči dostopnost storitev širom države in to v smiselnem časovnem okviru. To je na Posvetu izpostavila predstavnica delovne skupine, ki je uradno še vedno priznana: g. Irena Kosovel. V ta namen je smiselna tudi ustanovitev zbornice, ki bi lahko podeljevalja licence in nadzorovala strokovnjake. Zaradi neurejenosti področja se namreč izpostavljajo tudi posamezniki, ki škodijo ugledu in rušijo pravila, pa so zdaj praktično nedotakljivi. Oziroma kot je izpostavil Tomaž Flajjs, predsednik SKZP: neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati. In ravno to je vloga države – zaščita posameznika!

Pojasnilo: v mojem postu nisem poročala o tistem, kar so mediji že poročali. Pisala sem samo o konteksu, ki ga novinarji ne poznajo in ga tudi niso predstavili. Na spodnjih povezavah in v sporočilu za javnost si lahko preberete več o prvem delu dogodka.

Članek v Dnevniku

Članek na Žurnal 24ur

Sporočilo za medije (SFU): 
Posvet o normativni ureditvi psihoterapije v Sloveniji
Ljubljana, 13. oktobra 2016 – V polni dvorani Državnega sveta je potekala javna okrogla miza o nujni zakonski ureditvi področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja v naši državi. Rdeča nit vseh razpravljavcev je bila ugotovitev o nujnosti samostojnega zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo celovito urejal to področje in ki bo psihoterapijo definiral kot samostojen poklic in akademsko znanstveno disciplino. Posvet je pripravil Kolegij fakultet in strokovnih združenj s področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja, nastopili pa so strokovnjaki s tega področja, državna sekretarka ministrstvu za zdravje ter člana parlamentarnega odbora za zdravstvo. Povabilu se niso odzvali v Združenju psihoterapevtov, manjkal pa je tudi predsednik odbora Državnega zbora za zdravstvo in nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar.

Jelena Aščič, priznana novinarka RTV Slovenije in voditeljica oddaje Tednik, je kot moderatorka okrogle mize po kratki uvodni predstavitvi besedo najprej dala Miranu Možini (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani), ki med drugim opozoril, da v Sloveniji zaradi neurejenosti na tem področju nimamo enotnega registra psihoterapevtov in da se po splošni oceni s tem poklicem profesionalno ukvarja 200 do 300 ljudi, kar je desetkrat manj od povprečja v drugih razvitih državah. Potreb po psihoterapevtih bo zaradi vse več stresa in osebnih stisk med Slovenci brez dvoma samo še več. Za njim je spregovoril Janez Mlakar (Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici), ki je predstavil izsledke ankete, ki so jo pripravili na vzorcu 900 ljudi in ki je prinesla zanimive rezultate: kar 94% vprašanih je že razmišljajo o psihoterapevtski pomoči, 20% pa jo je iskalo in jo tudi dobilo, od teh jih je skoraj 80% priznalo, dam jim je psihoterapija koristila. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da poklica psihoterapevt v Sloveniji še vedno ni in da se s tem področjem uradno ukvarjajo psihiatri, klinični psihologi in celo socialni delavci. Tudi Christian Gostečnik s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani ni mogel mimo tega, da se je v zadnjih dvajsetih letih obisk pri družinskih terapevtih skokovito povečal, da so njihove ambulante polne in da je v delu javnosti še vedno zmotno prepričanje, da gre za psihiatrične paciente, čeprav gre v resnici za ljudi, ki se znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč in sočutje. Ob tem je Gostečnik izpostavil tudi dejstvo, da se z dejavnostjo, ki bi naj bila strokovna znanstvena pomoč, ukvarja preveč šarlatanov, saj psihoterapija nima normativne ureditve. Po drugi strani pa smo v zadnjih letih na akademski ravni dosegli velik napredek in dobili kar 29 doktoratov iz družinske terapije.

Predstavnik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs je opozoril, da imamo preveč neusposobljenih psihoterapevtov, ob čemer je navedel tudi lastno izkušnjo, ki kaže na povsem neurejeno področje: »Ko sem na Ajpesu registriral s.p. za psihoterapevta, je bilo treba 10 minut, nihče me ni nič vprašal.« Po njegovem mnenju neusposobljeni psihoterapevti delajo veliko škode in so neškodljivi samo v najboljšem primeru. Povedal je še, da imajo krovne organizacije na tem področju svoje etične kodekse, vendar veljajo samo zanje oziroma njihove člane, medtem ko proti samooklicanim psihoterapevtom ne morejo ukrepati.

