Ego stanja

Sprva sem želela govoriti o učinkoviti komunikaciji, toda pri pisanju sem ugotovila, da je brez znanja o konceptu ego stanj to zapletena naloga. In zakaj bi komplicirala po nepotrebnem? Tako se bom v današnjem postu posvetila ego stanjem in osnovnim transakcijam, naslednjič pa bolj kompleksnim transakcijam in načinom, kako  komunicirati brez zapletov.

Osebnost lahko razdelimo na tri ego stanja: Starša, Odraslega in Otroka – pri risanju sheme sicer uporabljamo tudi izraz Dete, ker ponavadi uporabljamo kratice in je Dete bolj praktično (saj je O že Odrasel)- SOD. V angleščini se to imenuje model PAC = Parent, Adult, Child.

Kadar se obnašamo, razmišljamo in čutimo kot takrat, ko smo bili majhni, pravimo, da smo v ego stanju Otroka. Kadar se obnašamo, razmišljamo in čutimo na način, ki smo ga prevzeli od svojih staršev ali starševskih figur, pravimo, da smo v ego stanju Starša. In kadar se obnašamo, razmišljajmo in čutimo na način, ki je neposreden odgovor na situacijo tukaj in zdaj ter pri tem uporabljamo vse odrasle spretnosti, pravimo, da smo v ego stanju Odraslega.

V TA (transakcijski analizi) enostavno rečemo, da smo v Staršu, Odraslem ali Otroku. Ego stanja ponazorimo s tremi enakimi krogi.

 Da bi lahko uspešno komunicirali in imeli zdrave odnose potrebujemo vsa tri ego stanja. Starš nam s svojimi pravili omogoča, da se lahko ustrezno znajdemo v družbi. Odrasel nam omogoča, da se učinkovito spoprimemo z vsakdanjimi težavami. Otrok pa nam omogoči, da smo lahko spontani, razigrani in kreativni. Glede na situacije v katerih smo, tekom dneva večkrat zamenjamo ego stanja. Seveda pa je najbolje, da prevladuje ego stanje Odraslega. Količino časa, ki ga preživimo v posameznem ego stanju lahko ponazorimo z egogramom.

Po funkcionalnem modelu ego stanja še naprej razdelimo. Pri Staršu tako ločimo: negujočega (tisti, ki potolaži, je razumevajoč) in kritičnega (ki okrega, usmerja, postavlja pravila), pri Otroku pa svobodnega (ni omejen s Starševskimi prepovedmi), prilagojenega (uboga) in uporniškega (se upira). Ego stanje Odraslega se ne deli. Kot vedno se razlike najbolje vidi na primerih.

Poglejmo tako neko verjetno vsem znano situacijo:

Meta zamudi, ko je dogovorjena z Gašperjem, da v trgovini s pohištvom pogledata za novo posteljo. Zamudila je, ker je jo je zaparkiral selitveni tovornjak in tega ni mogla javiti Gašperju, ker ji je zmanjkalo baterije na telefonu. Ko pride na dogovorjeno mesto, jo Gašper čaka že pol ure in je besen. Pogovor se začne precej neprijetno:

M: Joj, oprosti! Nisem mogla prej priti! (iz ego stanja Odraslega se ustrezno opraviči)
G: Pa kaj je s tabo?! Čakam te sto let! (kritični Starš jo krega in nagovarja njenega prilagojenega otroka)
M: Ja, grozno sem te pustila čakati, ampak ne zanalašč. (opravičilo iz prilagojenega Otroka. Sledi še razlaga iz Odraslega…) Zaparkiral me je selitveni tovornjak.
G: Pa ne znaš poklicat?! (ponovno kritični Starš)
M1: Razumem, da si jezen. Zmanjkalo mi je baterije, nisem mogla sporočiti. (ostaja v Odraslem, reagira mirno, kar prisili Gašperja, da se počasi umiri…)
G: Veš, kako mi je bilo grozno tu stati. Prav skrbelo me je! (potoži iz Otroka)
M: Oh, ljubček moj! Veš, da ti tega ne bi naredila zanalašč. Čisto nič nisem mogla. Tudi jaz sem bila jezna na selilce. (potolaži iz negujočega Starša in nadaljuje iz Odraslega) Greva zdaj gledati postelje? Boš v redu?
G: Pojdiva. Se bom ob gledanju postelj počasi umiril. (z Odraslim zaključi situacijo)

Kaj pa če Meta ne bi reagirala mirno in odraslo? Situacija bi se začela sicer enako, toda razplet bi izgledal precej drugače:

M: Joj, oprosti! Nisem mogla prej priti! (enako kot prej- opravičilo iz Odraslega)
G: Pa kaj je s tabo?! Čakam te sto let! (kritični Starš jo krega in nagovarja njenega prilagojenega Otroka)
M: Pa kaj se dereš name?! Sploh ne veš, kaj je bilo! (namesto prilagojenega Otroka se odzove kritični Starš, kar vodi v prepir)
G: Kaj me briga, kaj je bilo! Ne moreš me pustiti toliko čakati. A ne znaš niti poklicat!? (še vedno kritični Starš)
M: Nisem te mogla klicati, ker mi je zmanjkalo baterije. Sploh pa si čakal komaj pol ure. Jaz sem te zadnjič več kot eno! Svoje napake pa zmeraj pozabiš! (razloži sicer iz Odraslega, toda nadaljuje s kritičnim Staršem, se ne drži le trenutne situacije, temveč “privleče” na dan stare zamere)
G: Jaz pozabim?! Kaj pa, ko si ti… (prepir se nadaljuje, obtožbe letijo na vse strani)

Analiza ego stanj in analiza transakcij nam lahko pomagata k boljši komunikaciji in odnosom. Če bi analizirali transakcije v zgornjih primerih, bi videli, da so nekatere paralelne, druge se križajo, nekatere imajo skrit pomen. Toda kot rečeno… več o tem naslednjič!