Irena Kosovel, družinska mediatorka z Inštituta za psihoterapijo, mediacijo in svetovanje Belin je spomnila, da je posebna delovna skupina na ministrstvu za zdravje, zadolžena za pripravo predloga zakona o psihoterapiji, že 2010 prenehala delovati, saj ta zakon ni (bil) prioriteta. Zaradi tega je predlog obležal v predalih. Po njenem bi bilo ključno, da bi takšen zakon opredelil samostojni poklic psihoterapevta, in sicer v okviru javne zdravstvene dejavnosti, eksplicitno pa ne bi določal način financiranja, čeprav bi bilo možno sklepati, da bi psihoterapijo in psihosocialno svetovanje »pokrivala« zdravstvena zavarovalnica oziroma ZZZS.

Nadja Čobal, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, je spomnila, da je delovna skupina v letih 2006-2010 ob zakonu o psihoterapiji pripravljala tudi zakon o psiholoških dejavnostih in da si ministrstvo za zdravje ves čas aktivno prizadeva za ureditev tega področja. Po njenem mnenju pa ostaja odprtih kar nekaj vprašanj, ki so vsebinske narave, v končni fazi pa predvsem finančne. Med drugim tudi to, ali se bo psihoterapija izvajala v okviru sistema javnega zdravstva. Opozorila je tudi na nujnost strokovnega nadzora.

Poslanka Jelka Godec, ki je članica parlamentarnega odbora za zdravje, je zelo neposredno povedala, da lahko odbor podpre vse rešitve, okoli katerih bo dosežen konsenz strokovnjakov, in da je to pogoj za reševanje problematike psihoterapije. Podobnega mnenja je bil njen poslanski kolega Jernej Vrtovec, ki je ugotavljal, da je ključna naloga politike, da rešuje in odpravlja anomalije. »Da je področje psihoterapije tako neurejeno, sploh nisem vedel, dokler se nisem seznanil s to tematiko«, je dejal Vrtovec, ki se je strinjal, da takšen zakon potrebujemo: »Prej ko slej ga bomo dobili, bo pa za to potrebno veliko politične volje vseh poslancev.« Končal je z obljubo, da lahko kot poslanec v naslednjem mesecu predlaga klic nujne seje Odbora za zdravstvo, kamor bi povabili resorno ministrico Milojko Kolar Celarc, in pripomore, da se sprejmejo kakšni bolj zavezujoči sklepi. Ključno je, da ima ministrstvo posluh.

Posvet se je po zaključku okrogle mize nadaljeval z razpravo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakaj zakon o psihoterapiji?

Standard

Čez nekaj dni bo v Državnem svetu Posvet o normativni ureditvi psihoterapije. Namen srečanja je predstaviti nujnost takšne ureditve svetovalsko-terapevtskega področja in s tem reaktivacija delovne skupine, ki bi predlog zakona pregledala in ga uredila, tako da bi zaobzel vse udeležene na tem področju.

Za lažje razumevanje tematike bom predstavila nekaj pomembnih vsebin, ki so s tem povezane.


Sprva smo to temo ponovno zagnali člani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) in člani Zveze psihoterapevtov Slovenije (ZPS), ki smo podpiali Memorandum o sodelovanju. Prva organizacija – SKZP – je združuje društva posameznih smeri psihoterapije – seznam članic najdete tule. Druga – ZPS – vključuje večinoma psihiatre in klinične psihologe, ki imajo ustrezno izobrazbo. Omenjeni organizaciji zagovarjata, da mora imeti posameznik že opravljeno VII. stopnjo izobrazbe (torej zaključen fakultetni program), preden se vključi v kakršenkoli program izobraževanja psihoterapije, ki v povprečju traja 5 let, lahko pa tudi več. To je tudi v skladu z evropskimi normativi, ki opredeljujejo poklic psihoterapevta kot drugi poklic, kar je opredeljeno tudi v Strasburški deklaraciji, ki jo lahko preberete tule. (smernice Evropske zveze za psihoterapijo EAP si lahko pogledate tule)

Ker pa so se v zadnjih letih pojavile še druge organizacije, ki izobražujejo posameznike na temo psihičnih vsebin, so se aktivnostim pridružili tudi SFU (podružnica Inštituta Sigmunda Freuda), FUDŠ (fakulteta iz Nove Gorice, smer psihosocialno svetovanje) in Teološka fakulteta (ki ima smer družinska in zakonska terapija). Omenjeni programi zagovarjajo, da se lahko gimnazijci vpišejo na fakulteto in so po končanem 3+2 izobraževanju psihoterapevti.

Med omenjenima skupinama so torej razlike v mnenjih in to naj bi uredil zakon. Primerjati 5 ali 10 letno izobrazbo je malo nenavadno, toda to je posel za zakonodajalce in ne za stroko. Država se izmika svoji odgovornosti in stalno izpostavlja, da mora biti stroka enotna, preden se napiše zakon. Pri tem najbolj trpijo uporabniki teh storitev, ki v tej sivi “vse-je-dovoljeno” situaciji, ne morejo oceniti, kdo je strokovnjak in kdo je šalabajzer. Naloga države je, da zaščiti posameznika. Naloga države pa je tudi, da zagotovi, da so usluge dostopne – kar pomeni tudi, da bi jih morala ponuditi v okviru zdravstvenega zavarovanja. ZPS zato še posebej intenzivno zastopa mnenje, da mora vse ostati znotraj zdravstva, kar izključi določene druge strokovnjake s področja.

Kljub razlikam je kot rečeno skupni imenovalec obeh skupin: zahteva, da se področje uredi. Obe skupini tudi podpirata ustanovitev zbornice, ki bi nadzorovala področje in podeljevala licence. Nisem omenila še tretje interesne skupine, ki je v okviru psihologov, ki imajo tudi svojo sekcijo za psihoterapijo in prav tako zagovarja ureditev tega področja.

Posvet na to temo bo v četrtek 13.10.2016 v Ljubljani v Državnem svetu, Šubičeva 4. Zainteresirani se lahko prijavijo na mail: jasna.mozina@sfu-ljubljana.si

Pa če to ni grozno

Standard

“Pa če to ni grozno?!” je Igra ali ritual, ki s pojavom socialnih omrežij dobiva nove razsežnosti. Včasih je bila omejena na srečanja ob kavi, na klepet ob pobiranju otroka iz šole, na “čik pavze” pri zadnjih vratih podjetja… S pojavom platform, ki olajšajo komunikacijo, se je razrasla do neslutenih razsežnosti.

convestaion

Igra (gre za obliko komunikacije, ki poteka na vedno enak način in na koncu se vsi spleteni počutijo slabo) se igra med somišljeniki, ki iščejo, kako bi izrazili svojo jezo in frustracije na način, ki bi bil sprejemljiv. Ob tem se povežejo in razbremenijo, toda izvorna situacija ostaja enaka – ni poražencev, ni zmagovalcev.

Igralci med seboj tekmujejo, kdo bo povedal strašnejše dejstvo, kdo bo prejšnjega presegel v groznosti primera. To prinaša kratkotrajno zadovoljstvo, saj se igralci znajdejo med sebi enakimi in s tem zadovoljijo svojo potrebo po pripadnosti in po normalnosti. Niso nenavadni, ker jih določene stvari jezijo ali motijo. Nasprotno! Ker si med sebo pritrjujejo, sprejmejo svoja stališča kot edina pravilna in zanemarijo aspekte resničnosti ter se podpihujejo v tej popačeni sliki. Značilno je, da svoje vloge pri situaciji ne vidijo. Imajo slepo pego za odgovornost, ki jo imajo za nastalo stanje.

Igro na FB lahko opazujemo v različnih skupinah za šolstvo, starševstvo, prehrano, mentalno zdravje, o stanju v zdravstvu in politiki… Starši igrajo to Igro o pogovoru o učiteljicah: “Pa  če to ni grozno?! Poglej, kaj jim delajo zdaj v šoli!” Zaposleni igrajo to Igro o vodstvu podjetja: “Pa če to ni grozno?! Kakšne ukrepe so sprejeli!” Državljani igrajo to Igro o politikih: “Pa če to ni grozno?! Nič več ne znajo urediti. Saj ni čudno, da smo v taki riti.” Nenazadnje pa to Igro igrajo tudi politiki med posameznimi strujami: “Pa če to ni grozno?! Iz Murgelj so spet ukazali…/ Janša spet obtožuje…”

Za družbo je posebej nevarno, ker to Igro igrajo tudi mediji. Večino novic prikazujejo na način: “Pa če to ni grozno?!” Senzacionalistični namigi na žalost prodajajo časopise bolje kot prave novice. Ljudje radi udrihamo po drugih, saj se potem počutimo boljše od njih. Stalna gonja po uspehu nam je privzgojila privoščljivost. Spoštovanje do nekoga, ki je v stiski, ni več moderno. Kaj šele, da bi s sočutjem razumeli, da potrebuje podporo, vzpodbudo in nekaj časa, da stvari popravi. Lažje je biti jezen, še lažje pa je biti jezen skupinsko.

V Igri obstajajo “oni”. Oni so krivi za vse. S tem se soigralci znebijo svoje odgovornosti in s prstom kažejo na druge. Tako lahko vztrajajo v pasivni poziciji in jo tudi opravičujejo. Oni so fantazija, ki prenese v obtožbe.

Kot večino takšne komunikacije, Igra ne vodi nikamor, razen da razplamti negativna čustva in omeji pogled na resnične dogodke. Kako jo torej ustavimo ali ne igramo?

Najprej jo moramo prepoznati. Igra je kot junk-food. Hitro se jo navadimo in težko jo opustimo.

Ko se naučimo prepoznati iztočnice za Igro, jo lahko preusmerimo ali zaustavimo. Eden od načinov je, da preprosto rečemo: “Tega se jaz ne grem.” “ Iz tega ne bo nič dobrega.” “To ne služi nikomur.”

Lahko izpostavimo, da gre za preprosto podpihovanje jeze in osvetlimo druge plati situacije – to je redko uspešna taktika, saj je “vernike” težko prepričati v karkoli, kar se ne sklada z njihovim referenčnim okvirjem. Kaj je torej profit takšne poteze? Da smo vseeno spregovorili in se postavili na stran resnice in spoštovanja. Morda se nam ne obrestuje v danem trenutku, morda se nam bo povrnilo šele čez tedne, mesece, leta.

Na splošno je najbolje, da se toksičnim konverzacijam izognemo in se posvetimo pozitivnim stvarem. Ali kot opiše angleški pregovor: “Better to light one small candle than to curse the darkness.”

Otrok na popravilu

Standard

…ali “Vi mu povejte, jaz ne morem več.”

Gre za specifičen in v naprej določen vzorec obnašanja oziroma komunikacije, ki mu v transakcijski analizi rečemo Igra. Igrajo jo starši, ki otroka pripeljejo do terapevta (zdravnika, svetovalca…). Sebe predstavijo kot Žrtev in strokovnjaka postavijo v vlogo Rešitelja. S tem preložijo vso odgovornost za izid zdravljenja ali obravnave na terapevta, kar skoraj gotovo vodi v razočaranje. Terapevt namreč nima nadnaravnih moči, da bi lahko spreminjal ljudi. Ali kot pravi Milivojević*: “Prepričani so, da so otroka pripeljali do velikega mojstra terapije, v ozadju pa je starševsko pričakovanje, da ga bo ta s svojimi čarobnimi močmi hipnotiziral in žabo ponovno spremenil v princa ali princeso.”

Ko so razočarani, ker ni nikakršne rešitve, ki ne bi vključevala tudi njihove lastne introspekcije in aktivacije, ponavadi označijo strokovnjaka kot nekompetentnega in poiščejo novega, v novem upanju, da bo tokrat morda pravi. S tem se ti starši vsakič znova postavijo v pozicijo: “Midva sva v redu, z otrokom pa nekaj ni ok.” In ga predajo nekomu, ki naj bi bil za to usposobljen. Podobno, kot če bi pripeljali avto na popravilo, ga pustili za nekaj časa in odpeljali popravljenega.

Otrok pa ni stroj, ki bi mu lahko podmazali kolesje ali zamenjali en del. Otrok je del družinskega sistema in odraz svojega okolja in svojih bližnjih. Zato je starševsko sodelovanje nujno in brez tega, da se odrasli, ki vzgaja otroka, zazre vase, pač ne gre!

parents-arguing-350

K meni v obravnavo hodijo motivirani starši in takšna Igra se mi ne zgodi tako pogosto kot prej, ko sem še delala v javnem sektorju. Kaj to pomeni? Da se starši, ki pripeljejo otroka k meni, vsaj v neki meri že zavedajo, da imajo nekje “luknjo v vzgoji” in so večinoma zaskrbljeni, ker je ne vidijo. Ter posledično veseli in hvaležni, ko jo skupaj odkrijemo in se lahko o tem pogovorijo in se naučijo novih pristopov ter opustijo stare.

V javnih zavodih pa žal ni tako. Tam starši niso tako zelo pripravljeni sodelovati. Večinoma so polni obtoževanj – kakšen je ta sistem, pa nesposobne učiteljice, pa drugi starši so zoprni čudaki, njihovi otroci so nevzgojeni in podobno.

Se lahko s takšnimi starši sploh sodeluje? Seveda. Nenazadnje je to le izraz njihove stiske. Zato jih je potrebno najprej pomiriti in jim dati nekaj praktičnih, vedenjskih napotkov, ki trenutno razbremenijo situacijo. To ne pomeni, da jih “božamo” in jim damo čas, da bi pridobili njihovo zaupanje. To pomeni, da izpostavimo Igro in jim ponudimo izhod. Zakaj moramo pristopiti hitro in učinkovito? Ker so ti otroci in mladostniki del skupine. In skupinska dinamika je zelo fluidna zadeva – en nemiren član, pomembno vpliva na ostale in na splošno dogajanje. In lažje je ukrepati, ko so zapleti na začetku, kot pa potem, ko se situacija razplamti do neslutenih višav in imamo kar naenkrat pet “problematičnih” namesto enega.

Vse to ni lahka naloga. Še posebej, ker smo kot narod zelo slabo prilagojeni na poslušanje konstruktivne kritike. Vse slišimo, kot da delamo strašne napake, in da smo slabi ljudje. Seveda vloga zaščitniškega starša dodatno oteži to pozicijo. Zato je toliko bolj pomembno, da se odgovorni strokovnjaki tega zavedajo in ne bežijo od svoje vloge. Kdo pa bo izpostavil vse te zadeve in vodil reševanje situacije, če ne strokovnjak? Tukaj so izrazi “roke imamo zavezane”, “grozijo nam s tožbo”, “grozijo nam z mediji”, “nočejo sodelovati”, “dajmo času čas” kontraproduktivni. To so izrazi, ki so del nasprotne Igre od te, ki jo igrajo starši, in ne vodijo do rešitve.

Torej: nič ni narobe, če pride do zapleta. Narobe pa je, če od zapleta bežimo in kažemo s prstom na druge. Nenazadnje ob zapletih in napakah rastemo. Brez težav pa bi ostali za vedno isti. Dolgčas, mar ne?

 

 

Računalniki in vzgoja

Standard

Zadnjič sem skupino staršev usmerila, da naj se z otrokom skupaj vsedejo za računalnik in pokažejo veliko zanimanja za to, kako se igrajo igrice, kaj je cilj igre, kako ga doseči in podobno. Začudeno in nejevreno so me gledali, osupli nad nenavadnim predlogom. “Gospa, mi skušamo otroke zbezati stran od elektronskih naprav, ne pa še ojačati tega vedenja!”

To se je zgodilo na edukativni skupini za starše otrok, ki so zasvojeni z eno od novih tehnologij. Večinoma gre za starše najstnikov in mladih odraslih. Skupino izvajam na zavodu LogOut in me je vzpodbudila k razmišljanju o vlogi staršev pri novodobni vzgoji. Sicer na teh srečanjih predelujemo kaj je to zasvojenost, kakšne težave imajo s tem oni in kakšne otroci, kako je to nastalo, kakšen vpliv imajo za te zadeve in podobno. In skoraj ne glede na to, koliko so ti otroci stari, imajo ti starši nekaj skupnega. Znašli so se na novem področju, v novi zagati. Poročajo o tem, da jih otroci izločajo, da jih ne upoštevajo, da nimajo vpliva, skratka da ni pravega stika, ni pravega odnosa.

Pravzaprav smo se vsi znašli v tranzicijskem obdobju. Priča smo vzpostavljanju novega virtualnega sveta in novih virtualnih odnosov in tako soočeni s popolnoma novimi izzivi. Pa so res tako novi ali so morda samo stari izzivi v novi podobi?

Veliko staršev mi potoži o svojih težavah pri uporabi elektronike v družini. Otroci bi se stalno zabavali s tehnologijo in starši jim morajo postavljati omejitve pri tem. Vsaj v večini družin je tako. Starši v vlogi “policaja” in otroci, ki upoštevajo meje. Po drugi strani pa starši uporabljajo tehnologijo kot “elektronsko varuško”, da si vzamejo malo časa zase. Oboje je do neke mere razumljivo – vzgoja je usmerjanje in pogosto tudi omejevanje in končni cilj je, da otroci ponotranjijo neke principe, da internalizirajo starše (to se seveda lahko dogaja na pozitiven ali na negativen način, toda tokrat ne bom pisala o tem.) In razumljivo je, da se otrok z nečim tudi sam zamoti ali zaigra ter da imata mama in oče trenutek miru. Kaj je torej prava mera? Kaj je normalna raba tehnologije? Kaj naj z vsemi temi igricami, nadaljevankami, snapchatom in youtubeom?

V svoji bližnji in širši družbi sem opazovala vzgojne sloge in pravila povezana z novimi tehnologijami in nabrala kar lep spekter različnih pristopov. Na eni strani so tisti, ki strogo omejujejo in pogojujejo uporabo telefonov, tablic in računalnika, na drugi strani pa tisti, ki jo sploh ne omejujejo, vmes pa še marsikaj.

Pri tistih, ki “vse dovolijo” sta izstopala diametralno nasprotna odnosa staršev pri tem – eni se ne vtikajo v uporabo in radi izpostavijo da “oni pojma nimajo, kaj s tem početi,” drugi pa uporabljajo vse to skupaj z otroki in jih usmerjajo, kaj vse se da narediti s tehnologjo in kako jo uporabljati. Pogovarjajo se o družabnih omrežjih, skupaj guglajo, gledajo videospote, smešnice, si pošiljajo sporočila po vseh možnih kanalih, obdelujejo slike, snemajo, downloadajo, uploadajo in igrajo igrice. Skratka otroke učijo uporabljati tehniko na varen in smiselen način. Lahko je zabavno, lahko je resno. Včasih se zabavajo skupaj, včasih pa otroke pustijo malo same in potem pogledajo, kaj so naredili. Na začetku je ta nadzor nujen, da otrok ve, na kaj paziti. Poleg tega je izredno pomembno, da se nauči, kako preceniti, kaj je ok vsebina in kaj laž in zavajanje. Tako bo kasneje mladostnik že vedel, kaj je varno in kaj ne. Da staršu ne bo potrebno vdirati v njegovo zasebnost in ga obravnavati kot majhnega otroka.

Včasih se starši postavijo v pozicijo, da je to vse novo in njim neznano. Toda ni takšne razlike – saj jih nenazadnje učimo pisati pošto, brati novice (tudi med vrsticam), poiskati informacije, plačati račune, komunicirati s prijatelji, si poiskati zabavo, imeti zdrav odnos do spolnosti… Torej vse kar bi jih sicer učili analogno. Zdaj ko se je oblika spremenila, pa premnogokdo kar dvigne roke od the opravil. Oziroma kot se je izrazil dr.Milivojević: “spustimo jim ulico v sobo”, brez da bi jih usmerili, kako se na ulici varno preživi. In tudi z igricami se lahko naučijo kar nekaj za življenje pomembnih veščin, še posebej pri strateških igrah. Nenazadnje je potrebno počasi zgraditi vas ali trdnjavo, poskrbeti za hrano, za denar, za splošen napredek, za prostor, dosegati odločitve, večkrat poskusiti, planirati akcije in se povezati v skupnosti in ustrezno komunicirati. Zveni znano? Starševska vloga je vedno postavljanje dogodkov v okvir realnosti, da si otrok lahko izdela svojo podobo sveta in tudi tukaj ni drugače. Vse te spretnosti so za življenje precej pomembne. Jih starši lahko preslikamo iz igric v resničnost?

Najbolj grozljiva posledica odklonilnosti do novih tehnologij je po mojem mnenju, da se nam otroci umaknejo. Namesto, da bi pristno vez vzpostavili s starši, jo poiščejo med sovrstniki, ki vse to znajo ali pa želijo to spoznavati. In starši ostanejo sami s svojimi očitki. Toda pravzaprav so se v to pozicijo postavili sami. Zato na skupinah starše usmerjam predvsem v to, da ponovno vzpostavijo stik z otrokom: da se začnejo pogovarjati, da skupaj nekaj počnejo in da je fino, če je to zabavno. To ne gre hitro in starši morajo vložiti precej truda in energije, da tem otrokom ponovno dokažejo, da so tudi oni lahko OK družba. Ne govorim o tem, da moram zdaj vsi “viseti na računalnikih”. Govorim pa o tem, da je načinov za druženje veliko. Od kar imamo tehnologijo še toliko več, narava in dom sta pa tako ali tako vedno na voljo. Se še znate družiti s svojim otrokom? Si tega sploh želite?

Terapija? To ni zame.

Standard

Včasih terapija ne deluje. Razlogov za to je seveda več.
Lahko da gre za izbiro neprimerne smeri psihoterapije ali terapevta. Večinoma gre pa za strah ali sram. Torej za obrambne mehanizme pred spremembo.
Potem slišim izjave kot:

“Saj sem si zares želel nekaj skulirati, samo potem je izpadlo, kot da je vse povezano z mojim odnosom do očeta. Tega pa pač ne verjamem. To je tako klišejsko. Mislim… skoraj preklišejsko.”

“Čakajte?! On ima problem in zdaj naj bi se JAZ spremenila?! Zakaj že?”

“Nikoli se ne bom spremenil. To je pretežko. In boli.”

“Saj sem šla na terapijo. Samo to kar je bilo tam, ni zame. Jaz ne verjamem, da to deluje.”


Najpogosteje nekdo še ni pripravljen za obdelavo določene teme. Kar je popolnoma razumljivo. Spremembe delamo takrat, ko nam je situacija dovolj slaba. Če nam še kar gre, potem ni zelo verjetno, da se bomo lotili spreminjanja. Predvsem pa če ne prepoznamo svojih varovalnih vedenj kot odvečnih in napornih, potem nas očitno še vedno varujejo pred nevarnostjo. Sicer je nevarnost le v naših glavah – tja se je zasidrala v bolj ali manj davni preteklosti. Pa vendarle.

Nekaterim ljudem se zdi preprosto odveč govoriti o stvareh, ki so se zgodile že zdavnaj – češ: “Kaj čem zdaj pogrevati stare zamere?!” Žal čas ne celi vseh ran. Nekatere samo potlači, tako da nam delajo težave, mi se pa sprašujemo, od kje te izvirajo.
In kakšno vlogo ima pri tem terapija? Kaj to sploh je in kaj lahko od nje pričakujete? Psihoterapija je namenjena temu, da bi lahko živeli v trenutku, tukaj in zdaj, zadovoljni sami s sabo in s svojimi odnosi. (definicij zdravja je sicer več – naj za to razlago služi tale malce posplošena)

Poti do odkrivanja teh potlačenih vsebin so različne in tako so različne tudi smeri psihoterapije.
Pri vseh imate možnost spremeniti vzorce mišljenja in čustvovanja ter s tem tudi vedenja in komunikacije. Nekatere metode začnejo pri vedenju, ga raziskujejo, analizirajo in iščejo vzroke zanj. Jaz uporabljam transakcijsko analizo, ki analizira komunikacijo ter me tako pripelje do potlačenih vsebin, ki jih nato razrešim z Logosintezo. Katero smer si kot klienti izberemo je odvisno od posameznika, nekaj pa tudi od težav, ki jih imamo oziroma od simptomov, ki so najbolj moteči. Ni vse za vsakogar. Pa so vsi za terapijo? Seveda ne. Najbolj terapevtski od vsega je odnos, ki ga vzpostavimo v terapiji. To je varno okolje, da spregovorimo o čimerkoli nas obremenjuje. Toda takšen varen odnos imamo laho tudi s partnerjem, prijateljem, staršem. Važno je da spregovorimo. Tišina je tu škodljiva.

Varovalna vedenja

Standard

Varovalno vedenje naj bi nam pomagalo prebroditi situacije, v katerih se ne počutimo v redu. Kot ima dojenček dudo ali ninico, imamo odrasli cigareto, telefon, jezo, tišino…
Kaj torej počnete že skoraj celo življenje, da vas varuje pred neprijetnimi čustvi? Ste jezen fantek ali užaljena punčka? Ste tihi, razumevajoči? Vedno z nasmehom? Vedno vse kontrolirate?
Kaj torej naredite, kadar vam je neugodno? Kako razbremenite te neprijetne občutke?

Izraz varovalna vedenja ponavadi uporabljamo pri tesnobah različnih oblik, v tem tekstu pa ga uporabljam v najširšem smislu. Pred čem naj bi nas torej varovalo “varovalno vedenje”? Nas zares varuje? Takrat, ko je nastalo, je zares pomagalo otroku prebroditi bolečino v situaciji, ki je ni razumel ali bil sposoben sprocesirati oz. asimilirati. Toda zdaj nismo več otroci in takšna razbremenitev je zdaj odveč, celo v napoto. Logika, ki vse to poganja je infantilna, preživeta. Nismo več ogroženi od starih situacij, čeprav se nam včasih zdi tako.

brain-injury-hi

Katero vedenje bo za koga varovalno, je odvisno od primarne bolečine in skriptne odločitve, ki smo jo ob tem dosegli (to je odločitev, ki smo jo dosegli v otroštvu in ne temelji na razumu, temveč na čustvih). Tako se lahko otrok odloči:
da je dober, samo če veliko dela
da je dober, če molči in uboga
da je dober, če je stalno prijazen
da na splošno ni dober človek
da je življene nevarno…

In kako se teh vedenj znebimo? Najprej jih moramo prepoznati. Kar niti ni tako zelo težko, če si tega seveda želimo. Zazreti se moramo vase, predvsem kadar se ne počutimo OK in kadar s prstom kažemo na druge, kaj vse so narobe naredili. Saj morda tudi so kaj narobe naredili, toda mi smo tisti, ki nas to moti in naši odzivi so tisti, ki jih tokrat želimo raziskati.

Primer: sedimo za mizo v družbi in dva od prisotnih se zelo intenzivno pogovarjata. Lahko imamo občutek, da nas ne vključita v pogovor in ju označimo za skrajno nevljudna, bolj konstruktivno pa se je vprašati, zakaj se ne vklopimo v pogovor. Čakamo na povabilo? Da nas bo nekdo opazil in poskrbel za nas?  Bi morali drugi videti, da se želimo pogovarjati – nam prebrati misli in reagirati namesto nas? In s katerim vedenjem se bomo zavarovali pred tem neprijetnim občutkom: bomo ob tem zavijali z očmi, pokadili 10 cigaret, bomo zapustili omizje, bomo kasneje vsem razlagali, s kakšnimi čudaki smo bili za mizo, kakšna krivica se nam je zgodila in podobno?
Lahko to počnemo. In se ukvarjamo z drugimi. Lahko se sprašujemo o njihovi vljudnosti, o naših socialnih spretnostih, o navadah v družbi. Lahko pa preverimo, kaj se dogaja z nami. Na kaj čakamo in koliko časa že? Zakaj ne spregovorimo? Kaj nam preprečuje, da bi aktivno spremenili stanje, v katerem se počutimo neprijetno?

Ali pa primer iz partnerske veze: obtožujemo partnerja, da je “takšen in takšen”. Če bi nas imel zares rad, bi… Ne vidimo sebe, samo njega (ali njo). S pomočjo varovalnega vedenja se tako lahko razjezimo, smo razočarani, jokamo, se umaknemo, naredimo sceno in podobno. Seveda partner verjetno dela kaj narobe, toda mi samo jamramo in čakamo, da se spremeni. Tako polagamo odgovornost za nastalo situacijo na drugega. Kadar prevzamemo svojo odgovornost, to pomeni, da preverimo, kaj se dogaja z nami, da se zavemo misli, ki se pojavijo v naših glavah in čustev, ki ob tem nastanejo. Da temeljito preverimo svojo vlogo v odnosu. Šele ko to ozavestimo, imamo vpliv na svoj odziv in ob naši spremembi se bo zelo verjetno s tem spremenil tudi partnerjev odziv.

Raziskovanje svojega stanja, razmišljanja, čustev, misli nam pomaga, da se dokopljemo do svojih bazičnih prepričanj, do svojih zaključkov o svetu, do skriptnih odločitev iz otroštva. Ko enkrat vemo, kako pogojujemo svoj obstoj, lahko poiščemo “prvo dejanje te drame“ in ga obdelamo na odrasel način. Včasih to lahko naredimo sami, večinoma pa potrebujemo dialog. Potrebujemo dialog v intimnem in varnem odnosu, da se lahko dotaknemo te velike bolečine majhnega fantka ali male punčke in jima pomagamo doseči novo odločitev.

Varovalno vedenje v Logosintezi poimenujemo disociacija 2.reda. Ta disociacija nam pomaga prebroditi bolečino iz otroštva, hkrati pa nas črpa in nam onemogoča, da bi zaživeli bolj sproščeno in zadovoljno. Njena funkcija je v odraslem življenju postala odvečna. Ko se tega zavemo, se lahko dotaknemo te prve bolečine (disociacije 1. reda) in jo prebolimo. V Logosintezi si pomagamo z mentalnimi podobami, ki so “multimedijski zapisi” spominov in jih tako hitro in temeljito razbremenimo, druge smeri psihoterapij pa to delajo na drugačne načine. Cilj pa je povsod enak: pomagati posamezniku, da se znebi bolečih vsebin in zaživi svobodno in zadovoljno življenje.